Trenutne razmere od številnih, predvsem pa zdravstvenega osebja zahtevajo vse in še več. Zato se sprehodimo skozi čas in se s spomini na zdravstvene delavce poklonimo njihovim dejanjem. Naši trenutni zdravniki, reševalci, medicinci in drugi pa novo zgodovino pišejo prav sedaj.

Morda se lahko v trenutnih razmerah spomnimo tudi zgodovine našega zdravstva. Utrinek: 3. februar 1956, Maribor: Mariborska bolnišnica - transfuzijski oddelek. Iz čakalnice pokličejo krvodajalca v drug prostor. Tam odda dr. Glaserju svoj karton, sestra pa ga obleče v belo haljo. Krvodajalec sede in iztegne roko skozi odprtino v stekleni steni. Istočasno dajeta kri dva krvodajalca in za stekleno steno, v prostoru, ki je steriliziran, opravljata delo dve sestri. Obraz imata zakrit s sterilno gazo, na rokah pa imata nataknjene gumijaste rokavice. (Wikimedia, prosti dostop)

Izobraženi zdravniki so bili nekoč redkost, ob koncu 19. stoletja jih je bilo pri nas celo manj kot 40. Nekaj več je bilo babic, ki so bile običajno izkušene starejše ženske, potovale pa so med vasmi in pomagale porodnicam. Prav bliskovit razvoj medicine v prejšnjem stoletju je privedel do veliko daljše življenjske dobe in nižje umrljivosti otrok ob rojstvu. Ali bo vaš otrok preživel ali ne, je bilo še do nedavnega skorajda vprašanje loterije …

Danes je zgodba povsem drugačna. Nekoč bi bila namreč pandemija, kakršno doživljamo trenutno, smrtna obsodba. Pozitivni lahko ostajamo le zaradi medicine. Zato hvala vsem herojem – nekdanjim, ki so nas privedli do sem, pa tudi tem, ki se za življenja in zdravje borijo danes. S sprehodom po zgodovini zdravstva pri nas se spomnimo številnih, ki so nas popeljali v medicino, kot jo poznamo danes.

Po zdravje na Jurčičevo

Začnimo v Mariboru, pri zdravniku splošne medicine, pa tudi ljubitelju zgodovine in zavednemu Mariborčanu (čeprav po krvi Ljubljančanu), Amandu Raku. Slednji je imel svojo ordinacijo v samem mariborskem jedru na današnji Jurčičevi ulici. Hitro si je utrl pot v mestno smetano in se celo poročil z županovo hčerko.

Že skoraj pozabljena osebnost, a izjemno pomembna za Maribor, zdravnik in muzealec Amand Rak, ki ga je preučevala mariborska etnologinja, dr. Maja Godina Golija, je imel svojo ordinacijo v mestnem jedru – na Postgasse 8 oziroma na Jurčičevi ulici. 

Rak pa ni ostajal le pri medicini, kjer je sicer veljal za nedvomno avtoriteto, kar je dokazovalo tudi predsedstvo zdravniškega društva, ampak se je podajal v podjetništvo, vinogradništvo in celo kolesarstvo. Navduševali sta ga zgodovina in arheologija, s pomembnim vplivom pa je prispeval, da so v Mariboru odprli prvi javni mestni muzej.

Zdravnik, ki je navdihnil skrivnostne zgodbe

Omenimo zdravnika Sergeja Kapralova, sicer rojenega v Rusiji, ki se je v 30. letih prejšnjega stoletja preselil v naše mesto, se poročil z Mariborčanko in deloval v ruskem dispanzerju ter vurberški bolnišnici, kasneje pa sta z ženo kupila Kapralov grad, v katerem sta vzpostavila ambulanto in lekarno. Smrt ruskega zdravnika je sicer zavita v zgodbe, njegova podoba pa se je ohranila tudi v delih Draga Jančarja in Toneta Partljiča.

Svetovno znane amputacije

Zdravnik, ki mu je še nadaljnje dosežke na področju mikrokirurgije prekinila tragična prometna nesreča, Marko Godina, je led prebijal v slovenski kirurgiji, na področju rekonstruktivne medicine, amputacij ter celo plastične kirurgije. Godina je pritegnil celo pozornost svetovne javnosti, saj skupaj s svojo ekipo nekemu kmetu, ki mu je bila s strojem zmečkana dlan, uspel z le dvema operacijama vrniti roko. Kmalu za tem so svetovno časopisje navdušili še s tem, ko so dečku, ki je izgubil noge, prav obe prišili nazaj, deček pa življenje lahko nadaljeval kot poprej.

