V imenu občine je zbrane nagovoril Ladislav Pepelnik, ravnatelj in občinski svetnik, slavnostni govornik je bil Vinko Möderndorfer.

V Rušah so že enajstič proslavili rojstvo in dosežke njihovega rojaka, slovenskega pesnika Janka Glazerja. Osrednja slovesnost – svečana pesniška akademija Janka Glazerja, ki je potekala na terasi Športnega parka Ruše, je bila posvečena njegovi poeziji, ki nas še vedno na poseben način povezuje z aktualnimi umetniki in današnjim časom. Tokrat so posebno pozornost namenili predstavitvi dvojne knjige Janko Glazer v prevodu/Združene Države Poezije, kjer ga razen v glavnih evropskih jezikih najdemo tudi v albanskem, bošnjaškem, arabskem, mongolskem in drugih jezikih. Vrhunski dramski igralci Ksenija Mišič, Alenka Cilenšek in Vlado Novak so z recitacijo njegovih pesmi tokrat pričarali Glazerja v drugačnem zvenu.

Ladislav Pepelnik: Rušani smo ponosni, da imamo pesnika, ki je opeval naše prelepo zeleno Pohorje

Zbrane je uvodoma nagovoril Ladislav Pepelnik, ravnatelj Osnovne šole Janka Glazerja Ruše in občinski svetnik, ki je med drugim dejal, da so Rušani ponosni, da imajo pesnika, ki je opeval njihovo prelepo zeleno Pohorje. “Po njem ponosno nosita ime šola in knjižnica. Pred nekaj leti smo za učence uvedli Glazerjevo nagrado in priznanja, ki jih prejmejo tisti, ki se vso leto trudijo na glasbenem, kulturnem in likovnem področju. Je pa Janka Glazerja na nek način posvojil tudi Maribor, saj podeljuje tako Glazerjevo nagrado kot tudi plakete. Kar se tiče del, ki jih je zapustil, smo Rušani seveda veseli, saj je edini pesnik, ki je ustvarjal v teh naših krajih. Sicer je še veliko drugih mladih, obetavnih pesnikov, med katerimi pa nihče ni dosegel takšne slave kot Janko Glazer.”

Vinko Möderndorfer: Danes predvsem politiki, žal tudi tisti, ki naj bi služili kulturi, uporabljajo besedo, ki ruši, ki se spreneveda, ki ni čista

Slavnostni gost na prireditvi je bil pesnik, dramatik in režiser Vinko Möderndorfer, prejemnik mnogih nagrad in priznanj; Borštnikovega, Ježkove, Rožančeve, Prešernovega sklada, … Med drugim je povedal, da ima poezija v današnjem času, ki je površen, nasičen z informacijami in lažnimi resnicami, obseden s hitrim in lahkim uspehom, preplavljen z zabavljaško kulturo, več poslanstev: “Predvsem ima kvalitetna literatura moč, da nam povrne vero in upanje v etične in moralne vrednote, ki jih je današnji čas popolnoma izničil. Obstaja čas resnice in obstaja čas laži. Žal živimo v brezsramnem času laži, demagogije, sprenevedanja. Včasih je videti kot da je beseda izgubila tisto moč, o kateri govori knjiga vseh knjig. Moč stvarjenja. Danes predvsem politiki, žal tudi tisti, ki naj bi služili kulturi, uporabljajo besedo, ki ruši, ki se spreneveda, ki ni čista. Danes se besede obračajo po potrebi oblastnikov, laž ni več sramotna in če beseda laži ni etično zavržena, potem kmalu zla dejanja niso več zavržena dejanja. Zgodovina nas uči o tem, a žal nikoli ne nauči. Verjeti v moč besede in literature, verjeti v zgodbo, ki je metafora za dogajanje v svetu, je danes še prav posebej pomembno. Pesniki in pisatelji v to verjamemo, v to je verjel tudi Janko Glazer, še prej France Prešeren, Simon Gregorčič, Ivan Cankar pa vsi pesniki moderne pa Dane Zajc in še mnogi mnogi drugi.”

Glasbeni program na prireditvi so oblikovali: Nika Perunović, vokal / Dejan Berden, klavir Birds of Unknown / Tilen Beigot, Patricija Škof in Tibor Pernarčič.

Janko Glazer, Rušan, je v svojem okolju preživel ne le svojo mladost, ampak večino svojega življenja, saj se je vanj vedno znova vračal. Kot dvanajstletni deček se je odpravil na gimnazijo v Maribor, kjer je željno sprejemal duhovno bogastvo, ki se mu je ponujalo. Najbolj ga je pritegnila slovenska književnost in kmalu, že leta 1909, je objavil v Ljubljanskem zvonu svojo prvo pesem. Študiral je na graški in dunajski univerzi. V času prve svetovne vojne je bil vojak v Mariboru, leta 1918 pa tajnik ruškega Narodnega sveta. Po končanem študiju na zagrebški in ljubljanski univerzi je nastopil službo na gimnaziji v Mariboru in izdal že prvo pesniško zbirko Pohorske poti. Postal je mentor mladim generacijam, ki jih je venomer spodbujal, da prisluhnejo svoji notranjosti. Janko Glazer se je priključil zgodovinskemu društvu, kjer je postal tajnik in knjižničar. To je bilo zagotovo odločilno za njegovo prihodnost. Leta 1926 je postal bibliotekar mariborske študijske knjižnice, 1931 njen ravnatelj, kar je ostal do leta 1959. Lotil se je temeljitih raziskav o mariborskem tiskarstvu, časopisju, knjigotrštvu in knjižničarstvu. Ustvaril si je izhodišče za načrtno sestavljanje in dopolnjevanje knjižnih skladov. V razmeroma kratkem času je Maribor z njegovim delom dobil knjižnico, ki je pomenila znanstveno ustanovo slovenskega naroda. Ob tem novatorskem delu je Janko Glazer pisal še knjižne ocene, literarno in kulturnozgodovinske razprave, uredil antologijo slovenske ljudske pesmi in izdal drugo pesniško zbirko Čas kovač. To ustvarjalno obdobje njegovega življenja je prekinila okupacija. Študijsko knjižnico so nacisti uničili, Janka Glazerja z družino pa za štiri leta izgnali v Srbijo. Po vojni seje vrnil v domov v rodne Ruše, od koder se je vsak dan vozil v Maribor, kjer je na novo ustanovil študijsko knjižnico, ki so jo za vzorec postavili vsem študijskim knjižnicam v Sloveniji. Ob vrnitvi je takoj izdal novo pesniško zbirko Ob jesenskem ekvinokciju, svoj prvi življenjski in pesniški obračun. Nato je izdal antologijo ljubezenske lirike, izbrane pesmi Otona Župančiča in Prešernove nemške poezije v Župančičevem prevodu. Pet let je urejal revijo Nova obzorja. Društvo bibliotekarjev in Slavistično društvo Slovenije sta ga za razglasila za častnega člana, mesto Maribor pa ga je nagradilo z najvišjim priznanjem, s svojim grbom. Prejel je tudi najvišje priznanje, ki ga more dobiti slovenski kulturni delavec- Prešernovo nagrado.

Vir: OŠ Janka Glazerja Ruše