Z Borisom Krabonjo, idejnim vodjo Up-ornika, najprej nisva mogla mimo akcije 6.000.000 ladjic za 6.000.000 žrtev holokavstov. Profesorju zgodovine, ki mimogrede navrže, da ima čustveno inkontinenco in zlahka zajoče v sekundi dvajset, je holokavst posebej sedel v srce. Z namenom osveščanja o žrtvah holokavstov je sprožil akcijo izdelovanja papirnatih ladjic, vsaka med njimi pa predstavlja eno žrtev. Akcija je naletela na nepričakovan odziv in prerasla nacionalne meje.

Z razstavo ladjic, zbral jih je kar 6.800.000, se je od ljudi v taborišču poslovil, februarja pa tja popeljal svojo zadnjo skupino dijakov. “Kar sem znal, kar sem zmogel in kar sem čutil, sem tem ljudem poklonil. In to je to.”

Projekt ni zmeraj tekel gladko in sam je dejansko zložil “le” kakih tisoč ladjic, vmes pa jih imel “poln kufer” ker ji ni mogel nikjer več shranjevati, tudi v šoli so ogrožale požarno varnost. Zdaj je na projekt, ki je terjal ure in ure prostovoljskega dela, izredno ponosen. Ta bo na ogled do 27. januarja, ko obeležujemo svetovni dan holokavsta.

Potem naju je pogovor zanesel še na prostovoljstvo in nenazadnje na vizijo Maribora, ki ga Krabonja imenuje kar prekleto mesto, ki pa ga odlikujejo posebni, srčni ljudje: “Taki odzivi, kot so v Mariboru, kadar UP-ornik objavi, da nekaj potrebuje,…, to je stoj in glej,” pove.

Končna številka ladjic se giba okrog 6.800.000.Ste pričakovali, da vam jih bo uspelo zbrati dovolj in še več?

Ne, nisem. Po januarju je bila številka malo višja od štirih milijonov. Takrat se mi je zdelo, da ne bomo prišli do konca in takrat sem skorajda obupal. Potem smo si rekli, dajmo vseeno počakati na 9. maj in takrat se je zgodilo. Zadnji četrtek pred tem datumom je samo na UP-ornika prišlo več kot 700.000 ladjic. 

Koliko časa je nastajala postavitev razstave?

Postavitev je terjala tri mesece in pol intenzivnega dela. Bili so res naporni dnevi, tedni in meseci. V prvi vrsti gre zahvala mojim UP-ornikom, ki so opravili najtežje delo. “Na roke” so prenesli dobrih trideset ton papirja, potrebno je bilo prenesti vse kartonske škatle, vse vreče, skratka opravili so gromozansko delo. Veliko vlogo so imeli tudi arhitekti, ki so postavili inštalacijo, predvsem Ronja in Rebeka. 

Ste s postavitvijo zadovoljni?

Ne samo, da sem zadovoljen, tudi ponosen sem, da je projekt zaživel v taki obliki. Glede inštalacije sem bil najprej zelo skeptičen. Verjetno zato, ker sem bil toliko vpet v to zbiranje in sem videl le papir, papir in še enkrat papir. Imel sem “poln kufer” vsega in, ko sem inštalacijo videl prvič, sem bil razočaran. Z odzivom ljudi, ki so zelo čustveni ugotavljam, da nisem neko merilo. Verjetno imam do teh ladjic drugačen odnos od ljudi, ki te ladjice prvič vidijo. Vsekakor pa je razstava impozantna. 

Na spletni strani UP-ornika najdete tudi digitalno knjigo vtisov, kamor lahko zapišete svoje mnenje o doživljanju razstave.

Med komentarje smo že malo “pošpegali” to pa zato, ker si ne želimo nobenih neprimernih ali neumnih komentarjev. Gre za precej bolečo temo in res ne bi želeli, da se kdo nad tem izživlja. Zaenkrat so komentarji le pozitivni. 

Razstava je vodena, predstavlja jo UP- ornik Adrijan. Kaki so bili občutki, ko ste jo prvič tako doživeli?

Ko sem jo videl čisto prvič, me je, kot sem povedal, pustila povsem hladnega. Ko pa sem si jo ogledal pod Adrijanovim vodstvom in z zvočno  kuliso, pa je tudi mene precej zmrazilo.

V načrtu je, da boste ladjice ob koncu prodali. Kam bo šel izkupiček?

Izkupiček bomo namenili našim sprotnim potrebam, ob četrtkih namreč poskrbimo za določeno število ljudi. Načeloma gre denar tja, razen, če bi seveda vmes prišlo kaj izjemnega. Mesečno smo veliki potrošniki, “obrne” se okoli 20.000 evrov.

S stiskami, kritikami in celo napadi se srečujete vsak dan. Kako ste uspeli dobiti debelo kožo?

Jaz nimam debele kože, sem precej ranljiv, imam pa to srečo, da imam okrog sebe zelo močno ekipo. Sodelavci z znanjem poskrbijo, da je UP-ornik tak, kot mora biti, transparenten in verodostojen. Dajejo pa mi tudi moralno podporo. Marsikdaj niti ne vem, kaj vse pride na mail, jaz ga sploh nimam in naredijo sito. Zadeve, za katere vedo, da me bodo prizadele, dejansko ne pridejo do mene. Enkrat na mesec imam pa tudi strokovno pomoč, predvsem zato, da si ne dovolim več izgoret. To mi pomaga, da ločim zasebno življenje od UP-ornika, UP-ornika od šole in tako naprej.

