Tanja Cvitko trenutno deluje kot samozaposlena v kulturi. Kot pomembna soustvarjalka mariborskega kulturnega življenja sodeluje pri številnih projektih, ki se odvijajo v štajerski prestolnici. Navkljub dejstvu, da ni odraščala v Mariboru, se je skozi kulturno ustvarjanje z mestom zlila bolj kot marsikateri »kleni« Mariborčan. Svoje izkušnje z organiziranjem kulturnih dogodkov prenaša tudi na mlajše generacije, za katere si želi, da bi bila njihova pot do uveljavitve na področju kulture precej lažja, kot je bila njena.

Prihajate iz Zagreba. Kako je prišlo do tega, da ste postali »polnokrvna« Mariborčanka?

Rojena sem v Zagrebu, ki sem ga doživljala v jugoslovanskih časih oz. v osemdesetih letih. Mislim, da sem bila predzadnja generacija pionirjev. Doživela sem univerzijado, ki je v Zagrebu potekala leta 1987. Spominjam se tudi štafete mladosti. Po duši sem otrok metropole. To pomeni, da utrip mesta nosim v krvi, saj so to moji najbolj zgodnji spomini. Živeli smo blizu centra mesta. Z začetkom vojne in ločitvijo mojih staršev me je pot pripeljala v Slovenijo oz. natančneje v Brežice, kamor sem prišla z mamo. Tam sem nato obiskovala peti razred osnovne šole. Slovenski jezik sem razumela, a ga nisem znala govoriti. To je bil zame kar velik šok, ki ga ne privoščim nobenemu dvanajstletnemu otroku, ki je v predpubertetni dobi in je iztrgan iz svojega domačega okolja, povrh vsega pa doživi še ločitev staršev. Imela sem veliko težav, saj sem se stežka privadila na novo okolje. Brežice so specifično okolje, saj je to majhno mestece, v katerem se ljudje med sabo poznajo.

Čutila sem negativno nastrojenost v smislu: »Kdo so ti prišleki, ki so zdaj med nami?« Tudi otroci znajo biti hudobni do tujcev, zato se v novem okolju nisem dobro počutila. Strokovne službe so se sicer zelo trudile in so me na koncu tudi integrirale, vendar se je meni vse skupaj zdelo zelo prisiljeno.

Čutila sem negativno nastrojenost v smislu: »Kdo so ti prišleki, ki so zdaj med nami?« Tudi otroci znajo biti hudobni do tujcev, zato se v novem okolju nisem dobro počutila. Strokovne službe so se sicer zelo trudile in so me na koncu tudi integrirale, vendar se je meni vse skupaj zdelo zelo prisiljeno. Spominjam se šolske psihologinje, ki je imela hčer v petem razredu v paralelki in ji je rekla, da se mora družiti z mano.

Začutila sem, da to druženje ni bilo pristno, ker ji je to rekla njena mama. Ta psihologinja me je nato prešolala v drug razred, a to ni pomagalo, saj je bil problem v mentaliteti. Osnovno šolo sem nato naredila, a sem vsako leto dobila druge sošolce. Vpisala sem se na gimnazijo v Brežicah, kjer se je v drugem letniku vse, kar se je v moji glavi skozi leta nabiralo, enostavno eksplodiralo, kar je pomenilo, da sem imela tri popravne izpite in nisem izdelala letnika. Nisem bila problematična v smislu delikvence, ampak v smislu odporništva proti mami. Nisem se učila, ampak sem hodila na sprehode po parku blizu zdajšnjega Mladinskega centra Brežice.

Kaj je sledilo zatem?

Moja mama se je zelo hitro integrirala v to malomeščansko okolje in jo je skrbelo, kaj bodo sosedje rekli glede tega, da sem padla drugi letnik gimnazije. Brez moje vednosti, me je prešolala na I. gimnazijo v Celju, kjer sem živela v dijaškem domu. To je bilo zame razodetje. Najprej sem si mislila: »Spet moram iti v nekam drugam v neko drugo mesto, kjer me znova čakajo nepoznani ljudje. Šla bom v drugi letnik in z njimi ne bom od začetka.« Kasneje pa se je izkazalo, da sem potrebovala svojo svobodo in lastne odločitve. Ko sem prišla pri 17 letih v Celje, sem našla samo sebe. Od mene je bilo odvisno, kakšne bodo ocene, pa tudi svoj prosti čas sem si razporejala svobodno. V dijaškem domu smo imeli strokovne delavce, ki so zgolj pogledali ocene, in moje so bile v redu.

Celje imam v lepem spominu predvsem zaradi širokega spektra dejavnosti, kot so kino, gledališke predstave, branje knjig in sprehodi. Ko sem nadaljevala študij v Ljubljani, sem bila še bolj samostojna. Ljubljana me je precej bolj spominjala na Zagreb, ker je metropola, medtem ko bi za Maribor kaj takšnega težko trdili.

