Nekatere podjetniške zgodbe ne nastanejo na sestankih in z natančnimi poslovnimi načrti, temveč precej bolj spontano in iz radovednosti ter veselja do ustvarjanja. Takšna je tudi zgodba Pekouče onej, znamke fermentiranih pekočih omak in past, ki sta jo iz domačega eksperimenta razvila prijatelja iz Prekmurja, Darjan Lorenčič in Alen Šarkanj.
[[image_1_article_85276]]
Začetek sega v leto 2020, v čas, ko se je življenje za nekaj mesecev umirilo in ko so mnogi več časa preživeli doma. Lorenčič je takrat na balkonu posadil prve sadike čilija, sprva iz čiste radovednosti, nato pa iz vse večje želje po raziskovanju fermentacije in okusov. Kar se je začelo kot majhen hobi, se je hitro preselilo z balkona na vrt, z vrta pa v kuhinjo, kjer so začele nastajati prve fermentirane omake. Te so bile sprva namenjene prijateljem in znancem, a prav njihovi odzivi so bili odločilni, da je zgodba dobila resnejšo smer. Ko se je projektu pridružil še prijatelj Alen Šarkanj, je postalo jasno, da ne gre več zgolj za občasno ustvarjanje za domačo mizo, temveč za zametek nečesa, kar bi lahko dobilo tudi širšo prepoznavnost.
Od kod ime?
Ime je prišlo skoraj naravno, a z jasnim občutkom za lokalno identiteto. Želela sta nekaj, kar bo zvenelo domače, pristno in prekmursko. Beseda »onej« je ena tistih, ki v prekmurščini lahko pomeni skoraj vse in hkrati nič konkretnega, a prav zato nosi poseben značaj in igrivost.
Ko so prvi poskusili omake, so bili odzivi vedno podobni: kako je to »pekouče«. Iz teh spontanih vzklikov in iz želje po ohranjanju prekmurskega zvena se je rodilo ime Pekouče onej, ki danes na policah in na spletu deluje prepoznavno, lokalno in hkrati dovolj drzno, da pritegne pozornost.
[[image_2_article_85276]]
Čiliji in fermentacija?
Toda … Pekočih omak je na trgu v zadnjih letih kar nekaj. Zakaj se ustaviti prav ob Pekouče onej?
Tisto, kar Pekouče onej najbolj jasno loči od večine podobnih izdelkov na trgu, pa je način nastajanja. Medtem ko so številne pekoče omake termično obdelane, kuhane ali pasterizirane, sta se ustvarjalca odločila, da bosta ostala zavezana fermentaciji kot osrednjemu procesu. Njune omake niso kuhane in niso pasterizirane, temveč ostajajo surove in žive, kar pomeni, da ohranijo vse mikroorganizme in probiotične kulture, ki nastanejo med fermentacijo. Prav to je tisto, kar jima daje značaj, globino in tudi določeno prehransko vrednost, ki jo industrijsko obdelani izdelki pogosto izgubijo.
[[image_5_article_85276]]
Proces se začne na prekmurski ravnici, kjer vzgajata lastne čilije in tudi paradižnik. Vsak plod je ročno obran, očiščen in pripravljen za fermentacijo, ki poteka skupaj z izbrano zelenjavo in začimbami.
[[image_6_article_85276]]
S pomočjo soli se ustvarijo pogoji za razvoj mlečnokislinskih bakterij, ki proizvajajo mlečno kislino, ta pa deluje kot naravni konzervans in hkrati ustvari značilen večplasten okus. Ko je fermentacija zaključena, dodata še sol, sladkor, olivno olje, začimbe in kis, ki proces ustavi ter poveže vse elemente v enotno celoto.
