Krajani Negove v občini Gornja Radgona še kako dobro poznajo 94-letnega Jožefa Krambergerja, brata v Jurovskem Dolu umorjenega predsedniškega kandidata, dobrotnika in izumitelja Ivana Krambergerja. Gre za izjemno zanimivega in delavnega človeka, ki je znan predvsem kot dolgoletni čebelar in zbiratelj ter ljubitelj zgodovine in tehnike. 

Že od mladosti Jožef hrani različne dokumente, med njimi tudi redke in dragocene, kot je nemško spričevalo iz časa okupacije. Ni samo najstarejši krajan, temveč tudi najstarejši čebelar v Negovi in okolici ter eden redkih, ki je po drugi svetovni vojni izdeloval detektorske radie – posebne naprave, ki omogočajo poslušanje radijskih signalov brez električne energije, le s slušalkami. Za te radie so morali imetniki celo plačevati RTV naročnino, kar kaže na dolgo tradicijo tovrstnih obveznosti.

[[image_1_article_76616]]

Rodil se je kot tretji izmed enajstih otrok 

Jožef se je rodil davnega leta 1930 v Ženjaku kot četrti izmed 11 otrok družine Kramberger (dva otroka sta umrla). Njegov oče je opravljal številna dela, izdelal je celo letalo. Bil je zidar, urar, kolar ..." Bil je zelo spreten, priden in spoštovan. Tudi mi otroci smo se od njega marsikaj naučili in pridobili vsak svoj poklic. Denarja pa ni bilo veliko. V Negovi je kupil staro hišo, v katero smo se preselili leta 1939.Tam ni bilo nič, nobenega udobja. Veste, kako je, ko prideš v staro hišo. A bili smo zadovoljni. Spoštovali smo tudi mamo, ki je bila begunka in priseljenka. Prišla je sem, potem ko so jo pregnali. Bili smo pripravljeni na to, da nas Hitler preseli, saj je bila mama mešane rase. Ves čas smo živeli v strahu," nam pove Jožef. Kljub častitljivim letom se še vedno drži zelo dobro, s tem, da je prebolel covid in dvakrat zbolel za pljučnico. "Redno obiskujem zdravnika, preverjam krvni pritisk, pulz, sladkor ... Človek mora povedati, kaj ga muči. Marsikdo bi še danes bil živ, če bi prej ukrepal."

Brata Ivana je večkrat opozarjal 

Doda, da so od enajstih otrok ostali le še trije. Sestra Anica živi v Kranju, brat Ludvik pa v Gornji Radgoni. Ne moremo mimo vprašanja o Jožefovem bratu Ivanu Krambergerju, ki je podlegel pod streli atentatorja v Jurovskem Dolu. Jožef nam pove, da je Ivana večkrat opozoril, da mu preti nevarnost. 

"Velikokrat sem mu rekel: »Ivan, pazite se. Tebe bodo ubili.« Bil je pod stalnim pritiskom in strahom. Ko se je vračal domov, je prižgal vse sirene na avtu in prižgal vse luči. V Ljubljani ga je hotel celo povoziti avto. Vprašanje pa je, ali ga je Rotar res ubil ali ne. Veliko je neznank. Govorilo se je, da je bil ustreljen s posebno kroglo (dum-dum). Če je bilo res tako, ne vem ..."

Na vprašanje, ali verjame, da bi lahko njegov brat, če ne bi prišlo do atentata, postal predsednik, Jožef odgovori: "Težko. Težko bi postal predsednik, ker bi bilo ravno takšno 'sranje', kot ga imamo zdaj." V nadaljevanju pove, da ga danes najbolj moti ogovarjanje in metanje polen pod noge. 

[[image_5_article_76616]]

V času okupacije je slovenska beseda izginila

Izučil se je za pleskarja. To delo je bilo takrat, ker ni bilo ustreznih materialov, zelo težko. Danes je drugače, pove. Kasneje je bil zaposlen v Gradisu, v Opekarni Košaki, Gradbenem podjetju Radgona, Elradu. V času nemške okupacije sicer, ker ni bil dovolj star, ni bil mobiliziran v vojsko, kljub temu pa je bilo življenje takrat težko. Še vedno ima svojo nemško spričevalo.

