Če ste kdaj obiskali občino Lovrenc na Pohorju, potem veste, da tam živijo prijazni in gostoljubni ljudje. Poleg tega pa je v kraju nekaj posebnosti, ki jih drugod ne najdemo. Naj samo omenimo več kot sto let staro pohorsko pajštvo oziroma sušilnico sadja, ki jo bomo predstavili v enem izmed prihodnjih prispevkov, in pa Ladejenkovo - najstarejšo kmečko leseno hišo, in to ne le v Lovrencu, ampak v vsej Sloveniji. Njena starost je ocenjena na več kot 500 let.

Kmečki objekt se nahaja v enem najstarejših lovrenških zaselkov, v Puši, ob cesti, ki vodi proti Rogli. Natančen čas gradnje ni znan, strokovnjaki, ki so si jo ogledali trdijo, da se je to zgodilo v 16. stoletju, prva omemba v pisnih virih se pojavlja v zemljiški knjigi, ki zajema čas od 1788 do 1825. 

[[image_3_article_77654]]

Gre za pomemben kulturni spomenik

Lastnica hiše Mina Pernat pove, da je objekt zgrajen iz lesenih brun, lesena je tudi streha, ki je iz skodel: "Po domače pravimo, da gre za šintlasto streho. Hiša ima majhna, kvadratna okna, ki so ponekod zaščitena z železnimi mrežami, kar govori o tem, da je bila nekoč v lasti bogatejše družine. Tudi notranjost je v celoti lesena; leseni so podi, tla so najverjetneje takšna, kot so bila ob gradnji. Gre za pomemben kulturni spomenik v našem kraju – in ne le v Lovrencu, ampak verjetno kar na širšem območju Pohorja, saj predstavlja način življenja iz tistih časov." Ohranjenega je tudi nekaj starega pohištva. 

Ohranila se je zahvaljujoč dimnici

In kako to, da se je hiša vsa ta leta ohranila v prvotni obliki? Sogovornica to pripisuje dimnici, prostoru, kjer so v preteklosti kurili brez dimnika. "In ta dim naj bi na nek način konzerviral les, ga ohranil, zato je hiša najbrž tudi tako dolgo obstala. Seveda pa bi bilo potrebno vanjo vložiti tudi precej truda in še marsikaj obnoviti. Oče je pred leti obnovil streho, ki pa bi zdaj potrebovala že novo obnovo."

V njej so živeli najemniki 

Mina Pernat nadaljuje, da njena družina v hiši ni nikoli prebivala, v njej so bili ves čas najemniki. Šlo je za različne družine, ki so si objekt in okolico prilagodile svojim potrebam. Nekoč je bil ob hiši tudi vrt. Tudi danes objekt ni prazen, v njem stanuje gospod, potomec prejšnje družine, ki je ostal v hiši. Notranjost objekta je po Mininih besedah zelo skromna, praktična. "Hiša je res skromna, kar priča o tem, kako skromni so bili nekoč ljudje, kako so znali živeti z naravo in kako iznajdljivi so bili. Zaradi debeline zidov je v njej poleti prijetno hladno, pozimi pa se ogreva na tako imenovani šporhet."

[[image_6_article_77654]]

Ladejenkovo je z odlokom zavarovan etnološki spomenik in je na osnovi Zakona o varstvu kulturne dediščine predviden za razglasitev za spomenik državnega pomena.

[[image_5_article_77654]]

"Če bi si jo kdo želel ogledati, je to mogoče preko našega turističnega društva. Možni so skupinski ogledi, posamezni pa redkeje. Ogledate si lahko dve sobi, ki jih gospod ne uporablja. V eni je razstava, druga soba pa je prazna. Ko vstopimo, pridemo v večji prostor, mi mu pravimo »lopa«, v katerem so le miza in stoli, potem pa sta na levo in desno ti dve sobi. To je v bistvu več ali manj vse, kar je v hiši. Črna kuhinja, ki jo uporablja gospod, je v določeni meri še vedno ohranjena."

Objekt ima velik turistični potencial 

Lastniki so veliko razmišljali o tem, da bi najstarejšo leseno kmečko hišo na Slovenskem odprili za širšo javnost. Omejeni pa so s smernicami spomeniškega varstva, težko je tudi najti strokovnjake, ki bi opravili obnovo objekta. "Vse skupaj bi za nas predstavljalo velik finančni zalogaj. Morda bi lahko z manjšimi sredstvi  vzpostavili turistične oglede. Treba bi bilo veliko vložiti tudi v promocijo - brez Facebooka, Instagrama in podobnih platform danes ni zanimanja."

[[image_1_article_77654]]

Kako pa domačini rečejo domačiji z najstarejšo hišo?

"Ladejenkovo," pojasni Mina Penat in doda, da to poimenovanje verjetno izhaja iz prvih zapisov v 18. stoletju. Zapis in izgovorjava pa sta se skozi stoletja spreminjala. 

[[image_4_article_77654]]

Ob hiši stoji toplar 

V neposredni bližini hiše stoji kozolec - toplar, ki pa ni značilen za tiste kraje. "Mislim, da je daleč naokoli edini tak. Uporabljali so ga pri kmečkih opravilih. Zgrajen je bil naknadno, tako da ni tako star kot hiša. Ima opečno kritino, sicer pa je v celoti lesen."

[[image_2_article_77654]]

Jezernikova poroka, otroške delavnice, razstava ...

Mina se spominja, da je kot otrok velikokrat pomagala pri sušenju trave na domačiji, zadaj je bil sadovnjak, v katerem so pobirali jabolka in hruške. Ob hiši pa teče tudi gozdna učna pot. Domačijo danes največkrat obiščejo otroci iz vrtca in šole. Pred leti je v toplarju potekala jezernikova poroka, v času Jezernikovih dni (občinskega praznika) tudi otroške delavnice. V muzejskem delu stavbe je bila na ogled razstava v spomin lovrenškemu posebnežu Jakobu Pauliča - Sadoniku, ki se je rodil leta 1876 in umrl 1948. Bil je samouk, romar, zgodovinar, časopisni poročevalec in velik ljubitelj knjig. Zapuščino predstavljajo predvsem nemške knjige in literatura z nabožno vsebino.

[[image_8_article_77654]]

[[image_7_article_77654]]