Ludvik Kramberger. Izjemen in spoštovanja vreden človek, ki je kljub svojim 88 letom še vedno mojster besede in fotografije. Le nekaj dni po rojstnem dnevu in izgubi žene, s katero sta dolgih 63 let skupaj hodila skozi življenje, ga obiščemo na njegovem domu, v Gornji Radgoni. Kljub težki izgubi nas sprejme tako, kot najbolje zna - poln optimizma in z nasmehom na obrazu. Njegov dom je poln rož, za katere je še nedolgo nazaj skrbela Marija, danes to počne sam. A nikakor ni osamljen, ima močno podporo sina, hčerke, vnukov, prijateljev ... Kako tudi ne, ko pa je v življenjih Radgončanov, Slovenjegoričanov in še pri marsikom drugem s svojim delom in razdajanjem pustil neizbrisen pečat. Njegov brat je bil Ivan Kramberger, ki so ga leta 1992 ustrelili v Jurovskem Dolu. 

"Nad našimi glavami je hrumelo - cele jate letal so letele proti Beogradu"

Pojdimo po vrsti. Ludvik se je rodil 19. avgusta 1937 v Ženjaku pri Benediktu, v 11-članski viničarski družini kot deveti otrok. Njegova mama Jožefa je kot begunka prve svetovne vojne prišla s Krasa v Ženjak, kamor jo je pripeljal kmet Strmšek. Kot 26-letna se je poročila s Francem Krambergerjem in skupaj sta se naselila v Strmškovi viničariji.

"Življenja v Ženjaku se ne spominjam, saj sem bil kot enoletni otrok prenešen v Negovo. Moj prvi pravi spomin je iz leta 1941. Na cvetno nedeljo smo šli k maši, nad našimi glavami pa je hrumelo - cele jate letal so letele proti Beogradu. To sliko še danes jasno vidim: črno nebo nad nami. Bil sem star štiri leta. To je moj najzgodnejši spomin. Kasneje pa se spomnim otroštva: živeli smo zelo skromno. Imeli smo le eno sobo, rekli smo ji hiša, tla so bila še zemljena. V tej sobi sta bili dve postelji, na katerih smo otroci spali po dva zgoraj in dva spodaj. Poleg tega smo spali še na »tobli«, to je bila čez dan miza, ponoči pa postelja. Tam smo spali štirje, spet dva zgoraj in dva spodaj. Pokrivali smo se s starimi kocami in suknjami. Pozimi, ko je bil hud mraz, je mati ponoči vstajala, zakurila peč in poskrbela, da nas ni zeblo. To so bili časi, ki jih danes skoraj nihče več ne razume."

Duhovnik ni postal, je pa ga igral 

Ime Ludvik je dobil po godovnem dnevu svetega Ljudevita in tudi po očetovem bratu. Njega in sestro Poldiko so oprostili služenja pri kmetih, saj je bil najmlajši sin, sprva pa so celo pričakovali, da bo postal duhovnik. Kot ministrant je že pri 12 letih zaslužil svojih prvih 12 dinarjev mesečno. Po osnovni šoli si je želel postati mehanik, a se je na koncu izučil za kovača. V letih 1953 -1956 je vajeništvo opravljal v znani kovačiji Lovrenca Horvata v Pernici pri Mariboru.

Ludvik nam pove, da so bile takrat možnosti šolanja zelo omejene, v družini za to ni bilo denarja. Najprej  je želel v srednjo mlekarsko šolo v Kranju, a mu je bilo rečeno, da ne more, ker njegov oče ni bil borec. Potem je iskal vajeništvo pri mehanikih v Gornji Radgoni. Bila sta dva, a sta imela mesta zasedena. Glede duhovništva pove, da je bila to bolj želja njegove družine.

"Ker sem bil med najboljšimi učenci, sem dobival celo nagrade, in doma so si mislili, da bi bil jaz lahko župnik. Ampak to se ni zgodilo. Rad se pošalim, da sem v ženski videl oltar in zato ga nisem zagledal v cerkvi."

