V času, ko se nasilje v družini vse pogosteje razkriva v javnosti, ostaja za zidovi varnih hiš realnost, ki je pogosto težja, kot si jo predstavljamo. Podatki, ki smo jih dobili od Varne hiše Maribor kažejo, da število uporabnic in uporabnikov ostaja visoko, hkrati pa se njihove življenjske stiske vse bolj zapletajo in poglabljajo. 

Skoraj enako število uporabnikov kot lani, a več potreb po pomoči 

V letu 2025 so v Varni hiši Maribor psihosocialno pomoč in podporo nudili skupno 190 uporabnikom, od tega je bilo 23 oseb tudi nameščenih. Leto prej, v letu 2024, je pomoč prejelo 188 uporabnikov, nameščenih pa je bilo 20 oseb. 

Lidija Ovčar, strokovna vodja SVP Varna hiša Maribor, pojasnjuje, da se zasedenost njihovih kapacitet spreminja na tedenski ravni, vezana pa je na odhode uporabnic in nove namestitve.

Najpogosteje sprejemajo v program žrtve nasilja v družini

''Najpogostejši razlog sprejema v naš program je, da ženske in njihovi otroci doživjajo različne oblike nasilja v družini. Poleg nasilja v družini pa zaznavamo vedno več pridruženih težav, kar posledično terja kompleksnost reševanja le-teh,'' pojasnjuje strokovna vodja.

Ženske k njim pridejo z zelo raznolikimi, pestrimi, težkimi, žalostnimi zgodbami. Uporabnice, ki se odločijo za umik v varno hišo, se poleg izkušnje nasilja v družini velikokrat soočajo tudi z drugimi pridruženimi težavami. Pri žrtvah nasilja največkrat zaznavajo dodatne duševne stiske, povezane s strahom in veliko skrbjo za lastno življenje in življenje svojih otrok.

Po besedah Ovčarjeve, ženske same omenjajo pridružene stiske in težave, povezane z reševanjem finančne situacije, težavami v duševnem zdravju, deložacijami, z uporabo prepovedanih drog/alkohola, stiskami starejših oseb s strani odraslih otrok in s strani partnerja.

''Poseben problem zaznavamo pri nameščanju tujk, žrtvah nasilja v družini, ki je v zadnjem času zelo v porastu. Pri njih je aktualno urejanje statusnih vprašanj; niso upravičene do socialnih transferjev (njihove pravice so na splošno zelo okrnjene),'' pojasnjujejo. Težava je, da te ženske ne prejemajo denarne socialne pomoči, izredne denarne socialne pomoči, niso upravičene do uveljavljanja subvencije najemnine, vrtca, šole, težavo pa predstavlja tudi jezik sporazumevanja.

Oblike podpore

Ogroženim ženskam in njihovim otrokom v varni hiši nudijo različne oblike pomoči. Kot sami poudarjajo, je temeljno poslanstvo Varne hiše Maribor nuditi varno začasno bivanje in zagotoviti psihosocialno pomoč in podporo. 

Namen psihosocialnega in podpornega svetovanja je, da ženske pridobijo nova znanja in izkušnje, osebno moč, s katero kasneje vstopajo v samostojno življenje brez nasilja.

Žrtvam nasilja v družini  v varni hiši zagotavljajo varnost in več avtonomije. Pomagajo jim premagovati posledice nasilja, prepoznavati dinamiko nasilja in vedenjske vzorce v nasilnem osebnem odnosu. Podpirajo jih pri doseganju njihovih osebnih ciljev in jim pomagajo pridobiti različne pravice in vire pomoči.

''Prav tako jim pomagamo v težavah, povezanih z varstvom, vzgojo in izobraževanjem otrok in reorganizacijo življenja po odhodu od doma,'' še povedo.

Ženskam, ki jih pokličejo po telefonu, nudijo tudi telefonsko svetovanje, pomoč in podporo, ter jih podpirajo v procesu izstopa iz kroga nasilja.

Druge oblike pomoči, ki jih v varni hiši zagotavljajo so pomoč pri urejanju različnih pravic, zagovorništvo ter spremstvo ogroženih žensk in njihovih otrok v postopkih pred drugimi ustanovami ali institucijami, pomoč otrokom pri težavah povezanih z odraščanjem ali težavah v odnosih z drugimi, vključitev v podporno skupino varne hiše, telefonsko svetovanje ogroženim-anonimno in zaupno, integracijo v novo okolje, urejanje pravnih in drugih administrativnih zadev, pomoč pri urejanju finančnih virov,  urejanje statusnih vprašanj tujk, svetovanje po odhodu iz varne hiše, javno in preventivno delovanje v skupnosti proti normalizaciji nasilja in kršitvam človekovih pravic.

