Plenarni del konference sta otvorila Klaus Mainzer, predsednik Evropske akademije znanosti in umetnosti (EASA), ter Donato Kiniger-Passigli, podpredsednik Svetovne akademije umetnosti in znanosti (WAAS). Kiniger-Passigli je ob tem stopil pred naš mikrofon in povzel ključne misli.

Pobuda poudarja proaktivno vlogo akademske skupnosti pri izgradnji miru

Kiniger-Passigli na konferenci predstavlja pobudo The Peace Offensive, ki poudarja proaktivno vlogo akademske skupnosti pri izgradnji miru in preprečevanju konfliktov. Kot je pojasnil, je pobuda za mir akademska iniciativa. "Predstavljajte si, da se pošlje poziv vsem akademijam po svetu. Zato smo združili dve ključni akademski mreži, da bi proaktivno pokazali, da obstajajo alternativni načini za spodbujanje miru. To se večinoma dosega z dialogom in pobudami, ki povezujejo ljudi ter krepijo zaupanje med različnimi stranmi, tudi med tistimi, ki sicer ne komunicirajo med seboj," je dejal sogovornik.

"Potrebno se je oddaljiti od ustaljenih okvirjev, uporabiti domišljijo in soustvarjati priložnosti. Ne smemo čakati, da priložnosti ustvarijo drugi, sami jih moramo oblikovati."

Dodal je, da so takšne pobude vedno bolj pomembne, saj so napetosti v svetu vse večje. "Diplomatični odnosi so prekinjeni, trgovinske vojne se zaostrujejo, krizna žarišča so vsepovsod. Pomembno je, da razvijemo alternativne komunikacijske kanale in okrepimo njihov vpliv. Akademsko okolje je pri tem idealen sogovornik, zlasti za mlade generacije," je izpostavil in dodal, da mladi potrebujejo alternative in sogovornike, ki jim pomagajo razvijati nove rešitve.

Metodologijo je razvil na podlagi lastnih izkušenj

Pristop omenjene pobude je usmerjen v iskanje rešitev in temelji na metodologiji, ki jo je Kiniger-Passigli razvil na podlagi preteklih izkušenj, vključno s pristopi iz 60. let. Kot pojasni, se ta iniciativa imenuje Nova pobuda za mir, saj se je prvotna pobuda za mir pojavila že v 60. letih, v času Kennedyja, kasneje pa v 70. in 80. letih s pobudami Jimmya Carterja, Anwarja Sadata in Nelsona Mandele.

Danes pa so ta pristop nadgradili in ga prilagodili na treh ravneh.

Pobuda temelji na treh ravneh

Prva raven je preizkusna ali začetna faza, kjer se trudijo vzpostaviti prvi stik in spodbujajo vzajemne koncesije. Kot pove sogovornik, je pri tem ključno povezovanje različnih skupin, kot so študenti, akademiki, znanstveniki, trgovci in podjetniki, ki prihajajo iz različnih okolij in imajo različne izzive, a tudi skupne probleme. "V tej fazi ustvarjamo prostor za razpravo, kjer lahko mladi skupaj z znanstveniki in akademiki razvijajo rešitve za prihodnost," pojasni.

Druga raven je partnerska, kjer odločevalci razširijo delovanje in vključujejo vedno več univerz. Sogovornik ob tem izpostavi, da pri pobudi trenutno sodeluje okoli 200 univerz po vsem svetu, število pa še narašča, zlasti prek Evropske akademije znanosti in umetnosti ter Svetovne univerzitetne zveze. "Cilj je okrepiti odgovornost akademskih institucij pri ustvarjanju trajnostnih mirovnih pobud," doda.

Tretja in hkrati zadnja raven pa je okrepljen dialog, ki bi moral vključevati tudi politični nivo. "Vendar se ne moremo v celoti zanašati nanj, zato moramo biti sami pobudniki in v prvi vrsti nosilci te nove iniciative," poudari Kiniger-Passigli.

[[image_1_article_75326]]

Val navdušenja med mladimi

Sogovornik med drugim poudari, da je takšen pristop primeren predvsem zaradi novega vala navdušenja, ki ga opaža, zlasti med mladimi. "Mladi potrebujejo motivacijo in usmerjanje, ne toliko mentorstvo, ampak priložnost, da sami oblikujejo rešitve. Ta pobuda je odgovor na osiromašenje političnega diskurza in ponuja alternativo," pojasni.

Doda tudi, da se veliko govori o medgeneracijskem dialogu, a se premalo naredi. "Mladi morajo imeti priložnost ustvarjati nekaj svojega. Ta iniciativa spodbuja kreativnost, domišljijo in vizijo prihodnosti," povzame.

Potrebujemo subtilne, a učinkovite interakcije

Pri vprašanju kakšne sposobnosti so potrebne za takšen pristop izpostavi, da potrebujemo ljudi s transdisciplinarnimi in medkulturnimi sposobnostmi, ne pa ozko specializiranih strokovnjakov. Sem spadajo posamezniki z miselnostjo, usmerjeno v reševanje problemov, ki so pripravljeni podpirati in svetovati.

"Zato govorimo o 'tihi diplomaciji', ki ne potrebuje glasnih govorniških tribun, ampak subtilne, a učinkovite interakcije s ključnimi akterji, ki si prizadevajo za mir."

Ob tem pa izpostavi, da je eden največjih izzivov prenasičenost prostora. "Mnoge iniciative obstajajo, a pogosto obstanejo na mestu, ker so izolirane in samozadostne. Potrebno je preseči to osamljenost in povezati različne akterje. Akademski svet ima pri tem prednost interdisciplinarnosti in posebne povezave z mladimi, ki jo moramo negovati," poudari.

Maribor se je izkazal kot izjemno odprt za to pobudo

Sogovornik za konec izpostavi, da gre za globalni problem, ki zahteva globalne rešitve, pri čemer ima Evropa edinstven položaj. "Kot Evropejec menim, da smo v situaciji, ko si preprosto ne moremo privoščiti neaktivnosti. Imamo dodatno spodbudo, da predlagamo nove rešitve. V preteklosti smo na novo izumili marsikaj, zdaj pa imamo možnost narediti enako na področju miru," pove in doda, da se je prav Maribor izkazal kot izjemno odprt za to pobudo.

"Seveda gre tudi za osebne stike s profesorjem Toplakom in drugimi pomembnimi akterji, je pa Slovenija v devetdesetih letih sama doživela prehod in iz lastnih izkušenj vem, kakšno energijo in potencial ima ta regija kot most med srednjo Evropo ter jugom in vzhodom. Maribor je odlična lokacija za dialog in razvoj priložnosti," zaključi.

[[image_2_article_75326]]