Je pa kasneje duhovnika igral v kar dveh filmih. Najprej v švicarsko-francoskem filmu o Henryju Dunantu, ustanovitelju Rdečega križa. Snemali so v Bad Radkersburgu, kjer je bila vojaška bolnišnica v cerkvi. "Tam sem bil župnik, celo v več kadrih, imel sem celo kaplana. Štiri dni pa sem bil tam statist. Najbolj sem zaslužil tisti dan, ko sem moral cel dan ležati na fronti kot mrtev vojak - z veliko rano, brez gibanja. Za to sem dobil hrano, pijačo in 50 evrov. Rad rečem: kdo drug je kot mrtev toliko zaslužil?" Kasneje pa je nastopil še v priljubljenem Petelinjem zajtrku, kjer je odigral pogrebni obred ustreljenega Gajaša na radgonskem pokopališču: "V Gornji Radgoni so iskali statiste, režiser Naberšnik je potreboval župnika, in to takšnega brez brkov. Eden, ki je vrtel filme, me je poznal in dejal: »Kramberger je že igral v Avstriji, to zna.« In res, brez avdicije sem postal župnik v filmu."

Njegov oče je izdelal letalo 

Že v otroštvu se je Ludvik od očeta naučil različnih opravil; od pokrivanja slamnatih streh do zidarstva, vrvarstva in sodarstva. Prvo zaposlitev je našel v Tovarni železniških vozil Maribor, a se je zaradi težkih razmer in nizke plače vpisal na Srednjo tehnično šolo za odrasle v Mariboru, ki jo je zaključil z maturo. Očeta Franca se Ludvik spominja kot izjemno ustvarjalnega človeka. Čeprav je bil strasten kadilec in je zbolel za rakom na pljučih, je bil dejaven v kulturnem in gasilskem življenju vasi. Igral je frajtonarico, izdeloval lesene lutke, nastopal v prosvetnih društvih in pomagal graditi prvi gasilski dom v Negovi.

Mnogi ne vedo, da se je Ludvikov oče lotil tudi drznega projekta - sam je izdelal leseno letalo s propelerjem na nožni pogon. Ludvik se sicer tega ne spomni, saj se takrat še ni rodil, mu pa je oče povedal, da je dobil platno za prevleko letala zastonj pri trgovcu v Sveti Trojici. "Letalo je izdeloval v Ženjaku 13, in to v veliki sobi na domačiji. Ko je zagnal propeler, je nastal takšen podtlak, da je potegnilo zavese z oken, mati pa je bila zelo jezna. Pravijo, da so ga žandarji opozorili, naj jih obvesti, ko bo letel. A tega ni storil. Pripravil je letalo in brez občinstva vzletel. Po nekaj metrih pa je padel v Špindlerjevo koruzo. Ena od šaljivih zgodb pravi, da je mati sedela na letalu, oče pa je vpil: »Guni, guni Pepa, drugače boma v koruzi.« Nato sta res oba pristala na koruznem polju."

[[image_3_article_80124]]

Navdih za letala je dobil v Mariboru, kjer je bil vajenec na letališču. Tam je pomagal pri jadralnih letalih - s kamioni so jih vlekli v zrak, vajenci pa so morali držati krila, da se niso dotaknila tal. To ga je navdihnilo, da je doma izdelal lastno letalo. Enega še potem v Negovi leta 1953, z njim pa je želel vzleteti z lastno močjo, kot ptica s krili. Ker ni uspel doseči potrebne hitrosti za let, se je poskus s hriba končal s padcem in polomljenim letalom. 

Tudi sam je bil inovator 

Ludvik se je v življenju držal očetovega načela: Kar oko vidi, to roka naredi. Ko se je izobraževal za kovača, je pridobil veliko znanja. Imel je lastno kovačijo v Kunovi, delal v Mariboru v tovarni Boris Kidrič, nato pa v podjetju Elrad. Tam je postal celo eden najbolj priznanih in prvih inovatorjev. Včasih so se sodelavci jezili, češ zakaj spreminja stvari, saj že delujejo. "A z mojimi rešitvami je šlo delo hitreje in lažje." Finančno je bil zato kar dobro nagrajen, predvsem pa je bil ponosen, da je znal videti, kako kaj narediti bolje.

