Kakšno prehrano jedo otroci po štajerskih šolah?

Nedavna afera s poljskim mesom je v splošni javnosti dvignila veliko prahu. Glede na to da gre za mesno maso, ki jo uporabljajo za sestavni del paštet, klobas, hrenovk in podobnih procesiranih izdelkov, se lahko upravičeno vprašamo, koliko takšnih izdelkov je v preteklosti že pristalo na mizah naših javnih šol in vrtcev in kako redno uživanje tovrstne prehrane vpliva na zdravje naših otrok. V Slovenskih vrtcih in šolah se dnevno pripravi okrog 680.000 obrokov, žal pa gre v nekaterih primerih za poceni, v veliki meri tudi visoko procesirano hrano, ki je hranilno osiromašena, vsebuje prevelike količine soli in aditivov.

Problem v javnem naročanju

Nekvalitetna prehrana oziroma sestavine v naših vrtcih in šolah bi naj bila posledica kriterijev javnega naročanja, ki zahteva najnižjo kupno ceno. Slednja sicer ni edino merilo pri izbiri sestavin, je pa kar visoko na lestvici prioritet. Tako kvaliteta izgublja svojo vrednost na račun kvantitete in vse to na račun najmlajših, ki si še izgrajujejo imunski sistem.

Glede problemov javnega naročanja je za naš osrednji portal spregovoril tudi Ladislav Pepelnik, ravnatelj OŠ v Rušah. Po njegovem ima sistem javnega naročanja veliko pomanjkljivosti. Prva je ta, da lahko izbirajo le med ponudniki, ki se prijavijo na razpis. Druga pomanjkljivost je zmeda pri pridobivanju ustreznih certifikatov prehranske kakovosti. “Certifikate, ki jih ponudniki podajajo izdajajo različne certifikacijske hiše in zato niso zmeraj popolnoma primerljivi, pri čemer večino teh certifikatov in v njih opisanih pogojev ne postavlja in kontrolira naša zakonodaja, ampak certifikacijska hiša,” piše. Tretja pomanjkljivost je ta, da če izbrani ponudnik ne dostavi primernih živil, le-teh ne morejo zamenjati.

“Vprašajmo se, ali je ekonomski interes pri tako pomembnem vprašanju, kot je prehrana, zares edino, kar šteje,« se sprašuje evropski poslanec Igor Šoltes, ki je pobudnik nove vseevropske peticije, s katero se zahteva izvzetje hrane iz sistema javnih naročil.

»Danes smo pod okriljem Evropskih Zelenih zagnali vseevropsko peticijo, s katero zahtevamo izvzetje hrane iz sistema javnih naročil, kar bi vrtcem, šolam, bolnišnicam, domovom za starejše omogočilo nabavo zdrave, varne, lokalno pridelane hrane in spodbujanje krajših prehranskih verig, ki omogočajo lažji, jasnejši in preglednejši sistem spremljanja kakovosti hrane,« na svojem Facebook profilu piše Šoltes.

Šoltesovemu gibanju se pridružuje tudi znan slovenski ekovarstvenik Anton Komat, ki trenutno situacijo ocenjuje za »kriminal, ker kako lahko tisti, ki pišejo takšne zakone, v miru spijo, medtem ko otroci obolevajo.«

Velik delež šolske prehrane izvira iz lokalnega okolja

Kot so za naš osrednji mariborski spletni medij maribor24 povedala Marija Lesjak, organizatorica šolske prehrane na OŠ Rudolfa Maistra Šentilj, je problem deklarirati izvor nekaterih živil, saj se kot slovenska označuje tudi živila, ki sicer izvirajo od drugod, a so bila pri nas le predelana. Kot pravi, so prav zadnje leto pričeli z vodenjem evidence o poreklu šolske prehrane na OŠ Rudolfa Maistra, veliko le-te je lokalnega izvora, a točnega deleža med nabavo lokalnega in tujega še ne morejo natančno določiti.

»Živila dobavljena iz lokalnega okolja so kokošja jajca, ekološka kokošja jajca, mleko in mlečni izdelki  (certifikat izbrana kakovost), nehomogenizirano mleko, bio mleko in bio mlečni izdelki, sveže in suho sadje (jabolka – certifikat izbrana kakovost Slovenija, jagode, kaki, češnje,  sušeni in praženi lešniki, suhi kakijevi krhlji, orehova jedrca, marelice, slive, breskve, grozdje, suhi jabolčni krhlji ), sveža in biološko konzervirana zelenjava (solata , endivija, radič, kitajsko zelje , paradižnik, paprika, rdeča redkev, zelena gomolj, šparglji, suhi pisan fižol,  kumare, peteršilj list in zelje v sezoni, kislo zelje, kisla repa, korenje), krompir več kot polovico leta, med, bio cvetlični med, rdeče meso (goveje in svinjsko) razen teletine, perutninsko meso, razen puranjega.

Izvor mesa jasno podan in natančno izsledljiv

Na Osnovni šoli Rudolfa Maistra v Šentilju rdeče meso in izdelke, perutninsko meso in izdelke ter bio meso dobavljata dobavitelja, ki sta bila izbrana na podlagi izvedenega javnega razpisa s sedežem v podravski regiji.  Kot še pravi Lesjakova, je izvor mesa in mesnih izdelkov na njihovi OŠ lahko izslediti, saj se poleg dobavnice, ki je obvezni spremni dokument ob vsaki dobavi nepredpakiranega mesa, vedno doda še klavni list z natančnimi podatki o surovinah. Zagotovljena sta tako sledljivost od pridelovalca oziroma rejca do naročnika. Na klavnem listu pa so razvidni naslednji podatki: naziv klavnice, kraj rojstva živali, kraj vzreje, kraj zakola, datum zakola, rejec, serija, referenčna številka, topla masa trupa v kilogramih, številka trupa, kategorija  (bik, telica, krava …), stopnja zamaščenosti in kakovost mesa.

Cena ni edini kriterij pri javnem naročanju

Četudi cena ostaja eno izmed meril pri dobavi prehranskih surovin, pa po besedah Lesjakove ni edino. Merila za izbor namreč določa naročnik. Slednjemu mora torej biti v interesu kaj izbrati in za kakšno ceno – če si slednje lahko seveda privošči. »Poleg tega lahko naročnik nabavlja tudi tista živila, ki niso zajeta v ponudbenem predračunu pri izbranem ponudniku če jih potrebuje. Seveda je to potrebno zapisati v razpisno dokumentacijo,« še dodaja za naš portal.