V Muzeju narodne osvoboditve Maribor poteka razstava o Dravi in njenih hidroelektrarnah z naslovom »In zasvetila je luč – Drava in gradnja njenih osmih elektrarn v 20. stoletju«. Avtor razstave je muzejski svetovalec Marjan Matjašič, ki jo je pripravil s pomočjo muzejske svetovalke Mire Grašič, vodja projekta je bila Aleksandra Berberih-Slana, medtem ko je za grafično in vizualno podobo poskrbel Uroš Lehner.

Vse se je začelo s hidroelektrarno Falo

Začetki hidroelektrarn segaje v leto 1913 z otvoritvijo elektrarne Fale. V letu 1918 se je začela proizvajati električna energija, ki ji je kasneje sledilo obdobje nacistične okupacije med leti 1941 in 1945, ko so začeli graditi hidroelektrarni Dravograd in Mariborski otok. Pomemben mejnik gospodarskih gigantov je bila 2. svetovna vojna, ko je Maribor postal eno izmed največjih industrijskih središč, čemur je sledilo obratovanje celotnega niza elektrarn. Medtem ko je bilo v nekoč v eni elektrarni zaposlenih tudi do 1200 oseb, pa jih je danes v enem objektu manj kot 10.

Muzejska svetovalka, Mira Grašič je o razstavi povedala: »S postavitvijo razstave o izgradnji elektrarn na Dravi, bi radi opozorili na to koliko znanja je bilo v slovenskih in mariborskih tovarnah, ki so sodelovale pri izgradnji elektrarn. Denimo Litostroj v Ljubljani, ki je izdeloval turbine, Rade Končar iz Zagreba, ki je izdeloval transformatorje za vse elektrarne, mariborska Metalna, ki je izdelovala zapornice in žerjave ter tovarna Hidromontaža, ki je vso to opremo v elektrarne montirala. Danes po tem neslavnem koncu industrije v Mariboru, je z osamosvojitvijo počasi šla v zaton tudi gospodarska moč Maribora, ki ji je sledil stečaj tovarn kot po tekočem traku, ampak hidroelektrarne še danes delujejo. Ostaja pa tudi ta oprema, ki so jo tovarne zgradile.«

Vsi podatki o delovanju se računalniško beležijo

Ob vprašanju kaj storiti v primeru, če bi se pojavile napake pri delovanju elektrarne ali bi se po nesreči zaustavil proces Grašič odgovarja: »Zdaj trenutno ni tako hudo, kajti vse delujoče elektrarne kontrolirajo iz centra vodenja, ki je na sedežu dravskih elektrarn na Obrežni ulici. Vse podatke računalniško beležijo, oni so tudi položili vse komunikacije kable vse od Dravograda pa do Maribora. Zdaj se lahko takoj vidi kakšni so pretoki in če stroji delajo v redu ali ne. V primeru, da pride do izrednih dogodkov, mora biti več dežurnih na hidroelektrarnah.«

muzejska svetovalka Mira Grašič

Hidroenergija velja za najčistejši in najcenejši vir energije

Maziva, ki jih uporabljajo pri delovanju elektrarn bi potencialno lahko povzročila precejšnje onesnaženje. Kljub temu hidroenergija tj. električna energija pridobljena iz vode, velja za najčistejšo in najcenejšo. »Danes ko dobivamo račun za električno energijo, dobimo tudi podatke o tem koliko je iz obnovljivih virov in koliko je iz hidroelektrarn. Trend je v smeri obnovljivih virov.« dodaja Grašič

Pri hidroelektrarnah si vseskozi prizadevajo za ekološki pristop ter skrbno ravnanje na elektrarnah. V transformatorjih je veliko olja in zato so postavljene posebne komore, ki preprečujejo, da bi se ob okvarah to olje zlivalo v Dravo.

Problem z ribami in biološkimi odpadki

V Melju se Drava razdeli, saj del gre po stari rečni strugi vode, kar je ekološki minimum, ki ga morajo spuščati, da ne umre življenje na stari strugi, drugi del pa gre v dovodni kanal do hidroelektrarne Zlatoličje. Stara struga ima pomembno vlogo za vodne organizme, tako ribe, ki potujejo, niso omejene na območje od ene do druge elektrarne.

Pri vseh elektrarnah se pojavlja problem s plavjem, kot so debla, veje, skale in podobno. Ko je visok pretok, reka odnaša na svoji poti skale, drevesa, debla in zato imajo v hidroelektrarnah rešetke, ki to filtrirajo. »Vsaka elektrarna mora imeti deponijo, kamor to odlaga. To je splošen problem vseh hidroelektrarn. Nabira se tudi mulj, s časom pa se strategije kako ravnati z muljem spreminjajo. Pri mariborskim jezeru so naredili otoček tako, da so mulj zbrali na kup, ki počasi zarašča.«je dejala Grašič.

Po gladini Drave plavali bombni lijaki

 »Jaz se iz svojega otroštva spomnim Drave kot tekoče reke. Poleti, ko je bil nizek vodostaj, so se na Dravi videli še bombni lijaki, namreč Maribor je bil med 2. svetovne vojne močno zbombardiran zaradi industrije, druga pomembna tarča zaveznikov sta bila cestni in železniški most. Veliko bomb je padlo mimo v reko Dravo. Danes teh bombnih lijakov ne boste več nikoli videli, kajti ko so zajezili Dravo se je nivo dvignil skoraj za dva in pol metra, posledično je nastal en velik bazen.«

Kos skale med malico zadel delavca – ta je bil na mestu mrtev

Podatki o nesrečah zaposlenih pri hidroelektrarnah so zelo skromni, vendar pa so znani tudi primeri smrtnih žrtev. Grašič o zgodbi gradbenega delavca, ki je bil zaposlen na hidroelektrarni Ožbalt: »Ko so zaprli gradbeno jamo, so začeli z vrtanjem za betoniranje temeljev elektrarne. Pogosto so morali skale minirati. Minirali so med malico delavcev, ki je trajala pol ure. Minerji so si prej vse pripravili in pred postopkom zahtevali, da se vsi delavci umaknejo na obrok v barake. Namreč pri vsaki elektrarni so zgradili barake in stanovanjske objekte, kjer so stanovalci bivali. Ko je bil odmor, so se zaposleni umaknili v barake na malico, minerji so začeli minirati in po nesreči je en kos skale odletel v eno barako, jo prebil in zadel delavca, ki je sedel za mizo in malical. Ta je bil na mestu mrtev.«

Brez reke Drave Maribor ne bi postal tako pomembno industrijsko središče

Grašič izpostavlja pomembnost dravskih elektrarn za življenje prebivalcev: »Brez Drave in njenih elektrarn Maribor ne bi postal tako pomembno industrijsko središče. Danes pa moramo iskati nove poti kaj potegniti iz tega kar nam Drava ponuja – v športne, turistične in rekreacijske namene.«