Intervju s Pio Golob: od starega fotoaparata v otroštvu do lastne fotografske razstave

Fotografski muzej Maribor vse do 17. marca gosti razstavo mlade mariborske fotografinje, sicer dijakinje 4. letnika II. gimnazije Maribor, Pie Golob. Pia v fotografiji ni novinka, saj zaupa, da jo je slednja v podobi očetovega starega fotoaparata na film spremljala že v otroštvu. Leta 2015 je dobila glavno nagrado fotografskega natečaja National Geographic Junior, nakar je Slovenijo zastopala tudi na mednarodni ravni natečaja. V letu 2018 se je kot članica slovenske mladinske delegacije udeležila 39. svetovnega mladinskega bienala FIAP v Bolgariji, v lanskem letu pa je prejela častno pohvalo natečaja International Photography Awards v kategoriji Fine Art.

Ni le izvrstna fotografinja, ampak tudi nadvse zanimiva sogovornica. S Pio Golob o njenih začetkih, portretih, Instagramu ter mariborski umetnosti.

Kako se je začela tvoja fotografska zgodba? Katere »fotografske zadeve« si do sedaj že počela?

“Fotografija je v mojem življenju prisotna od zmeraj, saj je tudi moj oče amaterski fotograf. Eden od mojih prvih spominov je fotografiranje s starim fotoaparatom na film, ki mi ga je dal kot igračo, ko sem bila stara štiri leta, ker sem ga najverjetneje želela posnemati. Spomnim se, kako sem morala vsakič napeti film, da sem lahko sprožila in da sem zelo rada fotografirala izpod mize zaradi smešnega zornega kota. Presenetljivo pa se je ta fotoaparat kot igrača obdržal zelo dolgo in jemala sem ga vedno bolj »resno«, dokler se nisem pri kakšnih osmih prvič vprašala, zakaj še pravzaprav nisem nikoli videla svojih slik in izvedela, da fotoaparat pravzaprav nikoli ni vseboval filma.”

“Spomnim se, kako sem morala vsakič napeti film, da sem lahko sprožila in da sem zelo rada fotografirala izpod mize zaradi smešnega zornega kota.”

“Danes to odločitev seveda razumem, ker so filmi konec koncev dragi in zelo verjetno ne bi uspel niti en posnetek (šlo je za star fotoaparat, brez kakršnekoli avtomatike, tako da bi bilo potrebno znanje manualne tehnike, ki pa ga otrok seveda nima), takrat pa me je to odkritje precej prizadelo. Je pa ati kasneje priznal, da mu je malo žal, da ni žrtvoval vsaj enega filma, ker bi bili danes posnetki, če bi kateri uspel, zelo zanimivi.”

“Prve prave posnetke sem tako doživela na digitalnem fotoaparatu, s katerim sem se tekom osnovne šole ukvarjala predvsem med počitnicami, na raznih potovanjih, in mi je na nek način še vedno predstavljal predvsem igračo. Na koncu osnovne šole sem začela sodelovati na otroških fotografskih natečajih, kjer sem dosegla tudi nekaj nagrad, ki so bile lepa vzpodbuda. Resneje oziroma z večjim interesom pa sem se s fotografijo začela ukvarjati med prvim letnikom II. gimnazije, kjer sem se pridružila manjši skupini dijakov, s katerimi smo se izmenjevali pri fotografiranju šolskih dogodkov.”

Fotografija Pie Golob z naslovom “Odsev”, ki je septembra 2019 prejela častno pohvalo natečaja International Photography Awards v kategoriji Fine Art

“Takrat sem se prvič res zelo navdušila in fotografirala tedensko, kar je povzročilo zelo hiter napredek moje fotografske tehnike, ki je od tedaj samo še manualna (op. to pomeni, da imaš čisto kontrolo nad nastalo fotografijo in vse parametre, ključne za nastanek fotografije, nastavljaš sam; nasprotje je avtomatika, kjer program sam izbere pravilne nastavitve za pravilno osvetljeno fotografijo).”

Pia je leta 2018 na II. gimnaziji Maribor ustanovila čisto svoj fotografski krožek, ki danes šteje že 28 članov.

“Ugotovila sem, da uživam predvsem v fotografiranju portretov, koncertov in gledaliških predstav. Na koncu drugega letnika sem ob podpori ravnatelja Ivana Lorenčiča in profesorice likovne umetnosti Natalije Črnčec na šoli ustanovila svoj fotografski krožek, ker sem opazila, da je na šoli velik interes za umetniško fotografijo, ki pa do zdaj na šoli ni bila prisotna. S člani sprva spoznavamo teoretične osnove, kasneje pa delo poteka na principu samostojnih projektov, kjer vsak dela v svojem tempu in  v skladu s svojimi interesi, jaz pa jih pri tem poskušam usmerjati in jim svetovati, če potrebujejo pomoč. Krožek ima po dveh letih 28 članov, kar se mi zdi zelo veliko.”

