Še tako veličastne strmine slovenskih gora skrivajo pasti, ki so lahko usodne tudi za spretnejše. Nihče pa gora, njihovih zgodb in nevarnosti ne pozna bolje kot gorski reševalci. Pogovarjali smo se z mariborskimi, ki na našem območju rešujejo že 107 let, izvedeli, kako deluje gorska reševalna služba, kdo uporablja helikopter, kako potekajo reševanja ter na kaj biti pozoren ob odhodu v naravo.

Vir; Facebook/GRZS

Društvo Gorska reševalna služba Maribor sestavlja okrog 120 sodelavcev, podpornikov in zaslužnih članov, trenutno pa je včlanjenih 40 gorskih reševalcev. Z neposrednim reševalnim delom se jih ukvarja 30. Gorska reševalna služba Maribor pokriva celotno severovzhodno Slovenijo ter del koroške in celjske regije.

Rešuje se vse od padalcev na drevesih do gobarjev, ki zaidejo

»Letno v hribih in ostalem težko dostopnem terenu opravimo med 10 in 20 reševanj, glavnino na območju Pohorja in Kozjaka. V večini primerov gre za poškodbe pohodnikov ali nabiralcev raznih plodov, reševanje padalcev z dreves, delovne nesreče, nemalokrat pa smo vključeni tudi v iskalne akcije,« pojasnita načelnica Katja Črešnik Rac in Anže Boh iz GRS Maribor. V iskalnih akcijah pa ključno vlogo odigrajo reševalni psi: »Moramo se pohvaliti, da imamo odlično ekipo štirinožcev in njihovih vodnikov,« še dodata.

Kak evro več bi bil dobrodošel

Za potrebna finančna hiša v glavnini poskrbi država, ki zagotovi sredstva za določeno število reševalcev na vsaki postaji GRS: »Konkretno v našem primeru govorimo o 20 normativnih članih. Za te člane imamo zagotovljena sredstva za opremo in usposabljanja. Za ostale si moramo zagotoviti financiranje sami,« pojasnita Boh in Črešnik Raceva. Kako? »Pomagajo nam občine in donatorji, del sredstev pa si zagotovimo iz pridobitne dejavnosti: opravljamo razna dežurstva na prireditvah, ki se odvijajo v naravnem okolju,« povesta.

Vir; Facebook/GRZS

Vse več reševanj

V zadnjih letih se, posebej na Gorenjskem in Primorskem koncu, hitro povečuje število posredovanj, finančna sredstva pa ostajajo enaka: »Če pogledamo generalno bi bilo seveda potrebno povečati sredstva, namenjena GRS. Ne moremo pa reči, da nas država ignorira. Če govorim o naši postaji, pa moramo pohvaliti predstavnike lokalnih skupnosti, ki nam vedno prisluhnejo,« o finančni situaciji gorskih reševalcev spregovorita Boh in Črešnik Raceva.

Nekaj manj kot 2 milijona obiskovalcev vsako leto obišče slovenske gore, se povzpne po 10 000 kilometrih planinskih poti, na katerih je nekaj manj kot 200 planinskih koč, zavetišč in bivakov.

Reševanje s helikopterjem

Če se nam, ko slišimo za gorske reševalce, pred očmi naslika podoba iz helikopterja visečega reševalca, Gorska reševalna zveza Slovenije svojih helikopterjev nima. Če jih potrebuje, jih za potrebe reševanja zagotavljata Slovenska vojska in Policija. Rabo helikopterjev mi mariborska reševalca razložita takole: »V Sloveniji sicer delujeta dve službi, ki lahko rešujeta s helikopterjem: GRS in HNMP (helikopterska nujna medicinska pomoč). Prva ima bazo le na Brniku druga pa tudi v Mariboru.«

Vir; Facebook/GRZS

V čem se razlikujeta? »Za nas je bistveno dejstvo, da lahko ekipa GRS posreduje praktično kjerkoli, neodvisno od terena, saj je posadka v celoti usposobljena za delo z elektromotornim vitlom. HNMP pa po drugi strani potrebuje prostor, kjer lahko helikopter pristane. Razlike so tudi v organizaciji obeh služb. HNMP je profesionalna služba, ki je dežurna na letališčih vse leto, medtem ko je ekipa GRS stalno prisotna na Brniku v glavni sezoni,« razložita in povesta, da se izven sezone ekipo na terenu poišče po potrebi, odločitev, katero službo aktivirati, pa se sprejme glede na vrsto terena, lokacijo ter stanje poškodovanca.

Bogato zgodovino ima tudi Gorska reševalna zveza Slovenije (GRZS), ki svojo zgodbo piše že od leta 1912. Danes Zvezo sestavlja 800 gorskih reševalcev, od katerih jih je aktivnih 600.