Zdravnik, ki je rušil tabuje

Tudi sloviti pisatelj, avtor kultnega dela Dogodek v mestu Gogi, Slavko Grum, je bil v osnovi zdravnik, v času študija pa se je potopil tudi v skrivnosti psihoanalize, ki jih je prefinjeno vnašal v svoja literarna dela. Grum je podiral tabuje, saj je kot zdravnik predaval o alkoholizmu, seksualni vzgoji in samomorih.

Borba žensk – zdravnic

Eleonora Jenko Groyer je stopala iz okvirjev takratnega časa in se v Rusijo podala na študij medicine na eni prvih ženskih medicinskih fakultet. Po nekaj zapletih je svoje mesto končno našla v ljubljanski bolnišnici ter na kirurškem oddelku Deželne bolnišnice, kjer je sodelovala pri ginekoloških operacijah, sčasoma pa je lahko operirala tudi sama. Po več letih je dobila tudi dovoljenje za opravljanje zdravniške prakse, kar ji je omogočilo, da je delovala v svoji ordinaciji. Njena zdravniška kariera ni bila lahka, saj je kot ženske marsikje niso želeli zaposliti, prav tako pa je morala z vedno novimi izpiti ves čas dokazovati, da je zares usposobljena. A Eleonora se ni vdala in je prizadevno služila drugim tudi, ko ni več mogla dobiti službe.

Posebno pozornost slovenskemu razvoju medicine, slovenskim zdravnikom in mejnikom na tem področju se je tudi v dveh svojih monografijah Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem posvetila dr. Zvonka Zupanič Slavec. 

Dobrodelneži

Svojevrsten upornik, ki se ni dal duhovniškemu poklicu, saj ga je vleklo v medicino, je bil tudi Maksimilijan Samec, oče kemika in meteorologa Maksa Samca. Zaradi svoje odločitve za študij je ostal brez denarne podpore staršev, se začel preživljati sam in s trudom odprl svojo ordinacijo.

Zdravnik Maksimilijan Samec se je v svojem poklicu razdajal za druge, revne je zdravil celo zastonj. 

Ni delal, da bi služil, revne je celo zdravil zastonj, veliko dobrega pa je storil tudi kot župan Kamnika. Njegovo življenje je prekinila tragična pljučnica, pomembno delo na sorodnem področju pa je nadaljeval njegov sin.

Slovenski zdravniki na tujih dvorih

Še nekoliko prej v zgodovini najdemo Gregorja Voglarja, zdravnika, po čigar življenju je povest Doktor Karbonarius napisal celo Josip Jurčič. Voglarja je študij medicine popeljal v tujino, morda na Dunaj ali v Bologno, gotovo pa v Rim, kjer je postal doktor splošnega zdravilstva, nato še doktor filozofije in medicine. Deloval je v času kuge, v tem obdobju pa se je tako izkazal, da je bil kasneje iskan po vsej Evropi. Hoteli so ga na dunajskem dvoru, nato v Rusiji … Danes spomenik Gregorju Voglarju najdemo v Naklem, kjer se je rodil in umrl.

Legendarni Ipavci

O slovenskem zdravstvu ne moremo govoriti, če ne omenimo rodbine Ipavec, belokranjske družine, ki je rodila več generacij zdravnikov. Jurij, Franc, Alojz, Benjamin, Gustav, Josip – zdravniki, skladatelji, intelektualci. Benjamin je v Mariboru celo organiziral rentgenski inštitut in pionirsko deloval na področju ginekoloških operacij. Ukvarjali so se tudi s splošno prakso, okulistiko, porodništvom …

V Muzeju narodne osvoboditve Maribor so nedavno pripravili razstavo o Univerzitetnem kliničnem centru Maribor skozi zgodovino, na spletu pa je objavljena tudi sedaj.

Ženska moč

»Bolnica Franja« ima resničen obraz, obraz mlade zdravnice Franje Bidovec, ki je po težki bolezni v mladosti navdušeno študirala medicino ter svoje življenje posvetila skrbi za ranjene partizane. Ledino je orala tudi Angela Boškin, prva slovenska izšolana medicinska sestra in socialna delavka, ki je med vojno živela za pomoč drugim. Pomembno delo je opravljala tudi na Jesenicah, kjer je pripomogla k odprtju prve posvetovalnice in številne matere poučevala o negi dojenčkov.

Zgoraj opisane zgodbe so rezultat brskanja po spletni literaturi ter knjigah Mariborske osebnosti avtorice Mateje Ratej in (Ne)znani Slovenci Darinke Kladnik. Vabljeni k branju!