Posebnost njegovega ustvarjanja so leseni očenaši, ki jih je izdelal že več kot 1.200 in jih večinoma podaril.

Sanjal je o svoji hiši 

Leta 1962 se je poročil z Marijo, delavko v Tovarni pohištva na Pobrežju. Istega leta se jima je rodil sin Valentin, pozneje še hčerka Metka. »Boljše je gledati skozi eno svoje okno kot skozi pet viničarskih,« je pogosto ponavljal očetove besede in zato  sanjal o lastni hiši. Odšel je na delo v Nemčijo, kjer je v 13 mesecih privarčeval dovolj za nakup hiše in zemljišča v Kunovi pri Negovi.

Družina je bila med prvimi v kraju s televizorjem, imeli so tudi »fička« in lasten vodovod. V domači kovačnici je  opravljal dela za okoliške kmete, njegova žena pa je na presenečenje mnogih spretno obvladala varjenje.

Potem ko se je po operaciji hrbtenice in zaradi upada kovaškega dela Ludvik leta 1969 zaposlil v tovarni Elrad v Gornji Radgoni, se je družina preselila na Šlebingerjev breg, kjer sta z Marijo postavila montažno hišo.

Fotografiral je že njegov oče

Fotoaparat je Ludvika začel zanimati že pri dvanajstih letih. Njegov oče je imel kamero in je sam razvijal fotografije - takrat še iz steklenih plošč. Položil je fotografski papir na steklo, ga izpostavil soncu, štel sekunde in potem fotografijo razvil. "Ena zanimivost iz tega časa je ta, da so k njemu prihajale ciganice, danes rečemo Romkinje, takrat pa so jim rekli drugače. Vedele so, da fotografira, in so ga prosile, naj jih slika. Potem so po štirinajstih dneh prišle po fotografije in rekle: »Joj, kakšne ste nas naredili!« Oče pa jim je odgovoril: »Jaz iz ciganice ne morem narediti drugega kot ciganico.« In so se nasmejale ter odšle," se spominja Ludvik. 

Najbolj srečen je bil, ko je končal vojaški rok v Užički Požegi

Njegovo fotografiranje pa se je začelo čisto po naključju v vojski. Med osemdesetimi vojaki so ga izbrali za fotogrametrista - fotografa. "Oficir je vprašal, kdo se je v civilnem življenju ukvarjal s fotografijo. Dvignil roko in rekel: »Jaz,« čeprav nisem bil pravi fotograf. Vprašal me je nekaj o ekspoziciji in času, jaz pa sem nekaj odgovoril. Tako so me postavili kot kandidata za fotogrametrista. To je tisti, ki fotografira teren, iz fotografij pa potem izdelujejo načrte in cilje za topniške granate. Delalo se je stereoskopsko, kar je bila posebna tehnika, danes pa to počnejo elektronsko. Zanimivo pa je, da sem moral pri tem delu uporabljati trigonometrijo in logaritmične tablice, o katerih prej kot kovaški vajenec nisem vedel ničesar. Komaj v srednji tehniški šoli sem prvič slišal za Jurija Vego, integrale in odvode. V dveh letih vojske bi se lahko ogromno naučil, a žal je bilo veliko časa izgubljenega. Najbolj srečen pa sem bil, ko sem končal vojaški rok v Užički Požegi."

Največ mu pomeni intervju z dr. dr. Antonom Trstenjakom

Novinarstvo je Ludvika spremljalo vse življenje. Prvi prispevek je objavil leta 1971 v Nedeljskem dnevniku, nato pa je pisal za skoraj vse pomembne slovenske časopise in revije. Samo v lokalnem časopisu Prepih je izšlo kar 5854 njegovih člankov. Njegov humor in aforizmi so mu prinesli tudi nagrade. Leta 1995 je za stavek »Najlepše so obuti tisti, ki se obuvajo na račun bosih« prejel prvo nagrado v vrednosti 1500 nemških mark.

