Pred tremi dnevi se je zaključil občinski razpis namenjen mikro in malim podjetjem, ki imajo sedež v starem mestnem jedru Maribora. Prijavitelji bodo, v kolikor so izpolnjevali pogoje, prejeli 10 minimalnih mesečnih plač, namen pomoči pa je povečevanje števila in ustvarjanje novih delovnih mest ter zmanjševanje brezposelnosti. Nihče izmed mestnih obrtnikov s katerimi smo se pogovarjali, s čevljarjem Sašo Kovačevim, urarjem Slavkom Šenvetrom in krznarko Janjo Skok, se na razpis ni prijavil, saj k njihovi branži ne bi bilo veliko doprinesel. Potrebovali bi mlade ljudi, ki bi se izučili njihove obrti, da te v mestu ne bi zamrle.
Obrtništvo počasi zamira
Novi obrtniki v Mariboru svojih poslovalnic že več let ne odpirajo, že obstoječe pa se prenašajo iz roda v rod. Večina mariborskih obrtnikov dela že v pokoju, ali pa se bodo upokojili kmalu. Naslednikov nimajo, saj v Sloveniji denimo za čevljarje, urarje ali krznarje šole več sploh ne obstajajo.
Interes za obrti tudi iz tega razloga strmo upada. »Poglejte – torbarka je bila v mestu ena in je ni več, čevljarjev nas je mogoče v mestu največ sedem, tapetnik je eden, urarji so dva ali trije, zlatarjev in graverjev je vedno manj, pasar je samo eden, enako krznar. Poskušamo, da bi bili vsi nekako v svojih prostorih, da bi bili manjši stroški, s tem da bi apeliral na vodilne v mestni občine, da za te deficitarne poklice dajo prostore za simboličen denar in da na lokacije v središču mesta, ki so danes prazne, dajo na voljo obrtnikom, ki služijo potrebam meščanov. Uslužnostne poklice, ki so v velikem upadu, bi bilo potrebno nekako stimulirati – enako tudi s strani države. Lahko bi sofinancirali prispevke, omogočili kakšne pomoči… in mogoče bi se vseeno še kdo odločil za takšen poklic, sedaj v takšnih razmerah pa močno dvomim,« razlaga čevljar Saša Kovačev, ki vodi družinsko obrt obstoječo že od leta 1966.
Razpisi so, kadra pa ni
Na Mestno občino Maribor smo naslovili vprašanje, na kakšen način spodbujajo razvoj in ohranjanje starih obrti. Pravijo, da z javnimi razpisi za razvoj podjetništva dodeljujejo nepovratna sredstva in s tem podpirajo tudi ohranjanje obrtniške dejavnosti v mestu. »Z javnim razpisom za sofinanciranje stroškov nakupa nove opreme za opravljanje glavne dejavnosti in pa z javnim razpisom za sofinanciranje stroškov odprtja novega delovnega mesta spodbujamo zaposlovanje registrirano brezposelnih oseb pri delodajalcih v ožjem centru mesta,« so zapisali.
