Mesec ramazan je obdobje, ko se več kot milijarda vernikov med sončnim vzhodom in zahodom odreče hrani, pijači in drugim užitkom, da bi nahranili svojo duhovnost. A pravi smisel tega meseca se ne skriva v odrekanju, temveč v trenutku, ko sonce zaide in se družina zbere ob bogato obloženi mizi. Da bi tudi sami doživeli praznični utrip tega obdobja, smo obiskali kurdsko družino iz Sirije in pri njih doživeli iftar, obrok, ki po celodnevnem postu poveže bližnje.
Priprave na iftar trajajo več ur
Priprave na iftar se v kuhinji družine začnejo že nekaj ur pred dejanskim sončnim zahodom. Mama družine, Hanifa, pojasni, da priprava tradicionalnih jedi, kot so maklube, kibbeh, obvezna juha, riž v jogurtu in solata tabuleh, traja od dve do tri ure.
[[image_2_article_86135]]
[[image_7_article_86135]]
"Za iftar se mora zbrati cela družina, mora biti gužva. Za mene je najlepši del ramadana, da cela družina sedi za eno mizo. Pri nas doma smo za iftar vedno šli k nekomu drugemu. Vedno nas je bilo polno, nikoli ni ena družina sama jedla. To je družinski praznik," razloži Hanifa, ki se posti že 32 let, torej od svojega desetega leta.
V času ramazana so vsi ljudje enaki
[[image_1_article_86135]]
Oče Ahmad medtem izpostavi verski in socialni vidik posta. Ramazan je, kot sam pojasni, eden od petih stebrov islama, njegov namen pa je vzpostavitev enakosti med ljudmi. "Namen je, da smo v tem času vsi enaki, če imaš denar ali ga nimaš, vsi smo enaki in vsi moramo biti lačni, da znamo ceniti hrano. Mi smo lačni samo v času ramadana, drugi ljudje pa so lačni celo leto in težko živijo," razloži. Poleg tega pa Ahmad enomesečni post vidi kot priložnost za regeneracijo telesa.
Ramazan ne pomeni le odpoved hrani in vodi
Hči Heva in bodoča snaha Hevin v nadaljevanju poudarita, da post ni le odrekanje hrani in pijači, temveč tudi vaja v samodisciplini. V tem času se verniki namreč izogibajo laganju, žaljivkam in konfliktom.
[[image_5_article_86135]]
Ob tem dodata, da se mladostniki za post odločijo sami, ko se čutijo pripravljene. "Odvisno je od tebe, če si pripravljen ali ne. Pri nas ni tega, da bi me kdo v to silil - moja družina ni takšna. Sama sem se odločila," pove Heva.
Kljub temu da živita v Sloveniji, s postom nimata težav, saj so sošolci in učitelji o teh običajih dobro poučeni, okolica pa njuno odločitev sprejema bolj kot ne brez predsodkov. To, da se ljudje v njuni neposredni bližini ne postijo pa sogovornic sploh ne moti. "Prvi in drugi dan je mogoče težko, potem pa se navadiš," pove Heva. Hevin pa doda, da ljudje hrano veliko bolj cenijo, ko so nekaj časa brez nje.
[[image_4_article_86135]]
Pogrešajo glasen klic k molitvi
Tudi sin Walid in njihov družinski prijatelj Shivan potrjujeta, da se je na post v delovnem okolju mogoče hitro privaditi. Prvi dnevi so sicer nekoliko bolj naporni, vendar delodajalci v Sloveniji po njunih izkušnjah kažejo razumevanje za verske prakse zaposlenih. Edina omembe vredna razlika v primerjavi z življenjem v muslimanski državi je tišina ob sončnem zahodu, saj v lokalnem okolju ni javnega klica k molitvi, ki bi naznanil konec posta, zato se verniki zanašajo na vnaprej določene urnike, nam pojasnita.
[[image_3_article_86135]]
Kljub temu pa se celotna družina v Mariboru počuti dobro sprejeto. "Maribor je lep. Narava je čudovita, ljudje so prijazni," pokomentira Walid.
Mesec ramazan se sicer zaključi s praznikom bajramom. Ker nimajo vseh sorodnikov v Sloveniji, se tukajšnje muslimanske družine pogosto združijo in skupaj najamejo kakšen prostor za praznovanje.
[[image_6_article_86135]]
[[image_8_article_86135]]