[[image_3_article_85276]]
Rezultat so omake, ki temeljijo na aromi, gostoti in ravnotežju. Pekočnost ni edini poudarek in tudi ne glavni cilj. Okusi so zaokroženi, kompleksni in pogosto presenetijo prav tiste, ki sicer ne posegajo po zelo pekočih jedeh. Omake imajo izrazit umami značaj in se v kuhinji obnašajo kot sestavina, ne le kot dodatek. Uporabljajo se lahko pri kuhanju, mariniranju, pečenju ali preprosto kot spremljava jedem, pri čemer dodajo globino, ne da bi prevladale.
[[image_4_article_85276]]
Vsi produkti so popolnoma naravni, veganski, presni in brez glutena, brez umetnih dodatkov in brez konzervansov. Fermentacija sama poskrbi za obstojnost, zato imajo omake zelo dolg rok uporabe. Zaprte lahko v hladnem in temnem prostoru zdržijo več let, po odprtju pa priporočata shranjevanje v hladilniku, kjer ohranijo kakovost tudi do enega leta. Tudi če kdaj ostanejo na kuhinjskem pultu dlje, kot bi morale, se ne pokvarijo, lahko pa se zaradi oksidacije nekoliko spremeni barva, kar na okus ali varnost ne vpliva.
[[image_7_article_85276]]
Posebno mesto v ponudbi imajo čili paste, ki nastajajo kot stranski produkt predelave omak, a so hitro dobile svojo vlogo v kuhinjah uporabnikov. Gre za naravne, fermentirane paste brez dodatkov, ki jih mnogi uporabljajo kot osnovo za kuhanje. Dodajajo jih juham, omakam, rižotam, testeninam ali marinadam, pogosto pa jih preprosto namažejo na kruh. Zaradi izrazitega umami okusa lahko nadomestijo številne industrijske ojačevalce okusa in v jedi vnesejo večplastnost, ki jo je težko doseči z enostavnimi dodatki.
Pod znamko Pekouče onej danes nastaja precej raznolika linija fermentiranih omak, past, posipov in napitkov, ki jih poleg fermentacije zaznamujejo tudi izrazita prekmurska imena in nekoliko drzen karakter. Med omakami so denimo Zmazane pa znakajene, Znakajene vrág, Prekmuriacha, Zmazane česnek pa lük, Česnek pa lük, Limonina skuza, Tropski džünč, Zmazane düplin in ognjevita Zbešnjene düplin, vsaka s svojo aromatično noto in stopnjo pekočnosti.
Ponudbo dopolnjujejo tudi fermentirani čili posipi Prekmuriacha in Limonina skuza, ki jih lahko uporabimo kot dodatek jedem ali kot naravni ojačevalec okusa, ter ingverjev napitek, ki zgodbo fermentacije razširi še v pitno obliko. Na voljo so tudi darilni paketi z več omakami ali pastami, pa spremljevalni izdelki, kot so majice, kape in stojala, ki celotni zgodbi dodajo še vizualno prepoznavnost. Rdeča – no, pekoča – nit ostaja enaka: fermentacija, lastni čiliji in izrazit, poln okus, ki se razvija počasi in brez bližnjic.
Kako do svojega »pekoučega oneja«?
Sedež podjetja ostaja v Ižakovcih, kjer nastaja večina proizvodnje, po predhodnem dogovoru pa je izdelke mogoče prevzeti tudi v Mariboru. Kupci jih lahko naročijo preko spletne trgovine ali družbenih omrežij, kjer Pekouče onej ohranja neposreden stik z občinstvom, ki ceni butičnost, ročno delo in jasno zgodbo.
Če je v tej zgodbi kakšna skupna točka, ki povezuje vse elemente, torej vse od prvih sadik na balkonu do današnje ponudbe, je to potrpežljivost. Fermentacija zahteva čas, pozornost in razumevanje procesa, rezultat pa je okus, ki ne nastane čez noč. Prav ta počasnost in zavezanost naravnim postopkom sta tisto, kar Pekouče onej postavlja v poseben prostor sodobne slovenske kulinarike. Ravno dovolj pekoč in ravno dovolj pravih barv tudi za vse bližajoče praznike ...