Obrtniki sicer apelirajo na državo, da bi vzpostavili določene ugodnost za deficitarne poklice, da bi ti mladim postali bolj mamljivi. Kovačev na tem mestu spomni na Avstrijo in Nemčijo – tam so bodoči obrtniki polovico časa v šoli, preostalo polovico pa opravljajo prakso pri podjetjih ali zasebnih obrtnikih; velikokrat se nato lahko tam zaposlijo. »V Avstriji imajo na primer veliki šolski center, ki ga je financiral Spar. V sklopu centra se lahko mladi izučijo recimo za gozdarje, železokrivce, čevljarje in podobno. Dobro tam je, da program izvajajo tudi, če se nanj prijavi le eden. Pri nas je tako, da če se na program ne prijavi recimo 15 ljudi, se pač ne bo izvajal.«
»Krivi niso mladi, kriv je sistem«
Urar Slavko Šenveter, ki svojo obrt vodi na Lentu že vse od leta 1976, meni, da so obrti padle v zaton z vzpostavitvijo usmerjenega izobraževanja. »Učenci so hodili samo v šole, nič več v delavnice in ko so prišli iz šole, niso ničesar znali. Orodja za urarje so pa zelo draga – recimo ena pinceta stane 150 evrov in če nekdo z njo ne zna delati in mu recimo pade na tla in se uniči, si kot učenec nove ne more privoščiti. Čisto narobe je, da ni prakse, mislim, da je politika šolstva zgrešena; gledajo nase, da izpolnijo kvoto ur, za prakso pa zmanjka prostora. Tako je zdaj v vseh poklicih. Nimamo standardnih poklicev, tudi na primer ključavničarjev, vodoinštalaterjev…. Tega več ni. Mislim, da bodo to v roku petih ali desetih letih poklici plačani bolje, kot recimo zdravniki. Sedaj je sistem tak, da vsi čim dlje študirajo, tudi zaradi študentskih ugodnosti, nato pa po zaključku šolanja ne dobijo službe.«
Pravi, da bi država morala stimulirati učence. »Kriva ni mladina, kriv je sistem. Niso vsi za doktorje in odvetnike – nekaj je tudi delavcev vmes. Prej se je govorilo »Pojdi v šole, da ne boš rabil delati,« ampak zdaj tega več ni.«
V Mariboru deluje še zadnja generacija
Večina, ki jih je v Mariboru opravljala storitvene obrtniške poklice je že preminila, ali pa so v pokoju. Vsi izmed obrtnikov izpostavljajo, da je največja težava prav to, da za skorajda noben obrtniški poklic v Sloveniji več sploh ne obstajajo šole ali učni programi. Z zatonom industrije so tovrstni poklici počasi tonili v pozabo, potreba po njih pa še vedno obstaja. Kje nam bodo popravili čevlje, ure, star babičin plašč ali na novo tapecirali stole, ko mojstrov več ne bo?
»Ljudje potrebujejo obrtnike – tudi k nam pridejo neštetokrat in povprašujejo po popravilih usnjenih izdelkov, torbic… to je en velik primanjkljaj. Šol ni. Tudi za krznarje ni šol, nam pomaga gospa, ki je že v pokoju in še ena pomočnica, ki se pri nas, na naše stroške, uči že osem let. Ko nas ne bo, ne vem kdo bo še to delal,« skrbi krznarko Janjo Skok.
Na vprašanje, koliko mladih se še odloča za poklic čevljarja Kovačev izstreli: »Nič.« Vlada je v letu 2012 imela interes za revitalizacijo obrtniških poklicev, tedaj je skoraj uspel manjši preboj. Takrat so imeli tudi simpozij, kjer je bil predstavljen predlog, da bi obrtniki sami iskali mlade vajence, ki bi kasneje bili usposobljeni za opravljanje teh poklicev: »Vendar je v tistem času eden od krznarjev, gospod Franc Kocjančič, rekel, da bi morali temu mlademu dati neko stimulacijo, pa tudi mi sami bi za učenje porabili veliko časa. Predlog Kocjančiča je bil, da bi mi vajencu, oziroma mlademu kadru s katerim bi se ukvarjali, plačali prispevke, za katere bi sredstva zagotovila država ali občina – a tega takrat v planu niso imeli. Naposled smo ugotovili, da pod takimi pogoji vajencev pač ne bo, saj bi vsak za svoje delo, normalno, želel prejeti vsaj neko nagrado, če že ne plačila,« razlaga Kovačev.
Zlati časi so mimo, obrtnike pa še vedno potrebujemo
Tako čevljar, kot tudi urar in krznarka pravijo, da so zlati časi njihovega dela mimo, predvsem zaradi hitre mode, ko kose oblačil, cenene ure ali pa čevlje preprosto zavržemo, ko več ne služijo namenu. Obrtniki pa, modernemu načinu življenja navkljub, še vedno delajo dovolj, da preživijo in da bo po njihovem prenehanju delovanja v mestu občutiti pomanjkanje.
»Mislim, da bodo takšne obrti kmalu usahnile, kljub temu, da nas ljudje še vedno potrebujejo. Recimo, mehanske ure so vedno dražje, ni pa posameznikov, ki bi jih znali popraviti,« pravi Šenveter. Obrtniški poklici se ponekod po Sloveniji še pojavljajo, a pri nas, v severovzhodni Sloveniji je »zanimanje enako nič,« se z urarjem strinja tudi Kovačev.