Kdo poskrbi za smučarje?

Smučarjev na papirju ne rešuje Gorska reševalna služba, saj je za reševanje na svojih smučiščih dolžan poskrbeti upravljalec. Tako z reševalci vzpostavi pogodbeno razmerje, posledično pa zaradi lastnosti dela ter usposobljenosti bližnje smučarje rešujejo tudi mariborski reševalci. Mariborsko Društvo je udeleženo tudi v mnogih preventivnih programih, sodelujejo s planinskimi društvi, klubi in šolami, njihovi člani pa so tudi izvrstni planinski in alpinistični inštruktorji.

Vir; Facebook/GRZS

Kako poteka reševanje?

»Kot vedno, ko nekdo potrebuje pomoč, pokliče na telefonsko številko 112 (center za obveščanje). Operaterju pove, kaj se je zgodilo, kje se je nesreča zgodila, koliko je poškodovanih in kakšne so poškodbe, kakšne so okoliščine na terenu … Na podlagi povedanega pristojni regijski center za obveščanje aktivira Gorsko reševalno službo. Vodja reševanja običajno najprej skuša navezati stik s poškodovanim, da pridobi dodatne informacije. Vzporedno se aktivira ostale gorske reševalce. S terenskimi vozili poskušamo priti čim bliže ponesrečencu. Potem pa nas seveda čaka še pešačenje do mesta nesreče z opremo na hrbtu. Po medicinski oskrbi transportiramo ponesrečenega do najbližjega mesta, kjer ga lahko prevzame nujna medicinska pomoč,« opišeta postopek reševanja.

V intervjuju za STA je predsednik GRZS Janez Rozman povedal, da so lani opravili 537 intervencij, v katerih je sodelovalo 4400 reševalcev, ki so za to porabili približno 15.600 reševalnih ur. Do letošnjega maja so reševalci posredovali že več kot 158-krat, od tega največ v Tolminu (27) ter Bohinju (25). Do začetka junija dne so v letu 2019 zabeležili že več kot 150 ponesrečencev, od tega je bilo več kot 10 smrtnih primerov. V lanskem letu je bilo v omenjenih 537 nesrečah udeleženih več kot 570 ljudi.

Najtežje so iskalne akcije

Vsekakor je po svoje zahtevno prav vsako reševanje, čeprav na področju, ki ga pokriva mariborska GRS ni terenov, na katerih bi bila reševanja dolga in ekstremna s tehničnega vidika. Največkrat je potrebno pešačiti in poškodovance nositi. »Psihično zahtevnejše pa so iskalne akcije. Tam je običajno prisotne veliko negotovosti, pomanjkanje informacij, veliko neznank. Se boriš s časom, vidiš svojce v stiski … In sploh kadar iskanje ne obrodi sadov, ti ostane nekje v podzavesti – analiziraš, ali si razmišljal pravilno, si pogledal v tisto in tisto grapo, za tisti panj … Z leti se sicer naučiš, da se vedno ne izide in da je to, da se maksimalno potrudiš, največ kar lahko narediš,« nekoliko težjo plat reševanja opišeta Katja Črešnik Rac in Anže Boh.

»Organizirano gorsko reševanje v Sloveniji se izvaja že 107 let. Preživeli smo različne države in politične sisteme. Žene nas želja po pomoči ljudem, ki se znajdejo v težavah v okolju, ki je tudi nam ljubo. Vse to počnemo kot prostovoljci in za svoje delo ne prejemamo nobenega plačila. Slednje je namreč najpogostejše vprašanje poškodovanih na intervencijah,« povesta mariborska gorska reševalca.

»Predvsem eno: v roke pamet in ne mobilni telefon.«

Varnost v naravi, predvsem pa v gorah, je ključna, marsikatero nesrečo pa bi bilo mogoče preprečiti. Mariborski gorski reševalci tako podajajo nekaj nasvetov: »Predvsem eno: v roke pamet in ne mobilni telefon. Objava fotografije z vrha na socialnih omrežjih je sicer lahko nagrada, zagotovo pa to ni pravi vzgib za pot v hribe in je za marsikoga bil tudi usoden. Ne podcenjujte hribov, tudi če so nižji. Poskrbite za ustrezno opremo ter psihofizično kondicijo in izbirajte cilje, ki ste jim dorasli. Preskakovanje stopničk in precenjevanje sposobnosti se lahko v hribih grdo kaznuje. Spremljajte vremenske napovedi in se na podlagi teh trezno odločajte: cilj bo počakal.«

Povedo, da na varnost v gorah vpliva tudi ozaveščenost in izpostavijo, da imamo v Sloveniji odlična izobraževanja v okviru Planinske zveze Slovenije. Planinska društva, ki jih je precej, pa bodo z veseljem podala koristne informacije.