Ukvarjaš se predvsem s portretno fotografijo, ki v nekaterih pogledih velja za eno najtežjih. Od kod odločitev za portrete, zakaj prav portreti?

“Ne morem reči, da je šlo za neko zavestno odločitev. Portreti so me že od nekaj najbolj pritegnili, ampak se dolgo nisem čutila dovolj sposobno oziroma morda nisem bila dovolj zrela zanje, ker portreti vseeno zahtevajo čisto drugačen, medčloveški pristop, kot recimo slikanje rožic ali popotniška fotografija, ki sta me sprva pritegnili.”

“Me pa hkrati prav ta odnos, ki se vzpostavi med fotografom in portretiranim, najbolj pritegne. Vzpostavi se namreč, tudi če portretiranega ne poznaš, ker si ga vseeno zavedno zapomniš in se nanj na nek način tudi navežeš – če je fotografija dobra, seveda.”

“Če se drugače izrazim je pri portretih potreben tudi nek odnos do subjekta, od katerega je odvisna kvaliteta fotografije, za vzpostavljanje tega odnosa pa potrebuješ zrelost, vajo, in tudi pogum, ker te je predvsem na začetku vedno strah odziva portretirancev (če te ti opazijo). Me pa hkrati prav ta odnos, ki se vzpostavi med fotografom in portretiranim, najbolj pritegne. Vzpostavi se namreč, tudi če portretiranega ne poznaš, ker si ga vseeno zavedno zapomniš in se nanj na nek način tudi navežeš – če je fotografija dobra, seveda. Ko sem opazila, da v tem še posebej uživam in da se to odraža tudi na fotografijah, sem se zelo spontano usmerila k portretom.”

Fotografija Pie Golob z naslovom “Zala”

Popelji nas malo v svoj fotografski svet – kako in kdaj fotografiraš? Si ves čas na preži ali tako kot včasih vidimo v filmih, v »ateljeju« dolge ure ustvarjaš popolne portrete?

“V ateljeju oziroma fotografskem studiu še nisem fotografirala, sicer pa je čisto odvisno od navdiha in volje. Včasih se zgodi, da v določenem obdobju vseskozi fotografiram in ustvarim več dobrih fotografij, včasih pa res dobre fotografije ne posnamem tudi več mesecev. V Mariboru občasno fotografiram, če se izrazim po tvoje, »na preži«, kar pomeni da se sprehodim po različnih predelih mesta in iščem zanimive trenutke. Zelo rada fotografiram na potovanjih, predvsem portrete domačinov, izogibam se turističnim aspektom in poskušam čim bolj zajeti tamkajšnjo kulturo. Do zdaj mi je to najbolj uspelo z mojo serijo portretov Pekinga, kjer sem preživela 10 dni v sklopu šolske izmenjave in dobro spoznala kitajsko kulturo.”

“Zelo rada fotografiram na potovanjih, predvsem portrete domačinov, izogibam se turističnim aspektom in poskušam čim bolj zajeti tamkajšnjo kulturo.”

Danes je skoraj vsak prepričan, da zaradi mnogih mobilnih aplikacij, predvsem pa Instagrama, ki prav kliče po »fancy fotografijah«, obvlada fotografijo. A to je daleč od resnice. Kako krmariš v takem svetu, ko se zdi, da je pomen dobre fotografije povsem zrelativiziran?

“Strinjam se, da je danes pojem dobre fotografije zelo razvrednoten. Do tega je prišlo predvsem zaradi tehnološkega napredka, ki je naredil sam postopek fotografiranja neizmerno preprostejši, kot je bil recimo pred 30 leti. Fotografiranje s telefonom je danes dostopno vsakomur in prinaša ogromno prednosti, je pa povzročilo tudi poplavo amaterskih fotografov, ki so predvsem na socialnih omrežjih veliko bolj popularni kot umetniški fotografi.”

Fotografija Pie Golob z naslovom “Opažene med opazovanjem”

“Da se razumeva, ne pravim, da nekdo, ki je začel s fotografskim profilom na Instagramu ne more biti dober umetnik, nasprotno ima tudi večina umetnikov, ki so začeli ustvarjati že pred dobo socialnih omrežij, danes Instagram. Je pa razlika v tem, kaj se fotografira in kakšen je namen za fotografijami. Pogosto je najbolj všečen zelo komercialen stil fotografije, predvsem pri portretiranju se pojavljajo določeni vzorci, skorajda recepti za všečne fotografije. V bistvu gre za nek specifičen slog, ki se ga da naučiti in zagotavlja večjo všečnost (sem spadajo tudi razni filtri ipd.).”

