Društvo za pomoč otrokom alkoholikov (NACOA) je ob mednarodnem tednu otrok alkoholikov, ki ta teden poteka v znamenju osveščanja o problematiki družinskega alkoholizma, danes v Mariboru pripravilo okroglo mizo na temo Hrup stigme, molk otroka. Kot so poudarili, otroci iz družin z alkoholizmom že zelo zgodaj nosijo bremena, ki ne sodijo v otroštvo.

Letošnja osveščevalna kampanja po besedah predsednice društva Sonje Gerič Bevec odpira prostor za razmislek o družbeni odgovornosti. "O tem, kako naši odzivi, tudi tisti tihi in nezavedni, soustvarjajo okolje, v katerem otrok bodisi ostaja sam bodisi dobi možnost, da je slišan. Čas je, da utišamo stigmo in okrepimo glas otrok," je dejala.

Današnji pogovor je bil zato namenjen predvsem razmisleku o vplivu stigme na otroke iz družin z alkoholizmom ter o vlogi stroke, družbe in posameznika pri ustvarjanju okolja, v katerem pomoč postane dosegljiva.

Predolgo prezrti otroci v senci alkoholizma

Kot je povedala psihoterapevtka Karmen Henigsman z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, je za Slovenijo značilno, da je pitje alkohola normalno, če kdo ne pitje, pa ni normalno. A ko enkrat pride do zasvojenosti, družba marsikdaj obrne hrbet ali posameznika potisne na rob, stigme pa so deležni tudi otroci, ki so zelo na preži za tem, kako se bo okolica odzivala na njihovega starša.

"Zelo pazijo, da starše zaščitijo in zato tudi sami dobijo občutek, da so iz napačne družine. Sčasoma se lahko skladno s to etiketo začnejo vesti. Vse to lahko vodi v razna tvegana vedenja, lahko imajo tudi sami težave z alkoholom ali prepovedanimi drogami, torej se zaradi stigme razvije nek začaran krog," je dejala Henigsman.

Stigma kot začaran krog tišine in tveganih vedenj

Vsakdanje življenje otrok namreč pogosto poteka v ozračju negotovosti, neizrečenih skrbi in tišine, ki ni izbira, temveč način zaščite. O tem, kar doživljajo doma, redko spregovorijo - ne zato, ker ne bi potrebovali pomoči, temveč ker hitro začutijo, da je molk način, kako zaščitijo sebe in svojo družino.

Za Natašo Sorko iz Društva Žarek upanja, ki je nedavno doktorirala prav iz problematike otrok iz družin, v katerih se pojavi alkoholizem, je težava v tem, da ti otroci velikokrat ostanejo sami, jih nihče ne opazi, ker so pogosto ekstremno pridni in vedenjsko nemoteči, a v bistvu trpijo.

Vendar so na drugi strani tudi drugi skrajni primeri prav tako tihih otrok, ki jih je strah, nimajo občutka varnosti, saj živijo iz dneva v dan v velikem strahu, ker ne vedo, kaj se bo zgodilo in morda zaradi tega pokažejo več agresije. Tem se po njenih besedah ponavadi prilepi nalepko, da so problematični, namesto da bi prepoznali, da rabijo pozornost.

"Zato bo treba več narediti, da bodo vsi, v prvi vrsti pa strokovni delavci, bolj učinkovito prepoznavali te pojave. Ti otroci namreč kronično potrebujejo občutek varnosti," je dodala Sorko in še poudarila, da prej, ko otrokom pomagamo, manj bo poznejših posledic.

Ko otrok laže, da zaščiti starša

Gost okrogle mize je bil tudi pisatelj Tone Partljič, ki je odkrito spregovoril o svoji zasvojenosti, katere se je z zdravljenjem rešil že pred pol stoletja. Ob tem pa se je dotaknil tudi takratnega dojemanja njegove hčere, za katero sicer ne ve, če je, razen kadar se je njegova žena jezila ali jokala, vedela, za kaj gre.

"Jaz sem bil eden tistih alkoholikov, za katerega so vsi rekli, da ga je škoda, ker je tako prijeten človek. Nikoli nisem nikogar udaril. Nekateri so tečni in prepirljivi, jaz pa sem bil še boljši," je dejal Partljič in dodal: "A ko sem se šel za tri mesece zdravit, mi je žena povedala, da hči v šoli laže, da je oče šel na Poljsko po gledaliških poteh. To mi je dalo misliti, kaj sem pravzaprav povzročal."

STA