»Ne moremo biti konkurenca nekomu, ki ga ni«
Veliko izmed rokodelcev dela v pokoju, zaradi česar so prikrajšani do dela že prislužene pokojnine. »Vzamejo 25 odstotkov od pokojnine, kar je neumnost – teh obrti ni več in ko mi več ne bomo delali, ne vem, kaj bodo naredili. Ne moremo biti konkurenca nekomu, ki ga ni,« pravi Šenveter.
Kot primer dobre prakse čevljar Kovačev izpostavi državo Luksemburg, kjer so pred leti potrebovali čevljarje in so obrtnikom ponudili več ugodnosti, četudi pridejo od drugod. Tedaj so se javili obrtniki predvsem iz (v tistem času) najrevnejše evropske države Portugalske. Od tam je prišlo med 30 in 40 čevljarjev, ki so dobili stanovanje in prostor za delo po simbolično ceni. »Mislim, da se bo čez čas pri nas moralo zgoditi podobno,« meni Kovačev.
Želijo več za spodbujanje obrti
Obrtniki si od občine želijo, da bi jih spodbujali vsaj s ponujenimi prostori. »Lahko bi plačali recimo za stroške, saj so najemnine tako visoke, da malim obrtnikom plačilo v večini ne znese, če prostori niso njihovi,« opisuje Šenveter.
Na MOM sicer pravijo, da vsem zainteresiranim na razpisih ponudijo primerne lokale v občinski lasti, ki cenovno ustrezajo zmožnostim najemnika, torej imajo nizke najemnine. Višina najemnine je prvenstveno odvisna od lokacije, opremljenosti in namembnosti poslovnega prostora in za vse poslovne subjekte variira od 3 evre/m2 poslovnega prostora (na primer na Koroški cesti) pa do 6 evrov/m2 (na Slovenski in Gosposki ulici).
V praksi pa zadeve, kot kaže, delujejo drugače, o čemer pripoveduje Skokova. Stavba v kateri se nahaja krznarstvo je v občinski lasti, a kljub temu, da še edini v mestu ohranjajo to obrt, najemnino plačujejo v polni ceni. Najemniki so že skoraj 20 let, lokal so uredili sami, ko so ga dobili je bila na tleh še zemlja. »Opravila sem veliko investicij, za katere smo se dogovorili, da mi bo del kasneje povrnjen ob koncu denacionalizacije. Mislim, da je bilo to ocenjeno na 20.000 evrov, a do zdaj se to še ni uredilo. Letos smo lokal ponovno obnovili, a nismo prejeli nobenih povrnjenih sredstev.«
Sestanki za oživitev mestnega jedra neproduktivni
Skokova prav tako pove, da so imeli že s prejšnjim mandatom, pod vodstvom Andreja Fištravca, sestanke za oživitev mestnega jedra, ki jih označi kot »totalno neproduktivne.« Želijo se sestati tudi z novim občinskim vodstvom, a pravi, da že od januarja ne prejmejo nobenega odgovora.
»Na občino smo pisali zaradi prostora nad nami, ki je prazen že skoraj 20 let. Hiša propada in želeli smo odkupiti zgornje prostore, da bi s tem prispevali k videzu mesta z ureditvijo fasade in strehe, zgornji prostor ima tudi razbita okna. Kontaktirali smo tudi podžupana gospoda Reichenberga, s katerim smo se želeli dobiti na sestanku, a do zdaj s tem ni bilo nič,« pravi.
Prihodnost je pesimistična
Kot primer dobre prakse v Sloveniji lahko izpostavimo na primer občino Izola, ki obrtnikom ponuja prostore po simbolični ceni v višini nekaj evrov, letos pa so javni razpis za dodeljevanje finančnih pomoči za pospeševanje razvoja obrti pripravili v občini Borovnica (pod okriljem Območne obrtno-podjetniške zbornice Vrhnika) in za ta namen podelili 15.000 evrov. Razpis, ki bo pomagal mikro in malim podjetjem v Mariboru bo gotovo pripomogel k razvoju kakšne druge panoge, vendar pa obrtnikom ni pomenil večjega doprinosa, zato se nanj v večini sploh niso prijavili.
Ključnega problem pa je prvenstveno nezmožnost šolanja kadra, kar (še posebej v Mariboru) očitno vodi do neizbežnega propada za mesto zelo pomembnih storitev.