Začela se je pot izgradnje moje lastne identitete. Celje je nekoliko večje mesto od Brežic, ampak še vedno precej manjše od Zagreba. To se je kazalo v mojem konzumiranju kulture in kulturnih dejavnosti. Celje imam v lepem spominu predvsem zaradi širokega spektra dejavnosti, kot so kino, gledališke predstave, branje knjig in sprehodi. Ko sem nadaljevala študij v Ljubljani, sem bila še bolj samostojna. Ljubljana me je precej bolj spominjala na Zagreb, ker je metropola, medtem ko bi za Maribor kaj takšnega težko trdili. V času študija sem nadaljevala z obiskovanjem kulturnih prireditev. Eno leto sem študirala primerjalno književnost, a ga nisem nadaljevala. Nato sem se prepisala na enopredmetni študij bibliotekarstva, a nisem diplomirala, saj me je nato življenjska in karierna pot pripeljala v Maribor, kamor sem prišla zaradi ljubezni. Tukaj sem začela s prostovoljnim delom v Kulturnem inkubatorju v okviru Mladinskega kulturnega centra (MKC) Maribor. Pisalo se je leto 2005 in Kulturni inkubator je ravno začel s svojim delom.

Kdo so bili akterji, ki so vas privabili v kulturniške vode?

Velika zahvala za to gre Jožetu Slačku, ki je bil programski sodelavec in vodja Kulturnega inkubatorja. Po naključju je prišlo do prvega stika s kulturno produkcijo. Bila sem namreč ustanoviteljica in predsednica Društva ljubiteljev znanstvene fantastike. Kot pove že ime društva, smo bili njegovi člani ljubitelji znanstvenofantastičnih filmov, stripov, namiznih in računalniških iger. Na razpolago smo dobili prostore Kulturnega inkubatorja. Do tega je prišlo tako, da sem na spletnih družbenih omrežjih oz. forumih zasledila, da se nek Jože Slaček slučajno pogovarja z nekom o festivalu znanstvene fantastike. To je sicer ostala moja neuresničena želja, saj do nje v 15 letih mojega bivanja v Mariboru še ni prišlo. Toda vseeno sem Jožeta poklicala in mu povedala, kdo smo mi.

Iz okolice sem dobivala namige, da je to brez smisla. Marsikdo mi je rekel: »To ti krade čas. Raje delaj izpite in beri raziskave.« Tudi to sem počela, ampak sedaj, ko gledam nazaj, lahko rečem, da če ne bi bilo tega »izgubljanja časa«, bi si težko pridobila kompetence in veščine v kulturni produkciji.

Nato nas je povabil k sodelovanju in z društvom smo pričeli soustvarjati program kulturnega inkubatorja. Sodelovanje je potekalo od leta 2006 do 2008. Izvajali smo filmske projekcije, pogovore, okrogle mize, družabne večere in večere namiznih iger. V tistem času me je marsikdo opozarjal, naj se raje osredotočim na svoj študij in se ne ukvarjam z organizacijo dogodkov, saj je to zgolj hobi oz. ljubiteljstvo. Iz okolice sem dobivala namige, da je to brez smisla. Marsikdo mi je rekel: »To ti krade čas. Raje delaj izpite in beri raziskave.« Tudi to sem počela, ampak sedaj, ko gledam nazaj, lahko rečem, da če ne bi bilo tega »izgubljanja časa«, bi si težko pridobila kompetence in veščine v kulturni produkciji. Skozi postopke menedžmenta in timskega dela sem pridobila številne organizacijske sposobnosti.

Organizirati nek dogodek namreč ni mačji kašelj, saj je treba zbrati določeno število ljudi in se držati časovnic. To so malenkosti, ki jih vsak kulturni producent uporablja pri svojem delu. Društvo je nato šlo v zaton, saj sem za leto dni dobila službo v MKC Maribor, a to ni bilo delo pri kulturnih dogodkih, temveč administrativna pomoč redno zaposlenim, zato mi je ob službi primanjkovalo časa za ukvarjanje z društvom.

Kako se je po izteku zaposlitve nadaljevala vaša karierna pot?

Moj drugi mentor na področju kulturne produkcije je bil Dušan Hedl, ki me je tudi naučil osnov kulturnega menedžmenta. To je bilo med letoma 2009 in 2011. Hedl je eden izmed pionirjev na tem področju in začetnik mnogih mariborskih zgodb. Na tem področju tudi danes nadaljujem svojo poklicno pot, saj sem kulturna producentka, kar je poklic, ki je tudi uradno prepoznan s strani Minstrstva za kulturo. Skozi prakso izkazujem delo na tem področju. Z Dušanom Hedlom sva sodelovala s Subkulturnim azilom Maribor na področju založništva, produkcije festivalov in pridobivanja javnih sredstev.

Takrat smo pričeli s pisanjem projektov za Evropsko prestolnico kulture (EPK) in Evropsko prestolnico mladih (EPM). V tem obdobju sem pridobila največ praktičnih in uporabnih znanj. Poudarila bi, da je študij kulturnega menedžmenta predvsem pridobivanje teoretičnih znanj, ki jih je treba aplicirati v prakso, kar sama dejansko počnem. Podobno je pri novinarstvu, ki se ga prav tako lahko teoretično naučiš, a ga kasneje moraš prenesti v prakso. Teoretične osnove sem dobila skozi študij bibliotekarstva in če bi diplomirala, bi bila univerzitetna diplomirana bibliotekarka, kar bi bilo ustrezno za službo v kakšni knjižnici. Vendar menim, da bi to bilo zame izjemno dolgočasno. To, s čimer sem se ukvarjala ljubiteljsko, sem gradila naprej in se izobraževala skozi delo oz. iz projekta v projekt.

