V Mariboru se bo danes sklenil Festival sprehodov, ki je med 20. in 28. marcem postregel s številnimi zanimivimin zgodbami iz našega mesta in okolice. Kot smo že poročali je bil namen festivala enak kot v preteklih izvedbah, torej sodelujočim poleg najlepših kotičkov Maribora pokazati tudi dele mesta, ki nam trenutno morda niso v ponos. Ena takšnih lokacij, ki kljub delno slabemu stanju ostaja impozantna, je nekdanja Cesarsko-kraljeva moška kaznilnica, ki smo jo v petek obiskali v družbi Katje Treer in Vida Kmetiča.

Danes nekoliko skrita za nakupovalnim centrom, stavba v javnosti največkrat spomni na slavna zapornika Josipa Broza in Iva Andrića, vendar njeni zidovi skrivajo mnogo globlje usode. Na tokratnem sprehodu si kaznilnice nismo ogledali zgolj od zunaj, temveč smo za kratek čas pokukali tudi v notranjost prostorov, ki so za vedno zaznamovali številna življenja.

PREBERITE ŠE: FOTO: Veste kje v Mariboru živi družina bobrov?

Najmodernejša kaznilnica v nekdanji Avstro-Ogrski

Zgodovina mariborske kaznilnice sega v konec 19. stoletja, prvi zračni posnetek mesta Maribor pa prikazuje prav to stavbo, ko je bila stara približno 20 let. Kot je na sprehodu pojasnila Katja Treer je bila ta mogočna stavba zgrajena med leti 1883 in 1889 na takrat nepozidanem delu mesta. Za to lokacijo pa so se najverjetneje odločili, ker je bil tukaj prazen prostor med dvema strateško pomembnima mostovoma. Ko so stavbo z značilno petkrako obliko dokončali, je veljala za najbolj moderno zaporniško poslopje v tedanji Avstro-Ogrski in je postala vzor za podobne gradnje v okolici. Celotno območje je bilo ogromno, obdano pa s kar pet metrov visokim zidom, zaradi česar je bilo iz nje izjemno težko pobegniti.

[[image_2_article_86883]]

Prvih 59 zapornikov je kaznilnica sprejela že leta 1889, njena polna kapaciteta pa je znašala okoli 450 oseb. Skozi desetletja delovanja, vse do leta 1945, je v njej bivalo približno 14.600 zapornikov, med katerimi je bilo tudi veliko političnih obsojencev. Največjo zasedenost so zabeležili leta 1921, ko je bilo v njej zaprtih kar 661 ljudi. Med najbolj znanimi imeni izstopata Ivo Andrić, ki je prav na tem dvorišču začel pisati svojo lirsko pripoved Ex ponto, izdano leta 1918, ter Josip Broz - Tito.

Stroga disciplina in vrhunsko izobraževanje

Življenje v kaznilnici je narekoval tudi strog hišni red. Kot je razložila Katja Treer, so zaporniki v toplejših mesecih vstajali že ob 5. uri zjutraj, v hladnejših pa ob 6. uri, le ob nedeljah so si lahko privoščili uro daljši spanec. Delovni dan se je začel že ob pol sedmih zjutraj in je poleti trajal 11 ur, pozimi pa 9 ur. Vodstvo in pazniki so veljali za ene najstrožjih, a kljub temu se je v kaznilnici odvijal izredno dober izobraževalni proces. "Zaporniki niso prišli, da bi uživali, ampak so morali delati. Pa ne samo delati, tukaj so dali tudi veliko na izobrazbo. Tako da so dejansko imeli v kaznilnici dva ločena zavoda - enega za polnoletne zapornike in enega za mladoletne. In prav vsi mladoletni zaporniki so morali obiskovati šolo, kjer so imeli celo ločene odelke za mladoletne, muslimane, tujce in pa nepismene," je razložila Katja. Poleg osnovnošolskih predmetov pa so bili zanje obvezni tudi petje in telovadba.