Najbrž vas ne ganejo le negativne kritike, temveč je težko predelati tudi te grozne zgodbe, ki ste jim priča iz dneva v dan?

Vse to je res, ob tem pa še ena reč, ki bo morda zvenela bedasto. Ves čas sem izpostavljen tudi v pozitivnem smislu. Devetdeset odstotkov komentarjev je pozitivnih, iskreni stiski rok, ampak tudi to zna biti v nekem trenutku naporno. Dolgo časa sem se otepal tega, da sem neka javna medijska osebnost, ampak dejstvo je, da sem. Nisem pa narejen za to in s tem se težko soočam. Tudi veliko pohval me relativno hitro spravi v neprijeten položaj. Niso občutki, ki bi bili samo prijetni. Zato sem si poiskal strokovno pomoč in mi je lažje.

Dolgo časa sem se otepal tega, da sem neka javna medijska osebnost, ampak dejstvo je, da sem. Nisem pa narejen za to in s tem se težko soočam.

Kako je s potrebo po pomoči, ali ta s svetovno krizo narašča?

Potrebe se, iz meni nerazumljivega razloga, pojavljajo v valovih. Situacija je permanentna: energenti se dražijo, hrana je 38 odstotkov dražja in povpraševanje ni nič večje. Potem pa je situacija enaka in naenkrat se pojavi dvajset ali trideset ljudi. Zadeva je torej dokaj enaka, je pa res, da smo z UP-orniki zdaj zelo pridni in šparovni, ker se pripravljamo na jesen in zimo, ki pa zagotovo letos ne bosta lahki. Moramo poskrbeti za kurilno sezono teh naših ljudi in potem pač »hrčkamo«.

Projekt je uspel bolje od pričakovanega. To je to, kaj pa zdaj?

Sinova sta doma rekla, naj bom tiho in ne razlagam neumnosti (smeh), ampak letos februarja sem svoje dijake zadnjič peljal v Auschwitz Birkenau. Te zgodbe Auschwitza sem doživljal na svoj način in na svoj način sem se od teh ljudi poslovil. Dal sem vedet, ne bom se več vrnil v Auschwitz in ta projekt je moje dokončno slovo. Mislim, da se pri svojih 54. letih lahko počasi začnem pripravljati na eno drugo obdobje. Kar sem znal, kar sem zmogel in kar sem čutil, sem tem ljudem poklonil in to je to.

Si želite na ogled vodene razstave? Na [email protected] napišete, da si želite ogledati razstavo in ogledali si jo boste lahko tudi izven uradnih ur.

Kak je ob tem občutek?

Olajšanje. Sicer moram reči, da sem tip človeka, ki imam čustveno inkontinenco, torej se razjočem v sekundi dvajset. Ampak ta občutek, ko sem se poslovil,…, bil je, ja opravil sem svoje delo in to je to.

Kakšna bi bila vaša napoved za Maribor in stiske v 2030, bomo na boljšem, bo manj ljudi potrebovalo pomoč?

Vsekakor boljše ne bo. Svetovna ekonomija temelji na revežih in dejstvo je, da je temu že od nekdaj tako. Skratka gre za tak ciklus. Maribor je mesto, ki je izjemno lepo, izjemno simpatično. Ljudje imajo svojo dušo, ampak Maribor je prekleto mesto. Verjetno nikoli ne bo mogel parirati Ljubljani ali kateremu evropskemu mestu, v smislu, da bi postal socialno varno ali stabilno mesto. Nekaj je v tem Mariboru, ampak mislim pa, da ravno to ohranja stanje, da nam nikoli ni problem narediti nečesa dobrega. Taki odzivi, kot so v Mariboru, kadar UP-ornik objavi, da nekaj potrebuje,…, to je stoj in glej.

Bo potem takrat več organizacij, kot je vaša?

Je to slabo ali dobro, da morajo take organizacije obstajati, se vprašam. Jaz mislim, da je to dobro! Iz preprostega razloga, ker s svojim delovanjem ne dajemo le zgleda, kako ponudit roko nekomu, ki potrebuje pomoč, ampak dajemo zgled, da je v življenju kdaj dobro narediti kaj brezplačno. Oba imava otroke in veva: vsak nogomet, vsak rokomet, vsaka košarka, vse se plača. Karkoli kdorkoli pripravi, se plača. Prostovoljstvo pa se ne plača in s tem pokažeš ljudem, da v dveh urah na dan, ko nekaj za nekoga narediš brezplačno, to sproži čisto druge občutke. S tem bo imelo naše poslanstvo še naprej svoj smisel.

Iz preprostega razloga, ker s svojim delovanjem ne dajemo le zgleda, kako ponudit roko nekomu, ki potrebuje pomoč, ampak dajemo zgled, da je v življenju kdaj dobro narediti kaj brezplačno.

V kovidnem obdobju smo se srečali z individualizmom, ki sam po sebi ni problem, ko pa postane zaprti individualizem, je nevaren. Danes, recimo, smo imeli skupino upokojencev iz Dupleka in njihov prvi komentar je bil, kako fajn, da smo se šli to akcijo v času kovida, ko niso imeli kaj drugega počet. Dobro smo na ljudi vplivali tudi v tem smislu.