Tri leta nazaj pa sem ugotovila, da imam dovolj izkušenj in referenc, da se lahko samostojno ukvarjam s projekti in pričnem delovati kot samostojna kulturna producentka. To bi lahko naredila že prej, a se mi enostavno ni posvetilo, saj sem bila pogosto podporni člen. Tako sem leta 2017 stopila na samostojno pot.

Za mano je okoli 1000-1500 projektov. Ko rečem projekt, govorim o posameznih enotah, kot so npr. nastanek knjige, nastanek CD-ja in organizacija festivala. Ob tem pa so še projekti, ki vključujejo določeno skupino, kot so mladi ali begunci. Tega se je skozi leta nabralo res veliko. Nato je prišla nosečnost in zatem leta 2016 ponovno sodelovanje z Jožetom Slačkom skozi projekt, ki je kot partnerja vključeval društvo Glas podzemlja. Tri leta nazaj pa sem ugotovila, da imam dovolj izkušenj in referenc, da se lahko samostojno ukvarjam s projekti in pričnem delovati kot samostojna kulturna producentka. To bi lahko naredila že prej, a se mi enostavno ni posvetilo, saj sem bila pogosto podporni člen. Tako sem leta 2017 stopila na samostojno pot.

Pri delu na projektih je vselej potrebno določeno sodelovanje. S kom ste se povezali na samostojni poti?

Spoznala sem način produkcije v GT22 in nato preko njih zaplavala do Društva Hiša in Rajzefibra, kjer sem bila ena izmed tvorcev njihove produkcije. Začela sem plesti mrežo lastnih projektov in sodelovanja pri projektih kolegov. Zaprosila sem za status kulturne producentke, za katerega bi lahko zaprosila že prej. Ne želim si, da bi mlajši od mene morali delati tako dolge korake, kot sem jih morala sama.

Želim, da bi sami sebe prepoznali že veliko prej. K temu želim pripomoči preko projekta Mariborske ure neokulture, ki je namenjem mentoriranju neizkušenih bodočih mladih producentov v kulturni produkciji. Svetujem tistim, za katere vem, da so že dovolj referenčni, da si začrtajo lastno kariero oz. da se formatirajo v nek določen poklic.

Želim, da bi sami sebe prepoznali že veliko prej. K temu želim pripomoči preko projekta Mariborske ure neokulture, ki je namenjem mentoriranju neizkušenih bodočih mladih producentov v kulturni produkciji. Svetujem tistim, za katere vem, da so že dovolj referenčni, da si začrtajo lastno kariero oz. da se formatirajo v nek določen poklic.

Lahko na kratko opišete, katere izkušnje ste si pridobili z delom v različnih mariborskih kulturnih zavodih?

Brez dvoma izkušnje pri organizaciji dogodkov. Vsak, ki organizira kakšen rojstni dan za otroka ve, da organizacija dogodkov ni mačji kašelj. To je stvar kulturne produkcije, pri čemer ima vsak dogodek svoje specifike. Npr. koncert se organizira drugače kot plesna predstava ali predstavitev knjige. Pri tem moramo ločiti tudi med organizacijo in produkcijo dogodkov.

V čem se razlikujeta?

Razlika je v tem, da producenti znamo pridobiti finančna sredstva za organizacijo dogodkov. Stvari lahko potekajo tudi prostovoljno, a če stvari ne gledamo skozi to prizmo, mora produkcija dogodkov vsebovati finančna sredstva za izvedbo, pri čemer mora producent usklajevati oz. upravljati celoten proces kulturne produkcije, kar je že področje kulturnega menedžmenta.

Če se vrnem na prejšne vprašanje, bi izpostavila tudi izkušnjo pri promoviranju. Pri tej se velikokrat zatakne, saj zanjo pogosto zmanjka časa in finančnih sredstev. Ta element pri mnogih organizacijah šepa, kar se pozna pri obiskovalcih. V teoriji temu rečemo razvijanje občinstva.

Če se vrnem na prejšne vprašanje, bi izpostavila tudi izkušnjo pri promoviranju. Pri tej se velikokrat zatakne, saj zanjo pogosto zmanjka časa in finančnih sredstev. Ta element pri mnogih organizacijah šepa, kar se pozna pri obiskovalcih. V teoriji temu rečemo razvijanje občinstva.

S katerimi orodji se določen dogodek lahko promovira?

Promocijske strategije so različne. Sama delam po notranjem občutku, ki prihaja iz izkušenj in vem, kako deluje. Če naštejem tri najpomembnejše, so to plakati, družabna omrežja in širjenje besede od ust do ust. To tudi počnemo, pri čemer je pomemben element stik z mediji oz. odnos, ki ga producent s slednjimi ima. Število ljudi, ki pride na dogodek, je odvisno od tega, kakšne ljudi sploh želimo tam videti, ali jih sploh potrebujemo oz. ali želimo masoven obisk, kar bi zagotovo veljalo za koncert na Trgu Leona Štuklja, medtem ko bi pri diskusiji strokovnjakov iz določenega področja zagotovo bilo drugače.

Skratka, kulturna produkcija je podobna tovarniški produkciji. Razlika je le v tem, da prva producira avtomobile, druga pa kulturne dogodke. Če začnemo na koncert ali na knjigo gledati kot na produkt ter jima obesimo znanja o trženju oz. kako ju prodati na način, da so znotraj produkcijskega procesa vsi zadovoljni in finančno pokriti, pridemo do kulturnega menedžmenta.

