V Mariboru je črna smrt prvič udarila v 17. stoletju in tedaj je terjala visok davek. Zaradi nje je umrla kar tretjina prebivalstva, za seboj pa je epidemija kuge, ki je prišla v več epizodah, pustila velika razdejanja.
Leta 1680 se je iz sosednjih dežel kuga razširila tudi po Mariboru in okolici. Kakor danes, so se oblasti tudi tedaj odločile za popolno kontrolo javnega življenja, z namenom zaustavitve širjenja bolezni, ki je sejala smrt brez izbiranja. Zanimiv je članek Eme Umek z naslovom Kuga na Štajerskem v letih 1679-1683, objavljenem v Kroniki: Časopisu za slovensko krajevno zgodovino (1958), kjer lahko preberemo, kako je v času epidemije potekalo življenje in kakšne ukrepe je uvedla tedanja oblast:
»Junija so nadzor na deželnih mejah še poostrili, ker se je kuga širila v Mariboru in v Gradcu. Prepovedali so prehod preko meje vsem sumljivim ljudem, posebno pa še študentom iz Gradca, tovornikom, romarjem in beračem. Voli, ki jih je gnal Luka di Lelio v Benetke, so morali prestati karanteno na Trojanah. Njihove vrvi so sežgali, najeli druge gonjače, vole pa gnali skozi tekočo vodo, da ne bi zanesli kuge,« navaja avtorica.
Neupoštevanje prepovedi in nov izbruh bolezni
Kuga se je zatem razširila tudi iz Ptuja na vso območje Slovenskih goric in preko Drave. Oblast je tedaj znova poostrila nadzor na deželnih mejah, posebno pri Gornjem gradu, kjer so preko meje prehajali tihotapci. »Kljub kužnim stražam je prišlo na sejem v Zagorju, 29. junija, okoli 100 ljudi iz Štajerske. Kranjski stanovi so zahtevali, da so postavila štajerska deželska sodišča in mesto Celje straže, ki so pridržale ljudi iz Gradca in Slovenskih goric v Karanteni.« Avgusta je prišla kuga že do Nove vasi pri Slovenski Bistrici, kamor so jo zanesli iz Leskovca. Okuženi so bili kraji Breg pri Ptuju, Radgona, Negova, Sv. Trojica, Sv. Duh, Poljčane in Studenice.
Junija 1681 so deželni stanovi na Kranjskem dobili nove vesti o širjenju kuge na Štajerskem. Znova so prepovedali prehod meje ljudem iz sumljivih krajev. Julija 1681 se je kuga širila po Slovenskih goricah, vendar ni bila težke oblike, ker je, kot navajajo poročila, ozdravelo mnogo bolnikov. Kuga je tu domovala do konca leta 1681. Februarja naslednje leto so kranjski stanovi odprli deželno mejo, saj se je situacija normalizirala. Toda v maju kuga je izbruhnila z vso silovitostjo, in sicer ponovno v Ptuju in okolici, kjer so zaradi nje umirali še vso leto. Ko je leta 1683 naposled prenehala štiri leta trajajoča epidemija kuge na Štajerskem, so se oddahnile vse sosednje dežele, še posebej Kranjska.
Foto: Wikipedia
Spomin na hude čase
V zahvalo za prenehanje kuge so mariborski prebivalci leta 1681 postavili kužni spomenik – steber s podobo Marije. Tega so na Glavnem trgu v 18. stoletju nadomestili z današnjim, ki je delo Jožefa Štrauba. Spomenik velja za eno njegovih najboljših del, obenem pa sodi med vrhunska dela slovenskega baroka. Okoli Marije je razvrščenih šest svetnikov, priprošnikov zoper kugo, kasneje so dodali še ograjo. Današnji spomenik je sicer kopija, originali pa se nahajajo v Zavodu za varstvo kulturne dediščine Maribor in Pokrajinskem muzeju Maribor.
