Ker bodo le zapisane in s tonom ter video posnetki dokumentirane življenjske zgodbe posameznikov, ki so v skupnosti pustili neizbrisen pečat, v arhivih živele za vedno, tokrat predstavljamo življenje in delo zakoncev Leitgeb iz Zgornje Kungote. Ivanka šteje 89 let, Jurij 95, poročena sta že od leta 1961.

Kljub častitljivim letom jesen življenja preživljata sama v stanovanjski hiši, ki je bila zgrajena med prvimi v kraju. Zdravje jima še dobro služi, še vedno se vsak dan po kosilu odpravita na približno dvokilometrski sprehod, vmes se ustavita v lokalu, naročita kavo in se velikokrat z občani, ki spontano pristopijo k njima, spominjata nekih drugih časov. 

Učiteljica razrednega pouka in učitelj telesne vzgoje

Vsi v občini in tudi širše ju namreč zelo dobro poznajo. Ivanka je upokojena učiteljica razrednega pouka, njen mož Jurij upokojeni učitelj telesne vzgoje, zadnja leta pred upokojitvijo je bil tudi ravnatelj na šoli v Kungoti. Zlasti srečanja z nekdanjimi učenci, mnogih med njimi ni več, so zanju še posebej čustvena. 

Našega obiska se zelo razveselita. Ivanka kot dobra in vestna gospodinja hitro ponudi kozarec pijače, Jurij nas pričaka za mizo jedilnega kota, v katerem na steni visi na desetine njunih fotografij in priznanj, med drugim tudi Jurijev naziv častni občan.

[[image_2_article_75005]]

Še več spominov je shranjenih po predalih. Z velikim spoštovanjem jima zastavimo vprašanja, vezana na njuno mladost, čas druge svetovne vojne, delo v prosveti, njuno ljubezen in skupne trenutke. 

Ivankina družina je bila izgnana v Srbijo 

Ivanka je bila kot najmlajša izmed sedmih otrok leta 1935 rojena v Pernici, v kmečki družini, njen oče je bil veleposestnik. Od družine s priimkom Ilešič je ostala le še ona. Del osnovne šole je obiskovala v domačem kraju, del v Srbiji, kamor so Nemci izgnali njeno družino.

Štiri leta je tako preživela na podeželju blizu Kragujevca, kjer je pri bližnjih kmetih pasla ovce, sestri sta medtem služili pri lokalnem trgovcu in zdravniku. Kot 8-letna deklica je morala Ivanka ovce peljati na pašo, ki je bila dve uri vstran. Najhuje je bilo prečkanje železniške proge. Ali je bil vlak kje v bližini, je preverjala na način, da je uho prislonila na železniške tire in poslušala. Nemalokrat se je zgodilo, da je živali in sebe rešila zadnji trenutek. V spodnjem video posnetku se spomni tudi svoje mame, gospodinje, ki je v Srbiji preživljala izredno težko obdobje. 

Po prihodu domov je Ivanka šolanje nadaljevala v gimnaziji in kasneje na učiteljišču v Mariboru. Pravi, da se je za študij razrednega pouka odločila za to, ker ji je to najbolj ležalo. Poučevala je na Kogu, na Runču pri Ormožu in na koncu na šoli v Zgornji Kungoti. 

[[image_3_article_75005]]

Jurij je pri 11 letih doživel bombardiranje Maribora 

Še bolj neverjetna je zgodba Jurija, ki je otroštvo v času druge svetovne vojne preživel v Mariboru. Rodil se je aprila 1930, njegov oče, koroški Slovenec, je zaradi političnih razlogov po letu 1920 (po plebiscitu) prebegnil iz Avstrije v Jugoslavijo. Bil je financar in je pogosto selil svojo družino, leta 1939, ko je bil v službi na carini, so prišli v Maribor.