Pomembna pa je tudi komunikacija, saj lahko različne projekte različnim ciljnim skupinam predstavljamo na različne načine oz. v jeziku, ki ga ta razume. Skratka, kulturna produkcija je podobna tovarniški produkciji. Razlika je le v tem, da prva producira avtomobile, druga pa kulturne dogodke. Če začnemo na koncert ali na knjigo gledati kot na produkt ter jima obesimo znanja o trženju oz. kako ju prodati na način, da so znotraj produkcijskega procesa vsi zadovoljni in finančno pokriti, pridemo do kulturnega menedžmenta.

Zelo ste aktivni na področju alternativne kulture. Kako bi opredelili razliko med alternativno in mainstream kulturo?

Besedi alternativna kultura sem se začela izogibati, zato ker je kultura enostavno kultura. Ne sme imeti predznakov. Popolnoma enakovredno je, če je punk koncert v Dvorani Gustaf, ali če je baletna predstava v SNG Maribor. Zagotovo so razlike v dojemanju zvrsti glasbe, toda tudi punkerji imajo vaje in jih je treba nekako spraviti skupaj.

Ne sme imeti predznakov. Popolnoma enakovredno je, če je punk koncert v Dvorani Gustaf, ali če je baletna predstava v SNG Maribor. Zagotovo so razlike v dojemanju zvrsti glasbe, toda tudi punkerji imajo vaje in jih je treba nekako spraviti skupaj. Gre za enak model organizacije dogodka ne glede na vsebino. Besede, kot so »alter«, mainstream, visoka in nizka kultura me izredno motijo, zato se morajo razlike začeti brisati.

Gre za enak model organizacije dogodka ne glede na vsebino. Besede, kot so »alter«, mainstream, visoka in nizka kultura me izredno motijo, zato se morajo razlike začeti brisati. Miselnost, da je balet treba šteti v visoko kulturo, zato ker ljudje tja pridejo lepo oblečeni, medtem ko je v Gustafu vseeno, kako pridemo oblečeni, je treba preseči.

Je pa res, da imata precej različno občinstvo.

Drži. Vendar plakat za dogodek morata narediti oba, čeprav bo za punk koncert narejen po drugačnih estetskih standardih. Lahko pa bi bili tudi inovativni in bi baletno predstavo pomešali s punkom oz. naredili koreografijo za balet v Gustafu. Sama sem delala takšne eksperimente in so bili zelo zanimivi. Na prvi izvedbi festivala Skuštrane in bradati smo v MC Pekarna imeli Jazz duet, kar je bil neke vrste žanrski hibrid in je izpadlo zelo posrečeno. Gostila sem tudi reperko s Koroške, kantavtorje itd. Publika tega ni bila vajena, a sem bila nad njenim odzivom pozitivno presenečena. Ne zdi se mi napačno, če se ji razburka ustaljene miselne procese.

Gostila sem tudi reperko s Koroške, kantavtorje itd. Publika tega ni bila vajena, a sem bila nad njenim odzivom pozitivno presenečena. Ne zdi se mi napačno, če se ji razburka ustaljene miselne procese. Med alternativo in maistreamom ne sme biti razlik, zato se morata med sabo tudi malce mešati. Zagotovo pa do določene mere gre za nasprotje med institucionalizirano in neistintitucionalizirano, nevladno in samoniklo kulturo.

Med alternativo in maistreamom ne sme biti razlik, zato se morata med sabo tudi malce mešati. Zagotovo pa do določene mere gre za nasprotje med institucionalizirano in neistintitucionalizirano, nevladno in samoniklo kulturo. Toda v končni fazi obe ustvarjata kulturo v Mariboru. Na žalost pa ne eni ne drugi ne vidijo, kako bi skupaj lahko dosegli več oz pridobili publiko, ki zahaja samo na ene ali druge dogodke. Vsak kulturni producent bi moral poznati tudi kulturna prizorišča, ki so skrita pod površjem, saj bi s tem dobil širši pogled in bi preko povezanja z ljudmi lahko začel dvigovati Maribor v metropolo.

Kako bi opredelili razliko med ruralno in urbano kulturo?

Takšno dojemanje se mi zdi napačno. Kot otrok urbanega okolja ruralne kulture sploh nisem imela možnosti izkusiti. Npr. pri glasbi ima vsak svoj okus. Če ima zadeva svojo publiko, potem je zanjo to že v redu. Treba je izhajati iz tega, kar si ljudje želijo. Če živijo v okolju, kjer je nekaj tradicija, kdo smo mi, da jim vsiljujemo nekaj drugega. V vseh subkulturnih krogih obstajajo določene napetosti, a to je enostavno del družbenega sistema. Med nekaterimi je tudi nemogoče vzpostaviti dialog, lahko pa smo vezni člen s kulturo, ki ima povezovalno funkcijo. Verjamem pa, da lahko kultura določene stvari preseže tudi z izogibanjem prej omenjenim terminom.

Kako pa je bila, če uporabim ta izraz, alternativna kultura predstavljena v času EPK-ja?