“Pogosto je najbolj všečen zelo komercialen stil fotografije, predvsem pri portretiranju se pojavljajo določeni vzorci, skorajda recepti za všečne fotografije.”

“Se mi pa zdi, da tudi ta slog instant fotografije počasi dosega svoje meje in je potrebno vedno več ustvarjalnosti, da postaneš prepoznaven, saj so ljudje že zelo naveličani ponavljanja. Sama sicer imam Instagram profil, kjer poskušam dokaj redno objavljati, vendar mu namenjam bistveno premalo pozornosti, da bi lahko postal popularen, ker mi to trenutno ni pomembno. Zagotovo bi popularen Instagram doprinesel k prepoznavnosti moje fotografije, vendar se mi zdi, da bi mi hkrati vzel veliko preveč energije, ki bi morala biti namenjena ustvarjanju.”

Pia ima tudi svojo spletno stran ter Instagram profil z imenom @piagolob_photography, kjer si lahko delo pobližje ogledate.

Kultura v Mariboru nasploh – kako Maribor skrbi za kulturo, skrbi dovolj, premalo? Imaš kak predlog?

“Zdi se mi, da na področju razvoja kulture v Mariboru vlada precejšnje mrtvilo. Pa ne mislim, da se ne dogaja, ker je v mestu ogromno ustanov, predvsem alternativnih oziroma nevladnih, ki redno pripravljajo raznolike umetniške dogodke, vendar temeljijo na predanosti posameznikov, ki delajo v sklopu pogosto zelo omejenih finančnih zmožnosti.”

“Nasploh menim, da Mariboru zelo opazna delitev na nekaj prepoznavnih kulturnih ustanov, kot so recimo Umetnostna galerija, SNG, Muzej NOB in Pokrajinski muzej ter alternativno umetniško sceno, ki jo predstavljata recimo GT22, Kibla in kompleks Pekarna. Prve pozna vsak, saj so nam v sklopu obveznega programa predstavljene že v osnovni šoli in so tudi bolje financirane, druge pa so bolj ali manj prepuščene same sebi.”

“Morda so bili cilji previsoko zastavljeni, vseeno pa me preseneča, da ne samo, da niso bili uresničeni, sploh ni bilo nobenega res vidnega napredka, kar se mi zdi zelo zaskrbljujoče, predvsem v primeru Umetnostne galerije Maribor.”

“Največ o stanju pa morda pove navedba neuresničenih ciljev Lokalnega programa za kulturo mestne občine Maribor za obdobje 2015-2020, med katerimi izstopajo »izvedba načrtovanega projekta Nove Umetnostne galerije Maribor«, »vzpostavitev razstavnega prostora tipa t.i. Kunsthalle, ki dovoljuje velikopotezne projekte vizualne umetnosti vseh medijev«  (op. na začrtanih izhodiščih razstavišča KIBLA Portal) in »končan projekt prenove Pekarne«. Morda so bili cilji previsoko zastavljeni, vseeno pa me preseneča, da ne samo, da niso bili uresničeni, sploh ni bilo nobenega res vidnega napredka, kar se mi zdi zelo zaskrbljujoče, predvsem v primeru Umetnostne galerije Maribor.”

Pohvališ se lahko s svojo lastno fotografsko razstavo, ki zaokrožuje tvoj bogati opus fotografskega dela, številnih nagrad … Kako je prišlo do razstave? Kaj lahko obiskovalci vidimo, kaj nam želiš sporočiti?

“Do razstave je prišlo zelo nenačrtovano, ko sem konec septembra zasledila razpis za razstavljanje v fotografskem muzeju Maribor in se prijavila. To, da sem dobila možnost razstavljanja, mi zelo veliko pomeni, saj gre za mojo prvo samostojno fotografsko razstavo. Obiskovalci lahko vidijo zelo celosten pregled mojega dosedanjega opusa, ki ga sestavljajo predvsem portreti in je združen v konceptu z naslovom Prepletanja,  v katerem raziskujem povezavo med subjektom (človekom) in okoljem oziroma fotografskim prostorom ter njuno sobivanje v fotografiji. Več ne bom izdala, ker imam raje, da si obiskovalci sami ustvarijo nek vtis in šele nato, če želijo, v muzejski brošuri preberejo podrobnejši opis koncepta. Bo pa razstava v Fotografskem muzeju Maribor na Koroški cesti 19 na ogled še do 17. marca.”