V Listi kolesarjev in pešcev opozarjajo, da Slovenija tudi sedem let po jasno izraženi zahtevi civilne družbe še vedno nima resne in zavezujoče ambicije za hitro železniško povezavo med Mariborom in Ljubljano. Ob ponovnem odpiranju te teme v predvolilnem času poudarjajo, da razlika med političnimi obljubami in dejanskimi odločitvami ostaja velika.

Gre za odsotnost politične ambicije, opozarjajo v listi

Državljanska pobuda '50 minut med Mariborom in Ljubljano', ki jo je leta 2019 koordinirala Lista kolesarjev in pešcev, je združila več kot dva tisoč podpornikov, od strokovnjakov in raziskovalcev do lokalnih odločevalcev in vsakodnevnih uporabnikov železnice. Pobudo so podprle tudi številne lokalne skupnosti vzdolž celotne osi. Njeno sporočilo je bilo jasno: povezava med največjima urbanima središčema v državi mora postati nacionalna razvojna prioriteta, z jasnim ciljem in časovnico, ne pa projekt brez roka.

"Sedem let kasneje ostajajo potovalni časi nekonkurenčni, strateški cilj nedoločen, časovnice pa potisnjene daleč v prihodnost. To ne kaže na tehnično ali finančno oviro, temveč na odsotnost politične ambicije," svarijo v Listi kolesarjev in pešcev.

Je le vprašanje prioritet

Kot ključen pokazatelj izpostavljajo razmerja pri državnih vlaganjih. Država je brez večjih dilem zagotovila 244 milijonov evrov za prenovo železniške postaje v Ljubljani in kot pomemben projekt promovira železniško povezavo z Letališčem Jožeta Pučnika. Ti projekti imajo svoj pomen, vendar po oceni Liste kolesarjev in pešcev hkrati razkrivajo prometno politiko, ki ostaja osredotočena predvsem na center države, medtem ko celostna povezljivost regij ostaja drugotnega pomena.

"Vprašanje hitre železnice Maribor–Ljubljana zato ni tehnično vprašanje in ni vprašanje realnosti. Je vprašanje prioritet. Če država za projekte v prestolnici zmore jasne odločitve in kratke roke, za ključno povezavo med največjima urbanima središčema pa ponuja obzorja 20 ali 25 let, gre za zavestno politično izbiro," so navedli.

Vzhodni del Slovenije slabše povezan, manj konkurenčen in razvojno zapostavljen

Posledice takšnih odločitev so dolgoročne. Brez hitre in zanesljive železniške povezave ostaja vzhodni del Slovenije slabše povezan, manj konkurenčen in razvojno zapostavljen. Govoriti o decentralizaciji brez osnovne prometne hrbtenice med regijami po njihovem pomeni, da decentralizacija ostaja zgolj prazna beseda.

Hitra železnica med Mariborom in Ljubljano po mnenju Liste kolesarjev in pešcev ni luksuz in ni regionalna zahteva, temveč osnovni pogoj za enakovredno vključevanje ljudi v delo, izobraževanje in javno življenje ter za resno zmanjševanje cestnega prometa in emisij. Javna podpora obstaja, strokovni argumenti so znani, manjka pa politična ambicija, ki bi se iz zapisov v volilnih programih prevedla v jasen cilj, zavezo in časovni okvir.

Kaj pravijo na ministrstvu?

Na ministrstvu so sicer pred kratkim za Maribor24.si dejali, da je trenutno kot prva prioriteta opredeljena povezava za hitrosti do 250 kilometrov na uro med Ljubljano in Celjem, z nadaljevanjem proti Mariboru v kasnejši fazi.

Cilj ministrstva je, da bi bila pot med Mariborom in Ljubljano z vlakom v prihodnje opravljena v približno eni uri, vendar ob pogojih omejenega števila postankov. Po trenutnih načrtih naj bi bila nova hitra železniška proga Ljubljana–Maribor umeščena v nacionalne strateške dokumente po letu 2030, gradnja pa zaključena med letoma 2040 in 2050. Ob tem na ministrstvu poudarjajo, da Maribor ostaja pomembno prometno vozlišče v okviru omrežja TEN-T in da se v regiji že izvajajo številne nadgradnje obstoječe infrastrukture.

Prav razkorak med dolgoročnimi državnimi načrti in pričakovanji civilne družbe pa po mnenju Liste kolesarjev in pešcev kaže na nevarnost nadaljevanja politike dveh hitrosti - ene za center in druge za preostanek države.