Priznam, da takrat kulture s tako širokim spektrom kot sedaj nisem spremljala. Zaposlena sem bila v organizaciji, ki je imela širok spekter kulturnih dejavnosti in smo v EPK polagali velike upe. Pisali smo projektne elaborate oz. predloge projektov. Vsako področje in podpodročje je imelo svojega producenta in podproducenta. Ustvarjalci vsebin smo svoje predloge hodili predstavljat odgovornim osebam, ki so potem naredili nabor projektov, ki so bili vključeni v EPK. To so bili procesi, kjer so se projektni predlogi zbirali na način, da ne gre toliko za projekte same, temveč bolj za lobiranja in osebna poznanstva, ki so bolj kot na kulturo spominjala na korupcijo.

Vetrinjski dvor je bil center lobiranja producentov, kjer se je tekmovalo, kdo bo kateri projekt uspel spraviti v financiranje. To mi ni bilo všeč, saj sem bila v neprijetnem položaju, ker sem morala pisati poročila in se dogovorjati z izvajalci, poleg tega pa ni bilo ustreznega odziva s strani skrbnikov pogodb oz. določene stvari so se dogovarjale po kavbojsko. Na koncu ni bilo pomembno, kaj piše v pogodbi, ampak samo to, da se je dobil denar.

Vetrinjski dvor je bil center lobiranja producentov, kjer se je tekmovalo, kdo bo kateri projekt uspel spraviti v financiranje. To mi ni bilo všeč, saj sem bila v neprijetnem položaju, ker sem morala pisati poročila in se dogovorjati z izvajalci, poleg tega pa ni bilo ustreznega odziva s strani skrbnikov pogodb oz. določene stvari so se dogovarjale po kavbojsko. Na koncu ni bilo pomembno, kaj piše v pogodbi, ampak samo to, da se je dobil denar. Na ta čas nimam lepih spominov. Leto 2012 smo pričakovali kot leto kulturne eksplozije, a se to ni zgodilo, ker je šlo za mesarsko klanje za to, kdo bo dobil kakšen kos pogače. Še danes so glede tega velike zamere.

Udeležili ste se nekaterih aktivnosti v zvezi EPK-jem na Reki, ki je potekal letos. Kakšne razlike med obema mestoma ste opazili?

Kot sem že povedala, sem v mariborskem EPK-ju delovala kot operativka in sem imela štiri ali pet projektov znotraj tega. Z Reko nisem vzpostavila produkcijskega sodelovanja, sem pa tja šla večkrat kot kulturna turistka. Kulturni turizem je termin, ki ga producenti zelo radi uporabljajo, a so redki ta termin uspeli vpeljati v prakso. Moj prioritetni namen je bil opazovati, kako mesto diha z Evropsko prestolnico kulture.

Bila sem na slavnostni otvoritvi, ki je potekala 1. februarja letos, in lahko rečem, da je mesto uspelo definirati svojo identiteto in jo predstaviti lokalnemu prebivalstvu, ki se je množično udeležilo prireditve. Hkrati pa je Reka to identiteto uspela predstaviti na način, ki je bil zanimiv tudi za zunanje goste. Tega je v Mariboru primanjkuje.

Bila sem na slavnostni otvoritvi, ki je potekala 1. februarja letos, in lahko rečem, da je mesto uspelo definirati svojo identiteto in jo predstaviti lokalnemu prebivalstvu, ki se je množično udeležilo prireditve. Hkrati pa je Reka to identiteto uspela predstaviti na način, ki je bil zanimiv tudi za zunanje goste. Tega je v Mariboru primanjkuje. Bila sem navdušena nad tem, koliko ljudi je bilo na mestnih ulicah na deževen dan, saj so meščani svojo prisotnost dojeli kot podporo projektu. Otroci so mahali z zastavicami in zvončki. Zastavice so visele z balkonov stanovanj. Tudi otvoritev je bila spektakularna z Opero industriale, ki je predstavljala Reko skozi njeno tradicijo in zgodovino. Posebej me je fasciniral lokalni ponos. Na žalost pa je mesec dni za tem udarila pandemija covida-19.

Kako pa se je zadeva razvila naprej?

V prvem valu je prišlo do enomesečnega zatišja, nato pa se je Reka pričela navajati na situacijo. Sledilo je odpuščanje sodelavcev. Izgledalo je, kot da se bo celotni projekt potopil v morje. A so se nato začeli pobirati in del programa rešili ravno po zaslugi vezi, ki so jih stkali s prebivalstvom, ki se je nato ob omejitvah vrnilo na prireditve. Določene dogodke so uspeli izpeljati, del pa se jih bo odvil tudi prihodnje leto. Reka se je na nek način uspela rešiti in precej sredstev investirala v infrastrukturo, kar se v Mariboru ni zgodilo.

Prej ste že omenili Festival Skuštrane in bradati, katerega producentka ste že tri leta. Zakaj ste se odločili za organizacijo omenjenega festivala?

