Klasična podoba družine kot primarnega okolja za vzgojo še vedno ostaja, vendar se s hitrim razvojem tehnologije postavlja vprašanje, kako se prilagoditi vsem tem novim izzivom. Spremembe v družbi, vključno z vplivom vseh socialnih omrežij, so pokazale potrebo po novih pristopih k vzgoji. V pogovoru s strokovnjaki in ravnatelji smo raziskali ključne izzive, ki jih prinaša sodobna vzgoja.

Vloga socialnih omrežij v vzgoji

Za vzgojo otrok je še vedno primarna družina, kjer naj bi se postavili temelji, je dejala Marija Lešer, ravnateljica III. gimnazije Maribor. "Res pa je, da so spremembe tudi tukaj izjemne. Temeljne vrednote, ki nas delajo ljudi, so se precej izgubile. Nato pa seveda z vstopom v nova socialna okolja dodajo svoje vrstniki, socialna omrežja, ki izvajajo že skoraj "pritisk" na mlade in njihovo (samo)podobo, gotovo še vedno opravlja vzgojno vlogo tudi šola. Generacije, ki se vpisujejo v srednjo šolo, se bliskovito spreminjajo."

Poudarila pa je tudi, da je težko govoriti o slabše vzgojenih, saj se ti otroci zelo razlikujejo od otrok, s katerimi smo se srečevali še pred nekaj leti. "Problematično pa postaja njihovo dojemanje sveta, prepričanje, da je v virtualnem svetu vse dovoljeno in slabša zmožnost ločiti, kaj je družbeno sprejemljivo v medčloveških odnosih. Količina tako delujočih otrok je res v porastu," je zaskrbljeno potrdila in dodala, da ne glede na vse delavnice in seznanjanje otrok s posledicami in pastmi, ki jih ob nekritični rabi tam čakajo, otroci verjamejo šele, ko se sami "opečejo", pa še takrat ne za dolgo.

Odrasli so tisti, ki so odgovorni za dober odnos

Katja Košir iz Združenja ravnateljev Slovenije je poudarila, da je potrebno otroke naučiti kritične presoje spletne vsebine in spletnih vzorcev, kar z zgražanjem, obsojanjem in moraliziranjem zagotovo ne uspe. "Zelo pomembno je tudi zavedanje, da smo v odnosu z otroki in mladostniki odrasli tisti, ki smo bolj odgovorni za odnos – že mogoče, da smo jezni in prizadeti, kadar se mladostniki vedejo nespoštljivo, a pomembno je, da svojo jezo ali prizadetost izrazimo na spoštljiv način."

Spoštovanja pač ne moremo zahtevati, lahko pa zahtevamo spoštljivo vedenje.

"Nekatera vedenja otrok in mladostnikov nas lahko spravljajo v stisko in s to nemočjo se odrasli včasih spoprijemamo na načine, ki dolgoročno niso dobri: bodisi postanemo nespoštljivi in pretiravamo z grožnjami bodisi povsem dvignemo roke in se začnemo umikati iz odnosa. Zahtevne vzgojne situacije nas neizogibno silijo v to, da se tudi mi učimo o sebi. Le takšni – odprti in pripravljeni tudi na raziskovanje svojega doživljanja in prepričanj – bomo lahko mladostnikom v pomoč in oporo pri njihovem učenju o sebi in drugih," je pri tem dodala.

Potreba po uravnoteženem pristopu k vzgoji

Marija Lešer je izpostavila, da je za trenutno "slabo vzgojo" otrok krivo marsikaj. "Nežno starševstvo", permisivna vzgoja in postavljanje lastnega otroka kot središče sveta je nekaj, s čimer starši onemogočajo otroku, da bi odrasel, se učil na lastnih poskusih, zorel ob napakah in postal odgovoren za svoja dejanja. Če je otroku ta možnost odvzeta in so za vse krivi drugi, kako naj odraste"

Otrok potrebuje trdne meje, ki včasih temeljijo tudi na kompromisu, a se jih je treba dosledno držati. "Samo tako se otrok počuti varnega, spoštovanega, sprejetega. Na njem pa je, da skuša te meje prestavljati in rušiti. Doslednost, vzpostavitev odnosa, prevzem posledic, če je potrebo poiskati pomoč. Biti starš v današnjem času ni enostavno, ni navodil ne recepta, je pa potrebno biti človek in vzgojiti otroka, da bo sposoben lastne poti v življenje," je dodala.

Vzgojo otrok določa vrsta dejavnikov

Katja Košir meni, da razvoj otrok in mladostnikov določa vrsta dejavnikov, od povsem bioloških pa do širših družbenih. Pove tudi, da se načeloma ljudje najpomembneje in najmočneje učimo skozi odnose s pomembnimi drugimi: starši in drugimi člani družine, vzgojitelji, učitelji, vrstniki, drugi pomembni odrasli modeli. V teh odnosih naj bi pridobili izkušnjo brezpogojne opore, da smo sprejeti in spoštovani, kakršni smo. Naloga odraslih v teh odnosih je tudi, da nas nežno »silijo« iz območja udobja: da nam postavljajo meje, zahteve, izzive. Načeloma pomaga, če otrok razume pomen teh mej in izzivov, še bolj ključno pa je, da so te meje takšne, da jim je otrok kos: torej, da so prilagojene njegovim zmožnostim.

Če otrok na primer še ne zmore eno šolsko uro mirno sedeti na svojem mestu, ne bo pomagala nobena nagrada in nobena kazen – ta bo kvečjemu poglobila njegov občutek nemoči.

"Ključna je tudi presoja odraslih, kaj so vidiki, o katerih se lahko odločamo skupaj, in o katerih otrok še ne more odločati sam in bomo v njegovo korist zanj odločali mi. V javnih razpravah o vzgoji me moti, da se pogosto slika le dve skrajnosti: pretirano permisivno vzgojo brez pravih zahtev in meja, na drugi strani pa strog, nepopustljiv, »trd« pristop groženj in prisile. Ne gre za tovrstno izbiro: ključno je, da znamo zahtevati in postavljati meje, obenem pa tudi razumeti, da je perspektiva otrok drugačna od naše ter ostati v odnosu z njimi tudi (ali pa še posebej), ko jim ne gre – tudi ko so najbolj nemogoči. Prav to – podporen odnos s pomembnimi odraslimi – je lahko ključni varovalni dejavnik pred vplivom raznih škodljivih spletnih vzorov," je še pokomentirala.