V družini je bil še Jurijev brat Bojan, ki je bil štiri leta starejši, umrl je pred približno šestimi leti. Ob začetku vojne, leta 1941, je bil Jurij star 11 let. Spominja se siren, bombardiranja železnice, stanovali so namreč ob Meljskem hribu, blizu mariborskega taborišča za vojne ujetnike. 

Še vedno so živi njegovi spomini rušenja mostov s strani Jugoslovanov in gradnje novih s strani Nemcev. V  meščanski šoli, ki so jo v veliki večino obiskovali samo Slovenci, so otroci doživljali ponemčevanje. Govoriti so morali nemško, če je učiteljica slišala kakšno slovensko besedo, je hitro padla klofuta. 

Jurij Hitlerja, ki je v tistem času prišel v Maribor, ni videl, se pa še kako dobro spominja nacistične rasne komisije, ki je s pomočjo fizičnih meritev in kontrolo priimkov določala tako imenovano rasno sprejemljivost. 

Vseskozi je bil zagrizen športnik 

Ker je očeta Kulturbund (posebna organizacija, ki je imela sezname Slovencev) pred vojno izgubil iz svojih evidenc, se je uspela Jurijeva družina izogniti izselitvi. Konec vojne so preživeli na majhni viničariji na Vrtičah v današnji občini Kungota, ki jo je od strica kupil Jurijev oče. Po končani osnovni šoli se je Jurij vpisal na učiteljišče, kjer je preživel štiri leta, nakar je v Beogradu končal šolanje na Državnem inštitutu za fizično kulturo. Vseskozi je bil namreč zagrizen športnik, v Mariboru je tedanjem Braniku igral rokomet:

Sprva je služboval na šoli v Selnici ob Dravi in v 'poboljševalnici' v Veržeju, po vrnitvi iz Beograda pa dobil službo na eni od šol v Mariboru, kasneje pa na šoli v Zgornji Kungoti. 

Šlo je za ljubezen na prvi pogled 

Ivanka in Jurij sta se leta 1959 spoznala na kungoški šoli. Oba se strinjata, da je šlo za ljubezen na prvi pogled. Glede tedanjih učencev Ivanka pove, da so bili zelo pridni in ubogljivi, v razredu je bilo vedno lepo. Jurij je pa zelo ponosen na to, da je številne mlade generacije navdušil za rokomet in košarko. Zadnjih deset let pred upokojitvijo je bil ravnatelj in pedagoški vodja ter mentor celi vrsti učiteljev. Prizna pa, da je bolj užival kot telovadni učitelj. 

Svoje učence bosta v srcih nosila do konca dni 

Vselila sta se v hišo v Zgornji Kungoti, v kateri sta pred tem, potem ko sta prodala viničarijo, nekaj časa živela Jurijeva starša. Pri tem je zanimivo, da sta se skoraj istočasno upokojila, Ivanka leta 1989, Jurij leto kasneje. "Ko sem zapustila šolo, mi je bilo zelo hudo, saj sem z otroki zelo rada delala. Vodila sem tudi dramski krožek. Vse to mi je po upokojitvi precej manjkalo," pove Ivanka. Drugače je bilo pri Juriju: "Najbrž zato, ker sem šel s šole kot ravnatelj, če bi bil še v razredu, bi bilo gotovo drugače. Za ravnatelja nekako nisem bil rojen."

[[image_1_article_75005]]

Oba sta bila tudi predana kulturnika v KUD-u Jože Kerenčič (režiser in šepetalka) Zgornja Kungota, Ivanka je bila še dolgoletna tajnica in ustanoviteljica Turističnega društva Zgornja Kungota. Dolgih 37 let je pisala kroniko, ki jo je pred časom predala kungoški enoti Mariborske knjižnice. Fotografije je prispeval Jurij, ki je bil dolga leta ljubiteljski fotograf. 

Ob koncu se Ivanka in Jurij, ki imata najdragocenejši zaklad - drug drugega, spomnita na svoje nekdanje učence. Čeprav je minilo že ogromno časa, še nista pozabila njihovih obrazov. V srcih jih bosta nosila do konca svojih dni.