Ta festival je moje avtorsko delo, ki raste skupaj z mano. Ta festival se je začel leta 2017, ki ga vodim po načelih projektnega menedžmenta in festivalske produkcije. To je izdelek oz produkt, ki ga oblikujem po svojem občutku in odločitvah. Pomemben se mi zdi zato, ker deluje neodvisno od mene. Festival je v treh letih pridobil ogromno podpore, pri čemer ne gre toliko za finančno podporo, temveč za podporo nastopajočih in medijev, ki izkazujejo interes zanj. Ta oblika se razvija mimo mene. Takšne projekte imam rada, saj najprej razmislim kaj bi lahko izvedla in šele nato zadevo strnem v ustrezen format. Projekt Skuštrane in bradati je zelo vsebinsko razvejan, zato ga je mogoče izvesti v različnih platformah. Ena izmed možnosti je platforma za mlade neuveljavljene glasbenike, druga pa podcast.

Festival je v treh letih pridobil ogromno podpore, pri čemer ne gre toliko za finančno podporo, temveč za podporo nastopajočih in medijev, ki izkazujejo interes zanj. Ta oblika se razvija mimo mene. Takšne projekte imam rada, saj najprej razmislim kaj bi lahko izvedla in šele nato zadevo strnem v ustrezen format. Projekt Skuštrane in bradati je zelo vsebinsko razvejan, zato ga je mogoče izvesti v različnih platformah. Ena izmed možnosti je platforma za mlade neuveljavljene glasbenike, druga pa podcast.

V svojem bistvu je namenjem spodbujanju tolerance in enakosti med spoloma skozi kulturo in umetnost. Glasba je osnovna oz. vodilna nit, ki jo ta festival nosi v sebi. Drugače pa to ni ženski festival in si ne prizadeva za kvote v glasbi v smislu, da mora sodelovati enako število ženskih in moških izvajalcev. Ima pa družbeno angažirano noto, ki poskuša skozi glasbo, nastope in spremljajoče aktivnosti spodbuditi razmišljanje o neenakopravnosti med spoloma v glasbi in drugih sferah umetnosti, z namenom, da sta ravno kultura in umetnost področji, ki spola ne poznata.

Kdo so sponzorji oz. financerji festivala? Koliko znaša proračun?

Prej sva se pogovarjala o eksperimentiranju. V tem projektu nihče ne more biti na izgubi razen mene, zato ga uporabljam kot poligon za testiranje hibridnega finančnega modela festivalske produkcije. Festival je nabit z vsebinami, vendar je zelo nizko financiran. Financira ga Mestna občina Maribor z okoli 3500 do 4000 evri. S sponzorskimi sredstvi pa morda pridemo do 5000 evrov. Festivalski program je raztegnjen na okoli 15 dni. Hvaležna sem vsem, ki želijo sodelovati pri festivalu, pri čemer tretjina sredstev gre SAZAS-u. Zahvaliti se moram koproducentu KUD Coda, ki v to zgodbo stopa s prostovoljnim delom in angažmajem ter finančnimi sredstvi, da se lahko določene stvari izpeljejo z nizkimi produkcijskimi stroški. O svojem honorarju ne bom govorila, ker ga nimam.

S širjenjem festivalske mreže sem se uspela dotakniti ljudi in posameznikov, ki so v tem prepoznali pomembno zgodbo družbenega značaja. Prostovoljni angažma je resnično fantastičen, pri čemer moram poudariti, da do vsakega izvajalca pristopim osebno in se pogovorimo ali potrebuje honorar. Pogovorimo se tudi o možnosti pro bono nastopa, v kolikor pa ta ni možen, pa se dogovorimo za ceno. So pa tudi primeri, da si ne morem privoščiti domačih izvajalcev, ker imajo določeno ceno, ki je ne morem doseči, vendar to spoštujem.

Zasluge za izvedbo gredo prostovoljcem, kar pomeni,da se lahko razvija naprej in mi zapolni program festivalskih aktivnosti, ki mi omogoča, da se prijavim na razpise. S širjenjem festivalske mreže sem se uspela dotakniti ljudi in posameznikov, ki so v tem prepoznali pomembno zgodbo družbenega značaja. Prostovoljni angažma je resnično fantastičen, pri čemer moram poudariti, da do vsakega izvajalca pristopim osebno in se pogovorimo ali potrebuje honorar. Pogovorimo se tudi o možnosti pro bono nastopa, v kolikor pa ta ni možen, pa se dogovorimo za ceno. So pa tudi primeri, da si ne morem privoščiti domačih izvajalcev, ker imajo določeno ceno, ki je ne morem doseči, vendar to spoštujem. Tako pač ne sodelujemo v tej zgodbi, toda sodelujemo na kakšnem drugem projektu.

Nekateri nastopajoči se odpovejo honorarju v denarju, a se skušamo dogovoriti za kompenzacijo v obliki brezplačne najemnine za vadbene prostore pri KUD Coda, ali pa za določene bende spišem promocijski tekst. Nekateri pa so veseli festivalske platforme in medijske odmevnosti, ki jo dobijo. Vedno pa ponudim možnost v smislu, kaj lahko naredim za vas, če menite, da nisem naredila dovolj.

Kakšno pa je stanje alternativne kulture v Zagrebu?

Žal situacije ne poznam dovolj dobro, saj Zagreb obiščem redkeje, kot bi si ga želela. Lahko pa primerjam, kaj ima Zagreb, česar Maribor nima. Zagreb ima velikost in maso ljudi. Zagreb je metropola. Če imaš množico prebivalcev mesta, vedno dobiš dovolj ljudi na posamezne dogodke. Zagreb ima meščansko tradicijo. Kot otrok sem s starši hodila na koncerte in predstave, kar ni bilo nič nenavadnega.

