V zadnjem desetletju je bil interes za specializacijo iz urgentne medicine občutno nižji od razpisanih mest. V slovenskem kliničnem okolju trenutno deluje okoli 200 specialistov in specializantov urgentne medicine, od tega v urgentnih centri samo četrtina. »Vsi pa niso polno zaposleni. Teh je v urgentnih centrih okoli 30, od tega polovica v Urgentnem centru v Mariboru. Niti za en avtobus nas ni dovolj,« je ob današnjem svetovnem dnevu urgentne medicine opozoril namestnik predstojnika mariborskega urgentnega centra dr. Andrej Hohnec.

Alarmantni so tudi podatki letošnjega razpisa, kjer so se na 20 mest prijavili le trije kandidati. Zdravniška zbornica je zato v svojem sporočilu opozorila: »Urgentna medicina kliče po urgentni obravnavi.« 

»Na žalost se nam vedno bolj dozdeva, da je urgentna medicina na ravni urgentnih centrov v Sloveniji klinično mrtva,« ugotavlja dr. Hohnec. Meni, da sta za to odgovorna politika in vodstva javnih zdravstvenih zavodov, ki mladim zdravnikom ne ponujajo jasne kariere ali ustreznih pogojev. »Nikjer nismo zasledili prave naklonjenosti ali pravih ukrepov, ki bi spodbujali k izboru te specialnosti, k zaposlitvi v urgentnih centrih ali temu, da bi ljudje v teh sistemih ostali. Veliko prispeva neurejenost sistema, med drugim nejasnost karierne poti urgentnega zdravnika in težavno delovišče kot tako,« je še dodal.

[[image_1_article_77618]]

[[image_4_article_77618]]

Na urgenco pridejo, ker nimajo kam drugam

V UKC Maribor letno obravnavajo okoli 125.000 pacientov, pri čemer dr. Prosen opozarja, da kar dve tretjini teh primerov predstavljajo bolniki z najnižjo stopnjo ogroženosti, a ob tem doda: »Razumljivo je, da če nimajo kam drugam, bodo prišli k nam«. Posledice preobremenjenosti pa so lahko tragične. »Najbolj pa nas bolijo čakajoči pacienti,« priznava dr. Metin Omerović in ob tem omeni študijo, ki dokazuje, da dolgotrajno čakanje na urgenci znatno poveča umrljivost starejših pacientov. K temu prispeva tudi kronično pomanjkanje kadra, zaradi česar zdravniki in medicinske sestre delajo prekomerno, pretočnost urgentnih centrov pa se slabša. 

[[image_3_article_77618]]

Varnost osebja je prav tako pod vprašajem zaradi vse pogostejših napadov. »Varnostna situacija se zlagoma slabša, čeprav je treba priznati, da smo vsaj v našem zavodu v zadnjem letu ali dveh naredili premik na bolje, predvsem kar zadeva neposredne fizične napade. Po drugi strani pa je verbalnega nasilja veliko preveč,« pravi Prosen.

[[image_2_article_77618]]

Opozori še, da so rešitve za težave urgentne medicine sistemske: »Država se mora odločiti, ali želi imeti sistem nujne medicinske pomoči. In če ga prepozna kot del kritične infrastrukture, bodo potrebna vlaganja – najprej v kadre.«