V letošnjem letu mineva 210 let od najdbe negovskih čelad. Te je novembra leta 1811 v gozdu pod hišo z naslovom Na klancu 5, prej je bil to Ženjak, v občini Benedikt našel Jurij Slaček, preprost podložnik ali tlačan gospoščine na negovskem gradu, ki je imela v tistem času v oblasti tudi benediški okoliš.
Le ena čelada je shranjena v Sloveniji
Jurij Slaček je na svojem posestvu, ki leži kilometer jugozahodno od Sv. Benedikta v Slovenskih goricah, med oranjem njive v predzadnji brazdi pod vrha grebena ob vinogradu izoral 26 bronastih čelad. Našel naj bi jih na enem kupu, vtaknjene ene v drugo. Kot lahko preberemo v zborniku občine Benedikt Stopinje življenja, gre za prazgodovinske bronaste čelade z žlahtno zeleno patino. Eno naj bi z motiko takoj raztolkel, saj mislil, da so čelade zlate. Kmalu je ugotovil, da so iz brona, nato jih je odnesel domov, kamor jih je prihajalo gledat staro in mlado, saj je bila to prva in najpomembnejša arheološka najdba v deželi med Muro in Dravo. Čez čas jih je za 20 krajcarjev po kosu prodal mariborskemu orožarju Denzlu. Ta jih je hotel pretopiti, vendar se je glas o najdbi razširil vse do Gradca, kjer je cesarjev brat nadvojvoda Johann prav takrat ustanovil štajerski deželni muzej – Joanneum, še beremo v zborniku. Spomladi leta 1812 je 17 čelad že prišlo v omenjeni muzej, ostale je Denzl razdelil med prijatelje. Ker je zakladno najdbo zahtevala dunajska dvorna pisarna, je nadvojvoda Johann nato čelade poslal na Dunaj. Tam so jih 12 obdržali, ostale pa vrnili v Gradec. Danes jih je 12 shranjenih na Dunaju, 8 v Gradcu, po ena pa v Narodnem muzeju v Ljubljani, v Münchnu in Berlinu, tri pa so bile skupaj s prvo (uničena od najditelja) izgubljene.
Najdba sodi v obdobje konca halštatske in začetka latenske kulture
Kot pravi Janez Ferlinc, predsednik Zgodovinskega društva Slovenske gorice, ima omenjena depojska najdba izjemen kulturno-zgodovinski pomen. Določen tip čelad je v znanosti dobil ime po najdišču v takratnem gospostvu Negova. K temu tipu čelad se prištevajo tudi čelade iz drugih najdišč v severni in srednji Italiji, Avstriji in Sloveniji. »Doba razcveta negovskih čelad je bila 5. in 4. stoletje pr. n. št., ko so postale glavni tip čelad v severni Italiji in Sloveniji. V prvem stoletju pr. n. št. je v Sloveniji na nekaterih odročnih področjih pri Idriji ob Bači prišlo do ponovne oživitve tovrstnih čelad. Po nekaterih virih so to etruščanske ali venetske čelade. Pri Benediktu je ohranjeno ljudsko izročilo, da so po drugi svetovni vojni našli večje število podobnih bronastih čelad, mečev in sulic, na zemljišču oddaljenem približno 1.300 metrov ravne linije severozahodno od najdišča negovskih čelad.«
Najzanimivejši za strokovnjake je germanski napis HARIGASTI TEIVA III IL, kar pomeni: Harigast, član germanskega rodu, daje oz. žrtvuje bogu Teivi čelade.
Bronaste negovske čelade torej sodijo v obdobje 450–350 pr. n. št. ali v obdobje končevanja halštatske in začenjanja latenske kulture, poleg prask od mečev vsebujejo tudi napise. Najzanimivejši za strokovnjake je germanski napis HARIGASTI TEIVA III IL, kar pomeni: Harigast, član germanskega rodu, daje oz. žrtvuje bogu Teivi čelade. Besede torej izražajo nekakšno zaobljubo omenjenemu bogu. Kljub mnogim poskusom, da bi negovske čelade uvrstili v drugo zgodovinsko obdobje, predvsem v rimsko, se je izkazalo, da so te lahko le železnodobne. Po novejših raziskavah so ugotovili, da je napis zapisan v venetski pisavi idrijskega tipa (Idrija pri Bači).
V zvezi z negovskimi čeladami je leta 2012 v produkciji Univerzalnega muzeja Joanneum v Gradcu nastal dokumentarni film Negovske čelade: sledi iz preteklosti (Die Negauer Helme – Eine Spurensuhe). O prazgodovini benediškega kraja pa je arheolog Stanko Pahič napisal knjigo z naslovom Starine benediškega kraja, Pokrajinski muzej Maribor 1998.
