Novembra 2014 je Slovenijo pretresel škandal na eni izmed mariborskih srednjih šol. Na spletu se je pojavil posnetek intimnega odnosa ravnatelja in profesorice, ki naj bi ga posneli dijaki v enem izmed šolskih kabinetov. Posnetek se je hitro razširil po spletu in postal ena osrednjih tem v medijih ter na družbenih omrežjih.

Zgodba je skoraj dva tedna polnila naslovnice in televizijske oddaje. V javni razpravi so se vrstila mnenja, sodbe in komentarji.

Po štirinajstih dneh je zgodba dobila tragičen epilog. Ravnatelj je storil samomor. Njegova hči Ana Kamenik je bila takrat stara 16 let.

[[image_1_article_86299]]

Ideja o knjigi je v njej živela dolgo

Misli o knjigi so jo spremljale že dolgo po očetovi smrti. Kot pravi, je vedela, da bo nekoč svojo zgodbo zapisala, vendar je potrebovala čas.

»Z idejo o knjigi sem se srečevala zelo dolgo. V bistvu sem takoj po tem, ko sem bila pozdravljena bolečine, vedela, da bom knjigo nekoč napisala,« je povedala Ana.

Končni impulz je prišel ob televizijskem prispevku o samomorih med mladimi, ki ga je nekega dne zasledila na televiziji. Takrat se je odločila, da je pravi trenutek, da začne pisati.

»Ko sem enkrat začela, mi je pisanje enostavno steklo.«

Popolna iskrenost, a tudi jasna meja

Pri pisanju se je odločila za popolno iskrenost glede dogodkov iz leta 2014.

»Dogodki in občutki iz leta 2014 so v knjigi opisani točno takšni, kot so takrat bili.«

Hkrati pa želi ohraniti jasno mejo med javnim in zasebnim življenjem. Svojo zasebnost in življenje zunaj knjige želi zaščititi.

»Želim si, da me ljudje poznajo predvsem kot avtorico knjige Ravnateljeva hči – kot nekoga, ki je svojo zgodbo zapisal v upanju, da bo z njo komu pomagal.«

Za miren in neobtožujoč ton se je odločila zavestno.

»Za njegovo smrt ne obtožujem nikogar in na nikogar (več) nisem jezna. Želim pa si, da se iz njegove (naše) tragedije vsi nekaj naučimo. In predvsem, da se kaj podobnega NIKOLI več ne ponovi.«

Pisanje kot način preživetja

Pisanje je bilo zanjo sprva predvsem način, kako preživeti najtežje trenutke.

[[image_2_article_86299]]

Kmalu po očetovi smrti je zapisovala misli, ki so bile polne bolečine in jeze. Ti zapisi niso bili namenjeni javnosti, temveč zgolj njej sami.

»Spomnim se občutka, ko sem napisala stavek ali dva in sem potem imela ravno dovolj energije, da preživim naslednjih pet minut.«

Kasneje, ko je zaključila psihoterapijo in predelala najtežje občutke, je te zapise simbolično uničila. Ko je pisala knjigo pa je razmišljala predvsem o ljudeh, ki jo bodo brali in o tem, kako svoje občutke zapisati tako, da bodo razumeli sporočilo.

Spomin, opomin in pomoč

Knjigo je napisala s tremi jasnimi nameni: v spomin, v opomin in v pomoč.

»V SPOMIN na nekoga, ki ga žal več ni med nami. V OPOMIN ljudem, ki se (še) ne zavedajo moči besed. In v POMOČ tistim, ki se znajdejo na dnu, kot sem se takrat jaz.«

Na začetku knjige je zapisala verz pesnice Irene Vide, ki je z njo resoniral: »Povejte mladim, da je svet lep in da je v življenju vredno pustiti sled. Dobro, dostojanstveno sled.«

»Besede bolijo. Pogosto veliko bolj kot udarci«

Ena ključnih misli, ki jih želi posredovati bralcem, je povezana z odgovornostjo v javnem prostoru. »Kliki, všečki in komentarji niso vredni človeškega življenja,« je povedala.

Kot poudarja, pogosto pozabimo, da imajo besede lahko zelo resne posledice: »Besede bolijo. Pogosto veliko bolj kot udarci.«

Odgovornost ni isto kot javni linč

Po njenem mnenju obstaja pomembna razlika med odgovornostjo za napako in javnim linčem.

»Razlika je, ko se od nekoga pričakuje, da odgovarja za svoje napake, in ko se iz napake človeka naredi zgodba, ki vodi v medijski linč in javni posmeh.«

Pravična obravnava napak po njenem pomeni predvsem to, da človek odgovarja tistim, ki jih je njegova napaka neposredno prizadela, ne pa celotni javnosti.

Ljudje, ki so ji pomagali preživeti

Na poti okrevanja so ji najbolj pomagali pisanje, družina in strokovna pomoč. Posebno vlogo je imela njena mama, ki jo je spodbudila, da poišče pomoč psihologa.

»Svinčnik in papir sta prenesla vso mojo bolečino.«

Pomembno oporo so ji nudili tudi ljudje iz šolskega okolja – profesorici slovenščine in matematike, šolska svetovalna delavka ter sošolec Anže.

»Vsi ti ljudje so mi pomagali in mi ves čas dajali občutek, da nisem ostala sama.«

Danes jo navdihujejo preproste stvari

Danes smisel najde predvsem v odnosih z najbližjimi. Rada je partnerka, hčerka, sestra, vnukinja in prijateljica, še posebej pa uživa v vlogi tete svojim nečakom.

[[image_3_article_86299]]

Prosti čas najraje preživlja v naravi, ob morju ali v Kranjski Gori. Navdih ji daje tudi zgodba smučarke Mikaele Shiffrin, ki se je po smrti očeta vrnila na vrh svetovnega smučanja. Doma ji družbo delata mačka Naomi in Sonic, ki poleg fanta pomagata poskrbeti, da ji ni nikoli dolgčas.

Sporočilo knjige

Čeprav pravi, da tragedija nikoli ne more dobiti »lepega zaključka«, verjame, da knjiga lahko prenese pomembno sporočilo.

»Želim si predvsem, da ljudje skozi knjigo ugotovijo, da so stvari rešljive in da je življenje kljub vsemu lahko lepo.«

Zanjo je knjiga hkrati zaključek bolečega poglavja in začetek nove poti.

»Po vsem, kar sem preživela, sem najbolj ponosna nase, da sem svojo kožo utrdila do te mere, da mi je za mnenje teh ljudi postalo enostavno vseeno.«