Prav danes, 11. februarja leta 1951, je na Mariborskem Pohorju pričela obratovati prva sedežnica, ki je bila ena izmed prvih v Jugoslaviji ter tudi širše v Evropi. Pred njo je bila v Kranjski gori leta 1948 zgrajena prva žičnica. Glavni pobudniki sedežnice Habakuk so bili Franci Čop, Marjan Kožuh in Herman Vajs, napravo pa je projektiral Lev Pipan.

Pri gradnji je pomagala Metalna

Drago Rečnik, sicer nekdanji postavljalec prog za smučarske tekme, med drugim tudi proge za tekme Zlate lisice, je za osrednji mariborski spletni medij Maribor24.si o začetkih povedal, da je bil njegov oče zaposlen v mariborski Metalni, ki je pomagala graditi omenjeno sedežnico.

Drago Rečnik: »Ljudje so pomagali krčiti gozd in ravnati grbine, medtem ko je oče pomagal pri montaži prve sedežnice.«

»V Reki na Pohorju so imeli smučarski klub, v katerega so bili včlanjeni ljudje iz bližnje in daljne okolice ter so se udarniško udejstvovali na Habakuku. Krčili so gozd in ravnali grbine, medtem ko je oče pomagal pri montaži prve sedežnice,« se spominja Rečnik in dodaja, da so se iz Reke pogosto na smučišče odpravili kar peš s smučmi na ramenih, pot pa jih je vodila tudi mimo zdajšnje Hočke koče. »To je kar trajalo, ampak takrat ni bilo druge možnosti. Tudi avtov ni bilo veliko, bilo pa je veliko snega, tako da smo se lahko ob vračanju domov vso pot smučali. Samo gor je bilo treba priti,« je pojasnil Rečnik.

Sedežnico so poimenovali Habakuk, ki na Mariborskem pomeni dvoje: gre za domače poimenovanje kmetije, ki je stala na terenu za smuko, ter mitološko bitje (škrat), ki naj bi živelo na Pohorju.

Daljše čakanje pred sedežnico

A tudi, ko so prispeli do nove sedežnice, še niso imeli zagotovljene smuke, pravi Rečnik, saj so morali čakati v daljši vrsti.

Drago Rečnik: »»Če si se uspel peljati vsaj petkrat, si bil veliki as.«

»Če si se uspel peljati vsaj petkrat, si bil veliki as,« pripomni sogovornik, še posebej, ker je sedežnica delovala na pogonski agregat, saj ni bilo elektrike. »Tudi okvare so bile pogoste in takrat se sedežnica ni ustavila kot danes, saj ni imela zavore, ampak se je s smučarji vred pomikati nazaj v dolino. Prav zato številnih padcev ni manjkalo,« je poudaril Rečnik.

Iz sedežnice je visel kot ptica

Iz tega časa se spominja tudi anekdote na svoj račun: »Takrat nismo živeli v izobilju, ampak so nam starši kupovali oblačila, tudi smučarsko opremo, za nekaj let naprej. Dobil smo jo, denimo, v četrtem razredu in ti je bila prav še v osmem,« Rečnik nadaljuje, da je bil enkrat na sedežnici nekoliko nepreviden, zato ga je sedež »ujel« za bundo in ga po zraku vlekel do prvega stebra, kjer jo je upravljelec sedežnice naposled uspel ustaviti.

Drago Rečnik: »»Takrat nismo živeli v izobilju, ampak so nam starši kupovali oblačila, tudi smučarsko opremo, za nekaj let naprej.«

»Visel sem kot ptica in še sreča, da je v tistih časih bilo več snega, da se nisem poškodoval, ko sem iz nekaj metrov višine padel nanj. Ko sem kasneje želel še enkrat na sedežnico, mi moški, ki je z njo upravljal, ni več dovolil, celo brcnil me je v zadnjico, zato sem na vrh smučišča moral pešačiti, da sem lahko odsmučal domov. Prigodo sem opisal očetu, saj ga je začudilo, da sem tako hitro doma. Spomnim se še, da mi je oče rekel le, zagotovo te ni brcnil zastonj,« je dejal Rečnik.