Avtor inovacijskega predloga se je, pod mentorstvom mag. Mojce Knez, soočil s problematiko obstoječega sistema javnega potniškega prometa, ki nikakor ne dohaja uporabe osebnih avtomobilov. Posledice takšnega stanja so zastoji, slabša prometna varnost in nenazadnje tudi onesnaženost bivalnega okolja v Mariboru.
Mladi vizionar s futuristično rešitvijo
Vitja Kos Krštinc o svoji vizionarski ideji z imenom M Metro – mariborski metro, pravi, da se je začela razvijati že lanskega aprila, ko se je udeležil dvodnevnega tekmovanja Hackathon, kjer so prijavljeni tekmovalci morali podati idejo, kako bi bila videti Ljubljana leta 2035: »Takrat sem že dobro znal 3D oblikovati in sem pripravil koncept cevnega sistema, ki bi potekal pod mestom Ljubljana. Eno leto kasneje je bil razpis Mladi za napredek Maribora in sem si rekel, da bom naredil še enkrat podobno za Maribor in uporabil že obstoječo idejo. V svoji raziskavi sem opravil dva fokusirana intervjuja, enega od tega z dr. Marjanom Lepom in ta mi je pomagal preoblikovati moje znanje. Na podlagi teh podatkov sem s programom Fusion360 oblikoval celotno infrastrukturo, potniške kapsule, železniški sistem, kako bi to vse skupaj potekalo.«
Vitja Kos Krštinc in mentorica mag. Mojca Knez
Cilj zmagovalnega projekta je zaprtje mestnega jedra za osebne avtomobile in vzpostavitev sistema M-metro, ki bi bil pozemni tirni sistem, v katerem bi se prevažali v kapsulah, ki bi zagotavljale udobnost in zasebnost: »Z omejitvijo motornih vozil, bi v Mariboru rešili ogromno količino izpustov zaradi plinov, zmanjšali bi se škodljivi delci v zraku. Znotraj mreže se nahajajo večje in manjše postaje, to je razvejana mreža eno in večpasovnic,« razlaga Vitja.
Napreden sistem bi poganjale Dravske elektrarne
Mladi raziskovalec bi svoj projekt povezal z Dravskimi elektrarnami, ki konstantno proizvajajo električno energijo in takšen sistem bi lahko vzporedno aktivno porabljal to energijo. Izjemna domislica je tudi izkoristek nočnega električnega toka, ki bi aktivno vključeval javne službe: »Nočno energijo bi lahko uporabljali recimo Pošta ali Snaga za opravljanje svojih storitev. Pošta predvsem preko posebnih kapsul, s katerimi bi prevažala pošiljke, medtem ko bi Snaga lahko prevažala smeti. Na podoben način se da tudi povezati vse druge javne službe, kot so gasilci, rešilci, policija.«
Vir: Vitja Kos Krštinc
Vitja meni, da so postaje zasnovane tako, da bi sistem lahko deloval v praksi: »Vse bi se lahko obneslo zaradi postaj, ki jih členimo glede na velikost in položaj v mreži. Ideja postaj je takšna, da so kapsule vedno na voljo in prihajajo vedno znova, ciklično. Ko nekdo izstopi, lahko vanjo takoj vstopi nov potnik in se odpelje naprej, kar je drugače kot na avtobusu in v takšnem sistemu ne more priti do gostih zastojev. Za državno tekmovanje, ki sledi, bi rad pripravil še mobilno aplikacijo, v kateri bi lahko spremljali potek podzemnega prometa, morda pa tudi naročevali kapsule na podoben način, kot deluje Uber.«
Psihologija kot pri osebnem avtomobilu
Dijak je pri projektu upošteval predvsem vidik potnikov: »Vsak ima doma osebni avtomobil in vsakemu je seveda lažje vstopiti v osebni avtomobil, ker ve, da ga ta lahko pripelje kamorkoli in kdajkoli. Tukaj sem se psihološko poglobil v način uporabe osebnega avtomobila in ugotovil da, če želimo kontrirati osebnim avtomobilom, moramo ustvariti podobno uporabniško izkušnjo.«
Vir: Vitja Kos Krštinc
Zaradi tega sistema ima tudi kapsula dva sedeža, da ustvarja občutek komoditete in privatnosti, kot jo ljudje najdejo v osebnih avtomobilih. Mentorica mag. Mojca Knez pravi, da je podzemni sistem izredno napreden in v celoti dijakovo avtorsko delo: »Kar se tiče stroškov, mogoče to danes res izgleda kot nek ogromen vložek, a konec koncev, kdo bo gledal naprej, če ne mladi? Če pogledamo iz okoljskega vidika je promet eden od temeljnih problemov v prostoru, in če seštejemo stroške iz področja emisij, hrupa, na koncu zagotovo pridemo do tega, da je to boljša trajnostna rešitev.«
Kapsule bi vozile pod mestnimi pločniki
Oblikovanje obsežnega projekta je potekalo od oktobra, Vitja se je s svojo razvojno tehnologijo ukvarjal vsakodnevno. Težava na katero je naletel je bila predvsem, kje in kako bi sistem lahko izgradili, istočasno pa tudi, koliko bi takšen poseg stal: »Našel sem primerjave z izkopom jarkov, saj bi zadevo lahko vzpostavili s podobnimi gradbenimi deli, kot pri izgradnji kanalizacije. Ena kapsula je dovolj majhna, da v njej potujeta dva potnika, prostornina pa je takšna, da jo lahko spravimo tudi pod najmanjše pločnike, kar jih imamo. Pod večjimi pločniki pa bi postavili tudi dvo in tropasovnice. Stroškovna obdelava bi se, zaradi prednosti napajanja na električni pogon, magnetno levitacijo, hitro poplačala.«
»Mentorstvo Vitji je bilo privilegij«
Mag. Mojca Knez, sicer profesorica materialov in strokovnih predmetov, ki je pri projektu sodelovala kot mentorica, pravi, da delo mentorja pri takšnem inovacijskem predlogu, kot si ga je zamislil Vitja, ni enostavno: »Najprej sem bila šokirana, saj gleda zelo, zelo daleč naprej in tudi Vitja kot oseba je takšen. V začetku sem se bala, da to ne bo šlo, nisem vedela, če bo ugledalo luč sveta. Bilo je ogromno različnih idej, na koncu je bilo moje delo zgolj usmerjanje in vodenje v tem, da je te svoje zamisli spravil v neke okvirje, da jih lahko bralec razume in sledi rdeči niti. To se mi je zdel moj največji prispevek, sicer pa je celotna ideja njegova in vse je avtorsko delo.«
Vir: Vitja Kos Krštinc
Nagrajenec se je 3D oblikovanja najprej naučil sam, svoje znanje pa je še obogatil kot prostovoljec v KreatorLabu v mariborski Tkalki, kjer sedaj občasno vodi usposabljanja, poučuje pa tudi otroke: »Sem tudi v programu Spreten.si, kjer pomagam otrokom – sem njihov mentor na področju računalništva oziroma 3D oblikovanja.« Svoje šolanje želi nadaljevati v Mariboru – na Fakulteti za gradbeništvo, kjer se bo loteval novih izzivov na področju gospodarskega inženiringa.