Zagreb ima meščansko tradicijo. Kot otrok sem s starši hodila na koncerte in predstave, kar ni bilo nič nenavadnega. Mariboru manjka število prebivalcev, ki bi ga dvignilo navzgor, saj se mnogi iz mesta izseljujejo zaradi boljših ekonomskih priložnosti, ki jih najdejo drugod. Dogaja se beg možganov, saj se mnogi kulturniki izselijo v Ljubljano. Tudi sama se bom izselila, če bom dobila boljšo priložnost.

Mariboru manjka število prebivalcev, ki bi ga dvignilo navzgor, saj se mnogi iz mesta izseljujejo zaradi boljših ekonomskih priložnosti, ki jih najdejo drugod. Dogaja se beg možganov, saj se mnogi kulturniki izselijo v Ljubljano. Tudi sama se bom izselila, če bom dobila boljšo priložnost. Dogaja se beg nosilcev kulturne produkcije, ki nazaj prihajajo v manjši meri, kot se izseljujejo.

Zaradi tega bi moral nastati nek prazen prostor, ki bi ga moral nekdo zapolniti.

Ja, če bo povpraševanje odjemalcev dovolj veliko. Za razliko od Zagreba je Maribor v nenehnem iskanju identitete. Dogajajo se manjši preskoki navzgor, a še vedno je kot nek hrček v kletki. Manjka mu aktivnega prebivalstva, ki bi se aktiviralo in bi ga s skupnim prepletom kreativnih energij počasi dvignilo. Maribor se za razliko od Zagreba ogromno ukvarja s samim sabo, kar je lahko tudi prednost. Vsi se na kavicah pogovarjamo o tem, kaj bi bilo potrebno narediti, kar pomeni, da si želimo napredka, ne znamo pa tega izraziti. O tem se ne bi pogovarjali, če mu ne bi želeli dobro. Zagreb, Ljubljana in Reka se ne ukvarjajo sami s sabo.

Druga prednost pa je to, da je Maribor mesto zgodb, ki bi se lahko odvile znotraj kulturnega turizma. Ogromno je mestnih legend in zgodbic, ki jih je Maribor poln.To je objavljeno v raznih publikacijah o mestu. Zanimivo pa je, da te zgodbe bolj kot v »mainstreamu« krožijo v »undergroundu« in ne stopijo v ospredje kot komunikacijska strategija mariborskega turizma.

Druga prednost pa je to, da je Maribor mesto zgodb, ki bi se lahko odvile znotraj kulturnega turizma. Ogromno je mestnih legend in zgodbic, ki jih je Maribor poln.To je objavljeno v raznih publikacijah o mestu. Zanimivo pa je, da te zgodbe bolj kot v »mainstreamu« krožijo v »undergroundu« in ne stopijo v ospredje kot komunikacijska strategija mariborskega turizma.

Kot pionirka sem v Zagrebu hodila v Osnovno šolo Ivana Cankarja, kjer je bila ena izmed pomembnih šolskih usmeritev od 1. do 4. razreda gradnja identitete mesta, kar pomeni, da so nam že od malih nog dali vedeti, da smo del mesta. Če bo otrok mesto raziskoval in ga risal, bo zrasel v aktivnega meščana, saj se bo identificiral s svojim mestom. Maribor bo moral postati metropola in se ne zgolj šaliti, da to je. Moral se bo znebiti cinizma in sarkazma ter zlivanja žolča na vsak poskus novih zgodb in zadev. Naj se poskusi zadržati in zlivati žolč kje drugje. Itak pa je Ljubljana kriva za vse, ker Maribor ni, ne vem, kaj. Dajmo si natočiti čistega vina in razmisliti, kaj mi lahko damo Mariboru in ne zgolj Maribor nam in koliko lahko sami prispevamo k temu, da Maribor postane mesto.

Kdaj ste nazadnje narisali kakšen grafit?

Lani sem narisala eno črko na grafitu, ki stoji na objektu poleg Pekarne. Na steni je napis od vandalov do muralov, pri čemer sem narisala en A. To je bil lanski projekt, ki sva ga imela z Igorjem Unukom in je vključeval predavanje in delavnico z ljubljanskim grafitarjem. To je simbolična zgodba, saj se je dogodka udeležila tudi predstavnica Mestne občine Maribor, kar me je zelo presenetilo. To je bil začetek zgodbe, ki še vedno traja in vodi v vzpostavljanje dialoga z oblastjo glede strukturiranja grafitov v mestu.

Pomemben projekt je spodbujanje kulture grafitiranja, za katerega moram reči, da gre v pravo smer, saj zadeva organsko raste. Zgodil se je dogodek na podvozu pod Ljubljansko ulico, kjer je deset umetnikov poslikalo neizkoriščen prostor. Poslikave pa se bodo iz leta v leto spreminjale. Mesto dela na tem, da se grafiti, ki so na zoprnem mestu, in so vandalski ter sovražni, odstranijo.

Tudi 3D grafit, ki je nastal pred Hostlom Pekarna bo zanimiva turistična točka za tujce in Mariborčane. Pomemben projekt je spodbujanje kulture grafitiranja, za katerega moram reči, da gre v pravo smer, saj zadeva organsko raste. Zgodil se je dogodek na podvozu pod Ljubljansko ulico, kjer je deset umetnikov poslikalo neizkoriščen prostor. Poslikave pa se bodo iz leta v leto spreminjale. Mesto dela na tem, da se grafiti, ki so na zoprnem mestu, in so vandalski ter sovražni, odstranijo.

