V svetu, kjer se vse hitro spreminja, so zadeve, ki se jih lahko navadimo, zelo redke. Ena takšnih stalnic v našem mestu pa je zagotovo Tinče Erna, 80-letna branjevka z mariborske tržnice, ki že več kot šest desetletij vztraja na svojem mestu.

Na tržnico je hodila že kot otrok

Erna je že kot otrok na tržnico hodila skupaj z mamo, saj sta tam prodajali pridelke iz domače kmetije. Čeprav je na tržnico hodila že kot deklica, je vmes imela, kot sama reče "kratko pavzo", zato poudari, da se s tem uradno ukvarja zadnjih 60 let. "Na začetku sva z mamo hodili na avtobus ali poiskali prevoznika, ki nama je izdelke zapeljal v mesto," se spominja. "Takrat je bil 'stari trg' in prodaja je bila boljša kot danes. Imeli smo tudi po tono in pol izdelkov, ki smo jih prodajali po tri tedne naenkrat." Toda časi so se spremenili. Erna je zdaj na tržnici le še ob sobotah. "Pozna se, da so se razširile trgovine, ki so nam s svojo raznovrstnostjo pobrale ogromno strank," pravi. Kljub temu pa vztraja, saj jo na tržnico vlečejo dolgoletne stranke in celo novi kupci, predvsem turisti iz sosednje Avstrije, ki iščejo kakovostne in privlačne pridelke.

Ernina ljubezen do kmetovanja sicer izvira iz otroštva, ko jo je k delu navdušila babica. "Imeli smo ogromno sadja, jabolke smo trgali ročno, na več hektarjih. Z babico sem hodila tudi na tržnico, ker mene ni bilo strah in sem si upala delati s strankami," se spominja. Pove tudi, da je imela, za razliko od drugih kmečkih družin, samo eno sestro, ki ni imela interesa, da bi prevzela kmetijo. 

[[image_1_article_69227]]

Leta 2013 so začeli zmanjševati prodajo

Skozi leta se je marsikaj spremenilo, tudi na kmetiji. "Zadnjih deset let zmanjšujemo pridelavo, saj so se nekje leta 2013 začeli vremenski preobrati, zaradi katerih določene sorte sploh več ne uspevajo," pojasnjuje Erna. Poleg tega pa ni več takšne kupne moči, kot je bila včasih. Kljub temu vztraja pri svojem delu, a priznava, da so časi težki. "Včasih sem prodala po 15 zabojev sliv, zdaj pa še enega težko prodam," pove in razumljivo doda, da se navade ljudi spreminjajo in si kupci želijo, da so pridelki vedno na voljo, kar na navadnih kmetijah žal ni možno.

Delo na kmetiji in na tržnici je njeno življenje. "Od starejše generacije branjevk, ki smo temu namenile celo življenje, nas je ostalo samo še par," pravi. A prihodnost njihove kmetije je negotova. Hči bo sicer prevzela kmetijo, vendar Erna dvomi, da bo ta delček zemlje preživel še eno generacijo. "Za manjše kmetije pri nas več ni prihodnosti. Mi smo prej lepo živeli, preživljali smo se samo s kmetijo, zdaj pa je treba poleg tega hoditi tudi v službo, ker ti drugače iz meseca v mesec enostavno ne znese." 

[[image_2_article_69227]]

O mariborski tržnici pripoveduje z iskrico v očeh

"Moj najljubši spomin iz tržnice je, ko sem bila še otrok in smo prodajali celo popoldne, po tem pa sva z mamo prespali pri njeni teti v mestu," pripoveduje in doda, da sta takrat hodili domov z vlakom, včasih celo s kolesom. "1969 smo kupili prvi avto. Sicer smo ga naročili in nanj čakali en mesec, a smo na koncu kupili kar razstavni eksponat na Veseli jeseni," se pošali.

"Bili smo prvi kmeti z avtom v Gačniku."

"Spomnim se, da sem v svoji mladosti, šla enkrat celo s traktorjem na 'trg'. Imela sem polno sadja, avto pa se je ravno pokvaril in sem mojo, takrat 5-letno, hči posadila na traktor in se z njo odpeljala v mesto," se nasmehne in doda, da jo ljudje glede tega še zdaj nagovarjajo.

Na tržnici je vsako soboto

Erna se v soboto zbudi že ob 5. uri, da je na mariborski tržnici najkasneje ob 6.15 in se s tem izogne gneči. "Na tržnico se pripravljam cel teden. Nisem navajena nekje sedet ali televizijo gledat, zato se vedno v naprej pripravljam in razmišljam kaj bom v bližnji prihodnosti delala in seveda prodajala," izpostavi. Zadnjih nekaj let ji "robo" sicer pripravlja in v avto naloži hčerka, a kljub temu pri vsem velja njena beseda.

Kot pojasni, so izdelki na stojnici odvisni od letnega časa. Pozimi recimo prodaja radič, špinačo, drobnjak, peteršilj in podobno. Radič od vsega naštetega prodaja najdlje, od novembra do aprila, potem pa je nekje mesec ali dva luknja, ko ni izstopajočih pridelkov. "Zadnjih par let opažamo, da se v začetku maja sploh ne splača nič saditi. Letos so nam prve pridelke v celoti pojedli polži," pojasni. Z zgodnjo fižolo, solato in graškom se vrne julija.

[[image_3_article_69227]]