Na podeželju so v preteklosti težko čakali na zimsko obdobje, ko so lahko po večmesečni reji zaklali prašiča in z njegovim mesom napolnili zamrzovalno skrinjo in  kiblo. Pri tem se je zbrala celotna družina, pomagali so tudi sosedje, zbrana družba pa se je velikokrat razšla šele po vsem opravljenem delu in skupni večerji, ki ji je pogosto sledilo še kartanje pozno v noč. 

Koline sicer še marsikje vedno veljajo za največji kmečki praznik, čeprav so, tako se zdi, v zadnjih letih precej izgubile na pomenu. Mladi pri njih zaradi različnih razlogov, predvsem veganstva in prepričanja, da gre za mučenje živali, ne želijo več sodelovati, prav tako se je precej skrajšal čas trajanja kolin. Jih pa vedno bolj cenijo tisti, ki v svoj jedilnik vključujejo domače, ekološko in lokalno meso. 

Pri Merčnikovih so živali v prosti reji 

Da v Slovenskih goricah na to slovensko tradicijo niso pozabili, smo se lahko prepričali na družinski kmetiji Merčnik v Benediktu, ki velja za eno večjih na tistem koncu. V hlevu imajo 50 glav goveje živine in 35 prašičev. Vse živali so v prosti reji.

[[image_1_article_74404]]

Preživljajo se zgolj iz kmetijske dejavnosti, imajo pa tudi registrirano dopolnilno dejavnost peke kruha, potic in peciva. V njihovi prodajni hüti, v kateri domače dobrote prodajajo na zaupanje, se dnevno znajdejo slastne gibanice, svež kruh, domača jajca, mesni izdelki, pečenice, ocvirki ... 

Začelo se je s pripravo 

Na ravno prav zimsko hladen februarski dan smo prisostvovali domačim kolinam, ki so potekale tako kot nekoč. Začelo se je z jutranjo pripravo vsega potrebnega. Gospodar Ivan je postavil kotel, v katerem se je kasneje kuhala svinjska glava, služil pa je tudi za toplotno obdelavo kašnatih klobas. Od nekod je prinesel posebno mizo, na katero položijo prašiča, v Slovenskih goricah ji rečejo škaml.

[[image_2_article_74404]]

Po navodilih gospodinje Vesne smo že zjutraj na štedilnik postavili riž in ajdovo kašo, torej osnovi za kašnate klobase. Nekaj po deveti uri je prišel še mesar in koline so se lahko začele. Brez šilca žganja seveda ni šlo. 

Pečena kri in jetrca

Potem ko je prašič, ki je bil težek okoli 200 kilogramov, padel pod strelom iz posebne pištole za omamljanje živali in ga je mesar zabodel, je bilo potrebno uloviti kri, ki smo jo ob usmeritvah gospodinje kasneje pripravili kot prvo jed kolin, nekaj pa prihranili za krvavice. Po tradiciji smo si privoščili tudi pečena jetrca. Živali so nato odrli kožo, mimogrede, ta je bila v preteklosti zelo cenjena. Ker so jo kmetje prodali za usnje, je bilo zelo pomembno, da je bila brez lukenj. Danes v glavnem konča v zbirnih centrih podjetij, ki se ukvarjajo z zbiranjem in obdelavo odpadkov. 

Lotili smo se priprave kašnatih klobas 

Prašiču smo nato sneli slanino (špeh), jo zmleli, obarili in nato porabili za zaseko in ocvirke. Ker je pomembno, da se meso pred dokončnim razrezom ohladi, smo večje kose obesili na posebno stojalo na prostem, kjer so nizke temperature opravile svoje.

[[image_3_article_74404]]

[[image_4_article_74404]]

V preteklosti so očistili tudi čreva in jih kasneje namenili za pripravo klobas. Mi smo čreva kupili. Delo se je nato nadaljevalo v ogrevanem prostoru. Tam je mesar posamezne kose mesa obrezal in razrezal na primerno velikost, njegovi pomočniki pa s(m)o tačas pripravili vse potrebno za kašnate klobase. Kako smo jih pripravili, si lahko pogledate v spodnjem videu. 

Pozne večerje sicer ni bilo, smo pa si po končanem delu, ura je bila okoli petih popoldne, privoščili svežo svinjsko pečenko z domačim kruhom in zeljnato solato. Ivan in Vesna Merčnik sta se izkazala kot odlična gostitelja, del naše ekipe se je naučil nekaj novega, drugi pa smo smo obnovili znanje iz otroštva. 

[[image_5_article_74404]]