Kje je ločnica med umetniškim izražanjem in vandalizmom? Ali obstaja etični kodeks grafitiranja?

Gre za poseben subkulturni bonton, ki je odvisen od konkretnih pripadnikov grafitarskih klanov. Vesela sem, da so svoje murale v omenjenem podvozu z drugimi umetniki pustili tudi pripadniki 1107 klana, ki se poleg grafitiranja ukvarjajo s poslikavami v javnem prostoru. Seveda obstajajo kodeksi med posameznimi subkulturnimi skupinami, vendar se lahko gredo tudi grafitarske vojne, ki so del športa. Obstaja tudi vandalizem oz. risanje na stvari brez racionalnega razloga, kar se je zgodilo tudi v podvozu, kjer se je na poslikavi pojavil znak nekega drugega klana, ki je s tem označil teritorij. To je del jezika subkulture, ki ga ne poznam.

Ko so bili protesti proti Francu Kanglerju so se po mestu pojavili napisi Gotof je, čemur smo vsi prikimavali, saj je bilo to razumljeno v kontekstu časa in ne kot vandalizem. Zaradi tega moramo biti precej previdni z nalepkami in s predsodki ter stereotipi. Razumem pa mestno oblast, ki si to želi očistiti.

Obstaja pa tudi spoštovanje do dela, ki je boljše od tvojega, lahko pa ga tudi uničiš in čez narišeš kljukasti križ. Mejo med vandalizmom in umetnostjo težko potegnemo, ker je izredno fluidna. Zanimivi so mi tudi vandalski grafiti, ker so odvisni od konteksta, časa in teritorija, zato v nekem trenutku delujejo kot vandalizem, lahko pa bi bili tudi umetnost. Gre za grafite ljudi, ki svojega mnenja ne morejo izraziti drugače kot z vandalizmom in izražajo nezadovoljstvo z življenjem v mestu ali aktualno politično oblastjo.

Ko so bili protesti proti Francu Kanglerju so se po mestu pojavili napisi Gotof je, čemur smo vsi prikimavali, saj je bilo to razumljeno v kontekstu časa in ne kot vandalizem. Zaradi tega moramo biti precej previdni z nalepkami in s predsodki ter stereotipi. Razumem pa mestno oblast, ki si to želi očistiti.

Kako je pandemija covida-19 vplivala na mariborsko kulturno sceno?

Ujela jo je nepripravljeno, kar velja za celotno državo. Ob tem se je pokazala fleksibilnost nevladnega sektorja v smislu,da se je zelo hitro prilagodil na nove okoliščine. Znašli smo se pred vprašanjem, kako se spopasti s to situacijo, ko pravzprav ne smeš več delati javnih dogodkov oz. si omejen. Producenti so se lotevali tega na različne načine in se dolgo časa izogibali virtualnemu okolju, ker odjemalci kulturne ponudbe nismo navajeni na virtualno okolje, saj tam ni pristnega stika. Socialni momemt, ki ga ni, je naredil velik kaos, zato se še vedno prilagajamo na nove okoliščine.

Dogodki morajo biti izpeljani, ne glede na to, da jamramo, da denarja v kulturi ni dovolj, čeprav ga je dovolj, vendar ni pravilno razporejen. Projekti, ki so imeli zagotovljeno financiranje, so se morali izpeljati tako ali drugače. Tukaj moram pohvaliti MOM, saj se je skupaj s producenti uspešno uskladila s prenosom prireditev v virtualno okolje.

Dogodki morajo biti izpeljani, ne glede na to, da jamramo, da denarja v kulturi ni dovolj, čeprav ga je dovolj, vendar ni pravilno razporejen. Projekti, ki so imeli zagotovljeno financiranje, so se morali izpeljati tako ali drugače. Tukaj moram pohvaliti MOM, saj se je skupaj s producenti uspešno uskladila s prenosom prireditev v virtualno okolje. Poseben problem so bili projekti, katerih izvedba je bila predvidena v povsem drugačnih razmerah, zato je zelo dobro, da uradniki na občini niso komplicirali pri pisanju letnih poročil. Stanja na državnem nivoju pa na tem mestu ne bi komentirala. Mislim pa, da so se kolegi kar dobro bojevali z razmerami in omejitvami, ki so se spreminjala iz dneva v dan.

Skratka, to je kreativni sektor, ki se zelo hitro prilagaja. Prepričana sem, da bo do konca leta v Mariboru del kulturnih prireditev zagotovo izpeljan, zato obiskovalce vabim k uživanju v mariborski kulturni ponudbi.

Kakšni so načrti za prihodnje leto?

Čas pandemije sem izkoristila za načrtovanje in se nisem ukvarjala s produkcijo. Menedžment časa je nekaj, kar vsakemu olajša karierno pot. Odločila sem se, da bom Festival Skuštrane in bradati načrtovala tako, da ga bo lažje izpeljati v naslednjem letu. Načrtujem tudi nove grafitne zgodbe in izgradnjo dialoga z mestnimi odločevalci, ki bo omogočalo, da bo mesto plavalo naprej.