Janja in Matej Ciglar iz Maribora sta tekmovalca letošnje sezone šova Moj dragi zmore, ki poleg vseh družinskih in ostalih obveznosti najdeta čas še za prostovoljno delo v VDC Sonček Maribor. Pogovarjali smo se o njunem živahnem življenju s tremi otroki, prostovoljstvu ter izkušnji v šovu.

"Kot vedno rečeva: moji, tvoji, najini"

Janja in Matej sta skupaj že dobrih pet let, pol leta nazaj pa sta tudi izrekla usodni "da". Kot pravita, jima je ta trenutek ostal v posebnem spominu in je njuni zvezi le še dodal 'piko na i'. "Imava tri otroke, stare 9, 10 in 11 let. Dva otroka imam jaz iz prejšnje zveze, enega otroka ima mož iz prejšnje zveze, skupnega pa še zaenkrat nimava. Kot vedno rečeva: moji, tvoji, najini," pove Janja. Skupaj najraje kolesarijo, hodijo na sprehode ter igrajo odbojko, ko jim to dopušča čas poleg vseh šolskih in obšolskih dejavnosti.

"Delovni teden je kar pester in stresen, ampak tako je, ko so otroci."

Po poklicu sta poslovna sekretarka in avtoličar, a sta zaradi zdravstvenih težav trenutno brezposelna. Zaradi omejitev jima je iskanje zaposlitve oteženo, a kot pravita, ne obupata. "Iz tega razloga opravljava prostovoljno delo na VDC Sonček Maribor, saj bi se nama doma 'zmešalo', ker sva oba družabna in delovna človeka. V prostem času, ko ga imava, kar je redko, pa posvetiva čas drug drugemu," pravi. Na centru preživita med štiri in pet ur dnevno, doma pa sledi čas z otroci - pregled zvezkov ter domačih nalog in učenje. Zatem pride čas treningov in druženja s prijatelji, večer pa si opravila razdelijo - ona pripravi večerjo, Matej zlaga oblačila, otroka pa izmenično pomivata posodo in sesata stanovanje, "da pridobivata delovne navade in samostojnost." Dvakrat tedensko tudi obiščejo moževo hči, tako da je njihov delovni teden kar pester.

[[image_1_article_79498]]

Kako pa jima poleg vsega uspeva vzdrževati dober odnos? "Najin odnos je v prvi vrsti spoštljiv in ljubezniv, definitivno ni popoln, ker popolnost ne obstaja, je pa vsekakor lep," pravita o svoji zvezi. Ko pride do nesoglasij, se vedno pogovorita in najdeta kompromis - ne pustita, da se težave nabirajo, temveč jih rešujeta sproti. "V odnosu je najpomembnejša komunikacija in čas, ki ga posvetiva drug drugemu, vsak dan, zvečer, ko otroka zaspita in med vikendi, ko sta moja otroka pri svojem očetu. S tem negujeva svojo ljubezen in povezanost, ker ne želiva, da se zaradi otrok in obveznosti najin odnos 'ohladi'," pojasni Janja.

"Najbolj naju povezuje najina 'norost', ljubezen in skupni trenutki. In tudi to, da veva, kdaj mora kateri držati jezik za zobmi, ko pride do nesoglasij (smeh)," pravi Janja.

Enotna sta tudi pri vzgoji otrok, če pa se ne strinjata, pa se o tem pogovorita na samem, nikoli pred otroci. "Vzgajava jih na način, kot so nas vzgajali starši, vključujeva jih v dnevne navade in rutine, veliko se pogovarjamo o vsem, gradimo na zaupanju in spoštovanju en do drugega," pove o vzgoji. 

To, da pomagata drugim, ju dopolnjuje in osrečuje

S prostovoljstvom sta začela, ko je Matej opravljal družbeno-koristno delo na VDC Sonček, Janja pa ga je vsak dan vozila tja in nazaj. "Prišla sem na idejo, da bi lahko opravljala prostovoljstvo, glede na to, da se tako ali tako zjutraj vstanem in ga peljem tja. Vodja na VDC Sonček je takoj bil za to, in tako sem jaz postala prostovoljka. Ko je mož končal z DKD, sva se odločila, da bova oba ostala kot prostovoljca, dokler ne bi dobila službe. In tako sva sedaj že leto in pol prostovoljca," razloži. Prostovoljstvo ju dopolnjuje, osrečuje pa ju dejstvo, da naredita nekaj dobrega za ljudi, ki so odvisni od drugih, saj s tem tudi sama osebnostno rasteta.