V svoji knjigi Moje poti življenja Ludvik posebej izpostavi intervju, ki ga je opravil z dr. Antonom Trstenjakom, akademikom, filozofom in častnim občanom Gornje Radgone. "Ta intervju je bil poseben. Najprej zato, ker sem mu kot ministrant nekoč ministriral. Kasneje sem imel z njim intervju v Mariboru, v hotelu Turist. Takrat sem prvič v življenju uporabljal diktafon in mikrofon, ki mi ga je brat prinesel iz Nizozemske. Pogovarjala sva se o njegovem življenju. Pred tem sem prebral vsaj dvajset njegovih knjig. Vseh nisem razumel, ampak dovolj, da sem mu lahko zastavljal vprašanja. Jaz, amater in kovač, sem si mislil, da z akademikom težko vodim pogovor. A je bil zelo preprost in odprt. Med intervjujem sem mu omenil, da sem ga najbolj spoznal kot ministrant, najbolj pa cenil, ko nam je ministrantom dal dva aluminijasta kovanca - deset dinarjev. Takrat smo zaslužili 12 evrov na mesec, in to je bil za nas velik denar. On pa je rekel, da je prav, da smo si to zapomnili, saj otroci takrat na podeželju niso imeli denarja."

Veliko mu pomeni tudi intervju z Ivom Robićem, pionirjem hrvaške popularne glasbe, ki je skoraj pol stoletja uspešno nastopal doma, pa tudi njegova mednarodna kariera je bila zelo pestra.

"Lahko rečem, da živim s sejmom in da me tam spoštujejo"

Ker se v Gornji Radgoni ravno začenja mednarodni kmetijsko-živilski sejem, ne moremo mimo vprašanja, koliko časa že Ludvik kot dopisnik in fotograf spremlja radgonski sejem. Pove nam, da že od vsega začetka. Že od takrat, ko je potekal na prostoru nasproti Elrada. Tam je bil zaposlen in večkrat so med malico šli skozi službeni vhod na razstavišče. "Znano pa je bilo, da je v času sejma v Radgoni skoraj vedno deževalo. Ker je bil teren nižji, je voda zastajala, zato so postavili deske, po katerih so ljudje hodili med paviljoni. Najbolj obiskani so bili avstrijski paviljoni, ker so imeli veliko razstavljenega, mi pa skoraj nič. Mehanizacije je bilo malo, največ je bilo obrtnikov. Leta 1971 sem začel pisati za časopis in od takrat sem o sejmu, potem ko se je preselil na zdajšnjo lokacijo, veliko poročal in predvsem veliko fotografiral. Moje fotografije so uporabljali tudi drugi časopisi. Lahko rečem, da živim s sejmom in da me tam spoštujejo. Škoda je le, da nimam bele brade, da bi se videlo, da sem že »star«."

[[image_2_article_80124]]

Delo mu pomaga v najtežjih trenutkih 

Smrt žene ga je zelo pretresla. Ostal je sam, a Marija bo v njegovem srcu za vedno. Prav delo je tisto, ki mu pomaga v najtežjih trenutkih, ni se prepustill malodušju.

"Močno oporo imam v sinu in predvsem v hčerki, ki mi zelo pomagata, pa tudi vnuki me spoštujejo. Ena vnukinja je tik pred ženino smrtjo prišla iz Oxforda, druga pa iz Aberdeena na Škotskem - samo zato, da sta jo še videli," pove s solzami v očeh.

Še naprej skrbi za dom, rože, vrt, kokoši, ob našem obisku mu je delal družbo hčerkin kuža. "Delo krepi mojo dušo. Nadaljujem ženino delo. Življenje teče dalje. Skrbim, da njene rože še cvetijo. Ena gospa mi je rekla: »Če nočeš žalovati, pusti, naj jih mraz pokonča, da ne boš imel občutka krivde.« In res, toliko rož, kot jih je imela moja žena, jaz ne morem imeti."

[[image_1_article_80124]]

Zdravje mu še vedno služi. Na zdravniškem pregledu za podaljšanje vozniškega dovoljenja so mu rekli: »Še dve leti.« "To sem vzel kot podaljšanje življenja. Edino umreti ne smem prej. Res pa so mi dali omejitev - do 50 kilometrov, ker se že vidi, da nisem več mlad," zaključi v svojem slogu.