''Izpostavili bi, da je bivanje v varni hiši prostovoljno. Ženska prostovoljno pride v program in ga lahko tudi prostovoljno zapusti,'' še povedo.

Potek prihoda v varno hišo

Pred namestitvijo v varno hišo je dovolj že telefonski klic in izjava ogrožene ženske, da se želi umakniti na varno. Takojšen sprejem, v primeru akutne ogroženosti, je možen v krizni center za žrtve nasilja v družini, po treh tednih bivanja v kriznem centru pa v varni hiši. Pred namestitvijo v varno hišo se strokovna delavka osebno sreča z žrtvijo in se z njo pogovori o nasilju, ki ga preživlja, njenih pričakovanih, vsebinah pomoči, pravilih bivanja ter podpori, ki je bo v programu deležna. Možne so tudi namestitve brez poprejšnjega srečanja, v primerih, ko so žrtve že nameščene v kateri drugi varni hiši ali kriznem centru ali pa je morebiti prišlo do razkritja lokacije.

Kadar se odhod od doma lahko načrtuje v skladu z varnostnim načrtom in kadar ne gre za akutno ogroženost, ki bi terjala takojšen umik na varno, je možen sprejem v varno hišo direktno brez predhodne namestitve v krizni center tudi s pomočjo institucij (npr. Center za socialno delo, druge varne hiše, Ženske svetovalnice in druge sorodne organizacije). Seveda je namestitev v varno hišo, žal, velikokrat odvisna od prostih kapacitet.

''Anonimno bivanje v varni hiši pomeni za ogrožene ženske in otroke zagotovilo takojšnje varnosti,'' poudarja strokovna vodja.

Največji izzivi

Izziv pri zaščiti in podpori žrtvam nasilja v družini so večplastni ter se pojavljajo na osebni, družbeni in sistemski ravni. Eden ključnih izzivov je takojšnja zagotovitev varnosti, saj je za številne žrtve fizični umik od povzročitelja nasilja izjemno otežen. Skupno bivanje, ekonomska odvisnost in skrb za otroke pogosto onemogočajo hiter odhod na varno.

Velik problem predstavlja tudi prijava nasilja. Žrtve pogosto kolebajo, saj se bojijo, da bi se nasilje po prijavi še stopnjevalo, v skrajnih primerih tudi do življenjske ogroženosti. K temu se pridružujejo družinski vzorci, zapletena družinska dinamika ter pritisk okolice, ki nasilje relativizira ali celo opravičuje.

Žrtve se soočajo tudi s številnimi posledicami nasilja kot so strah, sram, občutki krivde ter čustvena naveznost na povzročitelja, kar dodatno otežuje odločitev za prekinitev nasilnega odnosa. Pogost izziv je tudi normalizacija nasilja, kjer žrtve nasilnih ravnanj sploh ne prepoznavajo več kot nedopustnih.

Na sistemski ravni so prisotne slabe izkušnje z institucijami, omejena dostopnost pomoči (zlasti na ruralnih območjih), dolgotrajni postopki, pomanjkanje specializiranega znanja ter nesodelovanje posameznih institucij. Dodatno tveganje predstavlja tudi dejstvo, da povzročitelji nasilja vedno ne spoštujejo ukrepa prepovedi približevanja. 

Posebej zahtevna je tudi obravnava tujk, kjer se pojavljajo okrnjene pravice, kulturne razlike ter jezikovne ovire, ki še dodatno otežujejo dostop do zaščite in pomoči.

Kako določiti primerno obliko podpore?

Odločanje o ustreznih oblikah pomoči se začne že na uvodnem razgovoru pred sprejemom v varno hišo, kjer so uporabnici predstavljene vse oblike podpore, ki jih program Varne hiše nudi. Že v tej fazi se ugotavlja osnovna problematika in stopnja ogroženosti.

V praksi se izkaže, da je nasilju v družini pogosto pridruženih več drugih težav, zato obravnava poteka celostno in individualno, pri čemer se posamezni problemi rešujejo postopoma. Strokovni delavci ocenjujejo duševno zdravje, socialno-ekonomski položaj, družinska razmerja, starševsko vlogo, status tujke ter potrebe otrok.

Poseben poudarek je namenjen psihični in fizični varnosti, kar vključuje izdelavo individualnega varnostnega načrta, presojo dejavnikov tveganja za nadaljnje nasilje ter stalno sodelovanje z drugimi institucijami, kot so policija in Centri za socialno delo.

V kompleksnejših primerih se v proces pomoči po potrebi vključujejo tudi drugi strokovnjaki, denimo psihologi, psihiatri in terapevti. ''Takšni primeri zahtevajo tudi stalno strokovno izpopolnjevanje zaposlenih, dodatna izobraževanja ter vključevanje v supervizije in intervizije, da se uporabnicam zagotovi čim bolj kakovostna in varna podpora,'' še dodaja strokovna vodja.