V Mariboru že nekaj let živi brazilsko-slovenska družina Novak. Oče, Sebastjan, je Slovenec, mama, Monica, prihaja iz Brazilije. Imata šest otrok. Najstarejša je Monique, ki je stara 22 let in živi samostojno življenje v Avstriji. Sledili so ji dvojčici Monika in Sara (16 let), sin Sebastia (13 let), hči Sabrina (11 let) in sin Moshe (9 let). Sebastjan dela v Avstriji in se dnevno vrača domov, da pomaga pri vzgoji otrok. Monica se uči za vzgojiteljico in trenutno išče službo kot čistilka. Kot družina še niso obiskali Brazilije, je pa bila Monica nazadnje tam pred sedemnajstimi leti. Stike vsakodnevno ohranja preko internetnega pogovora. 

"Mislila je, da sem Nemec"

Obiskali smo jih na njihovem domu v centru Maribora. Živijo v najemniškem stanovanju, velika želja družine pa je, da bi imeli svojo hišo. Sebastjan nam pove, da sta se z Monico spoznala že nekaj let nazaj, ko je delal v Nemčiji. "Monica je prišla iz Brazilije v Nemčijo na obisk k mami, ki tam živi. Spoznala sva se v restavraciji, kamor je hodila njena mama. Rodila se je ljubezen, postala sva fant in punca. Nekaj časa sva še živela v Nemčiji, potem pa sem jaz tam zaključil s svojim delom. In sem ji rekel, zdaj pa se vračam nazaj v Slovenijo. Me je vprašala, kakšno Slovenijo. Na začetku je žena mislila, da sem jaz Nemec," se v smehu spominja Sebastjan.  

Monica dodaja, da so se najprej v Slovenijo vračali vsak drugi vikend, pred korono pa so se dokončno vrnili. Vmes so poskusili še živeti v Avstriji, kjer je Sebastjan delal, a je na koncu obveljala selitev v Slovenijo. Monica pove, da je najprej mislila, da je prav, da so tam, kjer mož dela, da ne bi bil preveč odsoten od doma. "Zdi se mi pomembna prisotnost staršev doma. Tako smo navajeni, da vidimo starše vsak dan. To je dobro za razvoj otroka. Naš cilj pa je, da najdemo nekaj zase in da je naše. Da nismo zmeraj odvisni od drugih. Zato sedaj intezivno iščem službo. Otroci so naju vedno namreč spraševali, kamorkoli smo pač prišli, ali je to naše, je to za vedno? To je težka stvar in še zdaj jim ne morem odgovoriti."

V Nemčiji težko do stanovanja 

Zato sta se Sebastjan in Monica na koncu tudi odločila za Slovenijo. "V Nemčiji sva bila oba tujca in je zato dosti težje. Ko iščeš stanovanje in poveš, da imaš družino, ti skoraj noben noče več dati stanovanja. Težje je torej z otroki, prej bi dobil, če bi imel 10 psov ali 20 mačk. Tudi država bi pomagala, da bi bili računi poravnani, vendar so mi telefon metali dol. To je bil zaključek vsega. Ni bilo enostavno, uspehi otrok so se slabšali," nam razlaga Sebastjan.

[[image_1_article_62312]]

Po koroni so se torej dokočno vrnili v Slovenijo. "Jaz sem jo zelo pogrešala. Ko sem prišla v Slovenijo, sem šla na Lent in rekla, 'oprosti Slovenija, ker sem te zapustila, ti si me sprejela, zato sem nazaj.' Naš cilj je, da ostanemo tu. Lani sem se vpisala tudi na predšolsko vzgojo. To je moj poklic. Želim biti z otroki, rada jih imam." Zdaj je v zadnjem letniku, letos jo čaka matura, potem pripravništvo. "Vse gre dobro, samo matematika me malo jezi," dodaja Monica. 

Težav v Sloveniji kot mešana družina niso imeli. V začetku se je morda še kdo začudil, ko jih je videl, pravita, sedaj pa tega ne doživljata več. Slovenija se je tujcev navadila, menita, pa tudi ljudje so po njunem prijazni. Ko je prišla, ni znala slovensko, zdaj jezik dobro govori. "Tečaja nisem obiskovala, učila pa sem se vsak dan, veliko od otrok, pa s pomočjo televizije. Tudi mož mi je pošiljal sporočila v slovenščini, jaz pa sem besede iskala po slovarčku in mu potem odgovarjala. Tako sem se učila. In ko so prišli otroci, sva rekla, samo še slovensko. In zdaj znam govoriti." Portugalščine ne uporabljajo, govorijo jo le takrat, ko gredo v Nemčijo ali pa na obisk v Slovenijo pride njena mama. "Zdaj mi je celo težko govoriti moj jezik, tako sem se navadila na slovenščino. Pa tudi rečem si, ljudje me ne bodo cenili, če ne bom govorila slovensko. Zdaj pa se počutim enakovredno, " dodaja Monica. 

Miza zmeraj ponuja 

In kako praznujejo običaje, praznike, kako vzgajajo otroke v dveh kulturah? Sebastjan pravi, da je najbolj pomembno pri njih, kako se praznuje rojstni dan. "Prilagodimo si čas, da otrok ne čaka cel dan na darilo. Otrok se seveda veseli darila, zato zjutraj skupaj praznujemo. Ob petih se zbudim in vse pripravim, največkrat večino postorim že zvečer, ko zaspijo. Ko se zbudijo, jih pričakajo baloni, na mizi je hrana. Gremo vsi skupaj do slavljenca in mu zapojemo v dveh jezikih, mu damo darilo. Jemo kar v njegovi postelji ali tam, kjer si zaželi. Torto pa jemo zmeraj, ko mož pride iz službe. Tudi otroci tako mene presenetijo. Ne praznujemo zunaj, ker imamo vse doma. V Braziliji je tako, da se tisti dan oglasi cela ulica. To je takšna latinska navada," razlaga Monica. 

Brazilija je katoliška država, zato praznike praznujejo na isti način kot pri nas. Z razliko, da so tam zelo verni in hodijo vsakodnevno v cerkev, kjer se zahvaljujejo za hrano, za službo, za družino. Za božič jedo purana, za veliko noč pa ribo. "Pri vas pa je bolj v navadi meso. Kuham pa vse, slovensko in brazilsko. Zmeraj je zraven fižol, pa solato pripravljamo na drugačen način. Nikoli je ne začinimo, vedno jo jemo surovo. Poznamo pa na primer francosko solato, samo v njej ne uporabljamo jajc. Imamo pa krompir, korenček in pa rdečo peso. Pa šušu, to je vrsta bučke. In to imamo ob nedeljah vedno za kosilo. Pa tudi meso je vsak dan na mizi. Najbolj so me, ko sem prišla presenetile palačinke. V Sloveniji je to specialiteta, v Braziliji pa je to hrana, ki si jo naredil, ko nisi imel denarja. Juhe ne jemo vsak dan, včasih zvečer, ali pa pa jo skuham, ko so otroci bolni," nam razloži Monica.  

Sicer v njihovi okolici živi tudi nekaj Brazilcev, a kot dodaja Monica, se ne družijo. Občasno se srečujejo na kakšnih rojstnih dnevih ali v cerkvi. "Z mamo se sicer slišim vsak dan, drugače pa smo v Brazilijo navajeni, da se bolj obiskujemo in ne pišemo. Mi ne sprašujemo, ali lahko pridemo na obisk, ampak kar pridemo. Zato imamo odprta vrata za vse tudi pri nas. Kar imamo, ponudimo na mizi, vsak si  nato vzame, kar hoče."