[[image_4_article_86883]]

[[image_3_article_86883]]

Poseben pečat je stavbi dal upravnik Niko Vrabl, ki je funkcijo prevzel leta 1924. Vrabl je bil znan kot strog, a pravičen človek, ki je verjel v resocializacijo. Kot je zapisal v svojih spominih, je namen kaznilnice videl v tem, da je družba varna pred zločini, obenem pa se obsojencem nudi možnost, da se priučijo obrti za pošteno življenje na prostosti. Pod njegovim vodstvom je kaznilnica dobila tudi zavidljivo knjižnico s 550 knjigami za odrasle in več kot 1700 knjigami za mlade. "Za upravljanje tako ogromno kaznilnice je seveda potreben en zelo sposoben človek in najbolj znan (ter najdlje prisoten) je bil upravnik Niko Vrabl," je pokomentiral Vid Kmetič in ob tem dodal, da je bil Vrabl neizprosen tudi do svojih uslužbencev - med drugim so imeli denimo vsak petek pri njemu tudi večerno šolo, da so se učili o "kaznilniških zadevah". "Je pa bila stvar tako uspešna, da so v kratkem začeli prihajati uslužbenci iz drugih kaznilnicih in so se tukaj učili."

Kaznilnica je bila izjemno funkcionalna

Kot je pojasnila Katja Treer, je imela kaznilnica lastno bolnišnico s posebnim oddelkom za mladoletnike, pekarno, vrtove in celo živino. Zaporniki so delali v številnih delavnicah, od sodarske, metlarske in tkalske do krojaške in čevljarske. Posebej pomembna pa je bila mizarska delavnica, kjer so izdelovali pohištvo za sodišča po celotni nekdanji Jugoslaviji, med drugo svetovno vojno pa so tam izdelovali celo krste za talce, ki so bili ustreljeni v sodnih zaporih. Zanimiv je tudi podatek, da je imela kaznilnica eno največjih električnih napeljav na slovenskem ozemlju.

[[image_1_article_86883]]

Kljub dobri zdravstveni oskrbi pa so tudi v mariborski kaznilnici razmere jemale svoj davek. Letno je umrlo okoli 10 zapornikov, predvsem zaradi ciroze ledvic, ki je bila posledica slabe hrane, težkega dela in neurejenih bivalnih prostorov. Za pokojne je bilo, po podatkih Kmetiča, nekje v notranjosti urejeno celo lastno pokopališče. Duhovno oskrbo so zagotavljali dva duhovnika in po potrebi muslimanski predstavnik.

Največji pobeg v zgodovini kaznilnice

Današnje slabo stanje stavbe je deloma posledica druge svetovne vojne. Vid Kmetič je ob tem pojasnil, da so se prve poškodbe zgodile že 7. aprila 1941, ko je jugoslovanska vojska ob umiku minirala bližnji železniški most, zaradi česar so v kaznilnici popokala vsa okna. Najhujši udarec je stavba prejela 1. aprila 1945 med bombardiranjem Maribora. Čeprav je bil cilj znova železniški most, je bila namreč najhuje poškodovana prav kaznilnica.

[[image_5_article_86883]]

V kaosu, ki je sledil, so se oblasti odločile za evakuacijo zapornikov v Špital ob Dravi, a se načrt ni izšel po pričakovanjih. Med evakuacijo je prišlo do največjega pobega v zgodovini kaznilnice, saj je od 420 zapornikov uspelo pobegniti kar 95 ubežnikom in 175 političnim zapornikom.

Mi smo sprehod sklenili v prostoru nekdanje kapele, ki je bila nekoč največji prostor v kaznilnici. Danes si je težko predstavljati, da je tukaj nekoč stal oltar in da je v teh prostorih odmeval mladinski pevski zbor, ki je v Avstro-Ogrskem času veljal za enega najboljših. Nekateri deli kaznilnice pa ostajajo zaprti tudi za najbolj radovedne obiskovalce. Stopnice, ki vodijo v kletne prostore, kjer so se nahajale temnice in samice, so se denimo pred leti zrušile, zato so ti prostori danes prenevarni za ogled.

[[image_7_article_86883]]