Radio Maribor je na to temo v neposredni bližini najdbe pripravil terensko oddajo
Ob 210-letnici pomembne najdbe je Radio Maribor v petek, 12. novembra, v neposredni bližini najdbe, na domačiji Vogrin, pripravil radijsko oddajo, ki jo je povezoval Stane Kocutar. Ta je za Maribor24.si povedal: »Osnovni namen oddaje je bil spomniti poslušalce na okroglo obletnico najdbe negovskih čelad in hkrati poudariti manj znani del zgodovine tega prostora. Pogosto se vozimo v Gornjo Radgono, Mursko Soboto, tukaj pa je zgodovinsko prizorišče, ki je z odkritjem v prvi polovici 19. stoletja poneslo sloves tega okolja na Dunaj, v Gradec. Manj znano pa je tudi dejstvo, da sta bila to okolje in ta najdba deležna številnih manipulacij; tako so v času nacizma dokazovali na teh še do danes nerazvozlanih napisih na dveh čeladah, da gre za tradicionalno nemško poselitveno območje. Ta najdba nam govori, da je bil ta prostor že 300, 400 let pred našim štetjem poseljen, da je šlo za strateško lego in da gre za najbrž za kontinuiteto poselitve od davnine do današnjih dni. Ta prostor bi si morda zaslužil, da ga podrobneje proučimo; da svoje dodajo arheologi, zgodovinarji, tudi raziskovalci. Če vtipkamo v Google izraz harigasti, dobimo blizu 800 zadetkov, kar je neverjetno za en zapis. Tukaj bi lahko bila arheološka meka, transverzala preko Dunaja, Gradca, Benedikta, Ljubljane. Potrebno bi bilo zelo nazorno predstaviti zgodbo okoli najdbe, morda preko replike čelad, s podrobnejšo zgodbo o Juriju Slačku, o njihovi kmetiji, ….«
Drago Vogrin, od leta 1986 lastnik zemljišča, na katerem so bile najdene negovske čelade, je dejal, da je za zgodbo, povezano s čeladami, izvedel od že pokojne sosede Veronike Hajnžič. »V neposredni bližini mesta najdbe danes stojita informativna tabla in klop, to pa je tudi vse, kar je mogoče videti. Ljudje pa prihajajo in želijo še kaj videti. Žal jim ne moremo ničesar pokazati. Na mestu najdbe je zdaj gozd, po debelih drevesih pa se vidi, da je to območje že dolgo zaraščeno.«
Tudi Anton Mlasko, predsednik Turističnega društva Atlantida, se je strinjal, da benediška občina to najdbo premalo izkorišča za svojo promocijo: »Dokler ne bodo tukajšnji lokalni ponudniki, gostinci, ki že tržijo svoj krožnik ali pijačo, začutili, da bi lahko s to zgodbo pridobili več gostov, se ne bo nič spremenilo. Mi v društvu smo že naredili določene podlage, zgodbe v sliki in besedi so na razpolago, dogovorjena je tudi skupna promocijska blagovna znamka Benedikt – Panonske praidila, zdaj pa je čas, da to zgodbo začnejo prodajati tudi gostinci. Morda bi morali v Ženjaku ob avtobusni postaji, kjer je že nameščen napis o najdišču negovskih čelad, postaviti, podobno kot v Vačah, repliko čelade, ki bi mimoidoče obveščala o mestu najdbe. Ob domačiji Vogrin je sicer že postavljena informacijska tabla, je pa tam premalo prostora, da bi se lahko ustavil kakšen avtobus. Pomembno pa je tudi, da gostje preko turističnih vodičev, ki jih v občini imamo, izvedbo celotno zgodbo. Preko vodenih pohodov smo zgodbo o negovskih čeladah že predstavili občanom, nismo pa še navezali stika z osnovno šolo, kar bi, če želimo to znanje prenesti tudi na učence, bilo nujno potrebno.«
Župan občine Benedikt mag. Milan Repič je poudaril, da si občina v sodelovanju z društvi že vrsto let prizadeva ohraniti zgodovinsko pomembne dogodke in najdbe, ki jih prenaša tudi v turistično ponudbo. »Izvedli smo projekt Arheološke ceste, v okviru katerega smo podrobneje opisali najdišče negovskih čelad, pa tudi gomile iz različnih obdobij. V vasi Trotkova je najdišče 57-ih gomil, v Trsteniku so našli okostje miocenskega kita, staro okoli 13 milijonov let. V lanskem letu pa smo zaključili podoben projekt, Ekomuzej Dolina miru, v katerem so zajete in opisane druge značilnosti; naravne, kulturne, turistične. Bile so narejene kolesarske poti, prav tako učna in kmečka pot. Sicer pa v Benediktu razpolagamo tudi z geotermalno vrtino, globoko 1857 metrov, ki je bila zvrtana v letu 2004. Takrat se je začelo govoriti o benediških termah, žal po 17. letih do realizacije tega projekta še ni prišlo. Letos pa smo obnovili še en zgodovinski biser – mežnarijo pri Svetih Treh Kraljih, ki velja za najstarejšo zidano hišo v Sloveniji.«
V oddaji je sodeloval tudi dr. Borut Holcman, visokošolski učitelj, ki je govoril o prostorski umeščenosti območja najdbe. Šlo je za območje negovske gospoščine, ki je bila takrat zelo močna, po njej pa so čelade tudi poimenovane. Pisatelj Andrej Ivanuša, ki je med drugim avtor pripovedk v verzih Vilindar, pa je opozoril, da je Slovenija naravno in zgodovinsko izredno bogata dežela: »V zgodovini so bili vedno naši gospodarji od drugod in zmeraj so nas prepričevali, da smo samo narod hlapcev, ki je prišel iz vzhoda in izpodrinil Nemce, da nismo nič posebnega. Sam pa vedno bolj ugotavljam, da stvari ne ustrezajo tistemu, kar nas uči uradna zgodovina. Da je zadaj nekaj globljega.«