"Imam še nemško spričevalo. Ko so prišli partizani, so domači izdajalci marsikaj uničili, kljub temu pa sem svoje spričeval našel pred šolo. V šoli nas je bilo 425 otrok, pa le od štiri do pet učiteljev in en šoldinar. Vode ni bilo, nosili smo jo iz doline. Sneg je bil zelo debel, ni bilo avtobusov, hodili smo peš. To so bili zelo težki časi. Slovenska beseda je izginila - učili smo se po nemško. Učitelji so bili strogi. Vsak je moral biti zase, druženja niso dovolili. Štiri leta sem hodil v nemško šolo."

Izdeloval je detektorske radie

Ustavimo se še pri tako imenovanih detektorskih sprejemnikih (radiih), ki je Jožef izdeloval po drugi svetovni vojni. "V tistih časih ni bilo radijskih sprejemnikov. Sem pa doma izdeloval detektorje. Imel sem dolgo bakreno žico, ki sem jo napeljal med drevesi. Potreboval sem še kamen - kristal. Ko sem se zrna dotaknil z igro, se je pojavil signal. Glas Amerike in druge postaje. Slišalo se je dobro, potreboval pa sem slušalke. Elektrike nisem rabil - vse je bilo preko bakrene žice in signala." Detektorski sprejemnik je moral prijaviti in plačevati mesečno naročnino. 

Poleg teh zanimivih tehničnih dosežkov je Kramberger pomembno prispeval k razvoju čebelarstva v regiji. Leta 1976 je soustanovil Čebelarsko društvo Videm - Negova, kjer je deset let deloval kot predsednik. Kasneje je ustanovil še Čebelarsko društvo Negova, ki ga je vodil do leta 2007. Aktivno je sodeloval tudi kot mentor čebelarskemu krožku na osnovni šoli v Negovi, pri čemer še danes mladim čebelarjem nudi podporo in znanje.

[[image_4_article_76616]]

Večino dela v čebelnjaku opravi sam 

Kramberger se spominja, da ga je oče peljal k enemu izmed kmetov, da bi ga prosil za birmanskega botra. Ta je na to pristal, hkrati pa ga je zadržal pri sebi za pastirja, vse do dopolnjenega 15. leta.

[[image_2_article_76616]]

[[image_6_article_76616]]

"Ko so pa partizani to družino odpeljali in jih pobili, sem od tam odšel in se vrnil domov." Kasneje pa se je posvetil čebelarstvu. Še danes ima 40 čebeljih panjev, ki se nahajajo v dveh čebelnjakih: v fiksnem in mobilnem. Večino dela pri čebelah še vedno opravi sam. Še posebej je ponosen na čebelje panje, tako imenovane 'dunajčane', ki so stari več kot sto let. Z njihovo pomočjo je gojil mlade čebele in pomagal čebelarjem po vsej Sloveniji. "Ker v naravi ni paše, se zdaj čebele počasneje razvijajo. Prekmurje ima še oljno repico, ajdo ..., na Štajerskem je drugače. Poleg tega kmetje prehitro kosijo."

Ostaja skromen in prizemljen 

Za svoje dolgoletno, predano in prostovoljno delo je prejel več priznanj, med njimi leta 2012 Listino Občine Gornja Radgona. Ob koncu sogovorniku zastavimo vprašanje o morebitnih željah in pričakovanjih. 

[[image_7_article_76616]]

Iz njegovih odgovorov je razvidno, da glede svojih želja ostaja skromen in, kot pri vsem, kar počne, prizemljen. Jožef Kramberger je velik vzornik mladim, njegova življenjska zgodba pa je dokaz, kako osebna strast do zbiranja, narave in čebelarstva lahko preraste v pomemben doprinos k ohranjanju kulturne in naravne dediščine.

Ker pa je pred vrati ravno praznik dela, naj portret dopolni še drobec modrosti, ki ga sogovornik podeli z nami.