Čajek je bil, no, saj še je, kot kaže pa tudi bo, plac, kjer se ti je zdelo, da bi lahko bil pisatelj. Ne sicer, da res boš. Ampak da bi lahko bil. Mogoče. Nekega dne. Čajek na Slovenski ulici 4 je tisti plac, kjer si res z veseljem šel gor po štengah. Pritličje te sploh zanimalo ni. Ko si enkrat seveda odgrnil tisto epsko težko zaveso. Ja, tam spodaj je bil plan b. Nihče še nikoli najbrž nikdar ni z večjim zanosom šel gor po filmsko zavitih stopnicah in, če je bilo gori vse zasedeno, bolj razočaran stopical, ko je šel s »surlo« dol.

Čajek, ki si mu rekel čajnica, ono, generično, samoumevno, ker je pač to tista Čajnica z velikim č, je bil mesto v mestu. No, saj še bo, kot kaže in kot poroča Večer, ampak nekako pa do zdaj že slutimo, kaj se zgodi, ko se začne spreminjati koncept nekega bolj ali manj tradicionalnega, kultnega, legendarnega placa. Katera koli beseda vam že sede. Pa četudi novi lastniki ne pozabijo na to, kaj je bilo pred njimi.

Si obrnil in čakal

Čajek je iz Slovenske ulice pomagal narediti nekako večni potencial. Nikdar ulica, kjer je nekoč resno tekel promet, ki »od nekdaj« premore del gradu, kavarno, Ezl Ek, slaščičarno, ni postala kot Poštna. Ampak zakaj bi? Poštna je Poštna, Slovenska je Slovenska. Nekako je (p)ostala bolj družinska in butična in predvsem bolj, kaj pa vem, intimna. In Čajek je imel pri tem velik vpliv.

Čajek je bil – razlogov je kakih mali milijon – legendaren že zato, ker so tam imeli peščene ure, ki si jih dobil ob naročilu čaja. Ni piskalo. Samo pač izteklo se je. Epsko. Pa si obrnil okoli in čakal. Ker za to gre. V Čajeku je čas tekel… No, presipaval se je. In ker so te, če si bolj smotane sorte, vprašali, če poznaš in veš, kako si narediti tak čaj. Pa vselej vljudno, nikdar vsiljivo ali tako, da bi se ti zdelo, da si neki lolek. Nikoli.

V pritličju si videl Dunaj. Ja. Dunaj. Pa ne ta Dunaj zdaj, čeprav tudi. Ampak Dunaj ali, če hočete, Pariz izpred debelih sto let. Tisti cajtngi na lesenih okvirjih. Manjka samo še monokel in ni vrag, da se ti ne zdi, da bo zraven prisedel Ivan Cankar. Ali da bo nekdo sedel za klavir, kar se je kdaj v bolj zgodnjih letih vsaj, se mi zdi, dogajalo kar redno, ter pritiskal na tipke tako, da se ti bo milo storilo.

Učenje in »dejtanje«

Čajek je bil prostor, kjer so se, kolikor vem, zlasti dijaki Prve učili tik pred testi ali pa delali švinglce. In bil je plac, ugibam, kjer je bilo najbrž največ takih, finih, nedolžnih, prvih, drugih in tretjih dejtov v zgodovini mesta. Čajek ti je dal kontekst, tudi če nisi vedel, da ga imaš, da ga rabiš ali da ti je odveč. V Čajeku je bilo obenem ravno dovolj glasno, da nihče ni mogel vleči na uhe, hkrati pa si se vedno lahko pogovarjal ena na ena. Ali pa v večji družbi za tisto enormno okroglo mizo. Lahko si imel tudi resen pogovor, ampak nikdar preresen. Intervjuji, sestanki, ovo ono. Že, že, ampak v Čajeku si se moral sprostit.

Sploh zgornji štuk je bil… No, če si gledal skozi okno, mogoče pri najmanjši mizi v mestu, čez Grajski trg dol do Frančiškanske cerkve, se je Maribor zdel tako prekleto lep. Še zlasti, ne vem zakaj, jeseni in pozimi. In bil je plac, kjer so na meniju imeli sezonske zadeve, kar ni nujno najbolj pogosta praksa za lokal, ki ne nudi hrane. In vedno mi bo žal, da nisem večkrat vzel kakih keksov. Ker so baje bili noro dobri.

Pa klientela je bila. Vedel si, kdaj boš koga tam videl. Četudi si šel, sploh poleti ali pač v toplejših dneh, samo mimo. Ja, to to. Fiks.

Čajek v Dželozo

Kot je poročal Večer, je Biljana Lenard naposled prodala nepremičnino, v kateri je bil Čajek več kot 20 let. Novi lastnik iz Celja napoveduje obnovo, ohranil bo ponudbo, dodal pa prodajo elektronskih cigaret in arom. Lenardova je tri leta čakala na kupca, Čajnica je bila naprodaj za 420 tisoč evrov, želela pa je, da se vsebina v njej nadaljuje. Ampak naposled je popustila.

Žal ji je, da žal lokala niso mogli odkupiti ljudje, ki so z njo v Čajnici sodelovali v preteklosti. Novi lastnik 38-letni Črt Erjavec pravi, da ga je lokal navdušil in očaral, zato bo zgodbo peljal naprej, duha lokala ne želi uničiti, temveč peljati naprej.

Ampak prav tu se porodi tisto bistveno vprašanje. Kaj nek plac naredi za, no, plac. Kamor bolj ali manj redno zahajamo. Zadnja najemnica lokala Julija Šram Arsovski, ki dela tam od leta 2011, je za Večer napovedala, da bo Čajek zapustila do konca februarja (pogodba je sicer do aprila), saj se bo preselila v že par let izpraznjen lokal, v katerem je bila desetletja kultna Dželoza.

Uf, kakšna menjava, ne? Ampak… Bolje, da imamo še en kulten lokal. Od dveh. Ampak zgolj od spominov in nostalgije se, vemo, ne preživi. Zato… Srečno!