"Med počitnicami tudi moja otroka hodita zraven, ker želiva, da spoznata tudi tiste 'drugačne' ljudi, da jih sprejmeta in na njih ne gledata milostno in manjvredno, ampak enako kot nas 'normalne'. Kajti vsi smo ljudje, ki si zaslužimo, da smo sprejeti v družbo, ne glede na naš status, izgled, narodnost ..."

[[image_2_article_79498]]

Janja pravi, da ti, ko si obkrožen z ljudmi, kot so uporabniki v VDC Sonček (torej posamezniki s cerebralno paralizo, ki so popolnoma odvisni od drugih), je vsaka izkušnja posebna in ti ostane v srcu. "To so ljudje, ki te sprejmejo odprtega srca in so hvaležni za vsako malenkost, za vsako sekundo, ki jim jo posvetiš in ko ti iz srca rečejo, da te imajo radi in te objamejo je to nekaj najlepšega. To so tako pozitivni ljudje, nasmejani, ki ti napolnijo srce s srečo in veseljem - ker nam je to, da lahko hodimo, samoumevno, stvari, ki jih lahko počnemo, ne znamo cenit, in ti ljudje ti dajo čisto drugačen pogled na svet. Midva sva resnično vesela, da sva lahko del teh ljudi in jih lahko osrečujeva, kajti če jim nameniš le en objem ali lepo besedo, jih s tem osrečiš, jim polepšaš dan in ko slišiš njihov iskren smeh, tudi oni nama polepšajo dan," dodaja.

Prostovoljstvo priporočata tudi ostalim parom in družinam, ob tem pa svetujeta, da naj začnejo tako, da se enostavno zapeljejo do ustanove (ali pa jim pišejo, jih pokličejo) in vprašajo, če potrebujejo prostovoljca. 

Menita, da bi si vsak par moral vzeti uro ali dve na dan samo zase, pa četudi je to samo gledanje televizije, saj na tak način neguješ medsebojni odnos. "Če pa ta čas združiš z opravljanjem prostovoljnega dela, je to še lepši občutek, ko veš, da si s tem pomagal skupnosti, ljudem, ki so v stiski in sami ne zmorejo, ali pa ljudem, ki potrebujejo samo stisk roke in nekaj spodbudnih besed," dodajata.

"V šov sva šla bolj za hec, bo kar bo"

Sodelovanje v šovu Moj dragi zmore je zanju bilo nekaj čisto novega, največji izziv pa jima je predstavljal prav pogum za prijavo v oddajo. "Idejo sem pa itak dobila jaz, ko smo sedeli na terasi s prijatelji in sem slučajno videla na Facebooku - pa sem za šalo rekla, 'jaz naju bom prijavila', ker sem bila prepričana, da naju ne bodo izbrali in sem izpolnila prijavnico in to je bilo to," v smehu pove Janja.

Njuno skupno življenje in odnos je po šovu ostal enak kot je bil: "Tako ali tako sva oba 'nora', da se spustiva v izzive - v šov sva šla bolj za hec, bo kar bo. Sva tekmovalna, ampak, tako kot učiva otroke, ni pomembno zmagat ampak sodelovat, sva s tem prepričanjem tudi šla v šov." Zato po šovu z njune strani ni bilo nobene jeze ali razočaranja, je pa to zanju bila ena izkušnja več in sta vesela, da sta jo izkusila skupa.

Prijatelji, družina ter vsi uporabniki in zaposleni v VDC Sonček so ju podprli, navijali ter bili ponosni nanju - kljub temu, da nista zmagala. "Od prijateljev so bili odzivi v smislu, 'vsa čast, da sta si upala', da imava 'jajca', da sva šla na TV (smeh). Midva sva ponosna na to in hvaležna vsem, da so naju podpirali in navijali. Kar se tiče javnosti, pa še nisva opazila, da bi naju kdo 'prepoznal', da sva sodelovala v šovu, ali pa midva tega ne opaziva, ker ne polagava pozornosti okoli sebe," še dodajata.