Mirjam Senica, profesorica socialne pedagogike in ljubiteljska slikarka je poskrbela, da so hodniki oddelka za nevrokirurgijo UKC Maribor zažareli v barvah. Tam so namreč razstavljene njene slike, v katerih je polno optimizma, veselja do življenja in upanja. Senica se je odzvala na povabilo dr. Ninne Kozorog, specialistke nevrologije. »Brez dosti besed sva obe začutili kakšno nalogo imava. Postavili sva razstavo s trinajstimi umetniškimi deli,« pove Mirjam, ki je vesela za priložnosti, ki jo poiščejo skozi njeno slikarsko ustvarjanje.

Hodniki oddelka za nevrokirurgijo.

Misli povezane z ljubeznijo in sočutjem

»Milinke« so njena avtorska zgodba in ni naključje, da so se rodile. »Ko sem se v nekem trenutku ozrla nazaj, na svoje preteklo življenje, družino, otroke, službo … in si želela priklicati iz teh izkušenj sporočilo za prihodnost, sem obstala v tem trenutku – v sebi,« opisuje. In tukaj so ena čez drugo kipele misli povezane s tistim najdragocenejšim v človeku: ljubeznijo, sočutjem, hvaležnostjo, blagostjo, milino. »Lahko bi vsa ta občutja prenesla v besede ali zvoke, lahko bi prenesla v slikanje narave, cvetja, a je spontano, kot dotik ali poljub v meni zrastla potreba po slikanju mile a odločne ženske podobe.«

V sebi nosijo pripoved hvaležnosti

In ko jo je začaral vonj barve, ko so jo prevzele oblike, ko se je potopila v zgodbe in ko je njeno srce svobodno, kot ptica na nebu zaplapolalo v čas brez omejitev, je začutila, kdo je zakaj je tukaj. Rodile so se “Milinke”, podobe žensk, ki nosijo v sebi pripoved hvaležnosti, blagosti, sočutja in ljubezni. »Podobe vseh tistih žensk, ki so me spremljale na moji življenjski poti.  Spontano in igrivo so se pojavile na mojem platnu. Iz beline platna so iskale barve in oblike. Vedno znova z rokami gladim njihov obraz, mehčam oči, barvam lica, iščem izraz na ustih…, povezujem se z vsako posebej, nastajajo in se spreminjajo v milino. V njih je moč, ki učinkuje blago in jo dajejo tudi tistemu, ki jih sprejme«.

Težko se loči od posameznik slik

Milinke smo vse, ti, jaz, ona, »so mir in so dobro v nas« . To je njihovo sporočilo.  Zaradi povezanosti ob ustvarjanju se težko loči od posameznih slik. »Prav vsaka ima svojo zgodbo in prav vsaka je odraz mojega iskanja. Ko so z menoj, se mi zdi, kot da si pripovedujemo zgodbe. So podobe, ki živijo nekje med domišljijo in realnostjo, so pripoved čustev, hrepenenj, so ogledalo v katerem se lahko greje gledalec, so energija ljubezni in brezčasnosti  – med tukaj in tam – povezano in prepleteno.«

Značilna paleta barv, ki jih uporablja, so ognjeno rdeča z energijo ljubezni in ultramarin modra z energijo modrosti. Obe v igri odtenkov, vonjev, dotikov  in svetlobe. »Ko začutim, da je slika sprožila v drugem radost, zadovoljstvo, blagost se mi zdi, kot da podajamo in poklanjamo drug drugemu roke in delamo svet lepši.«

Dogodek zaznamoval njene slikarske podobe žensk

Pred nekaj leti se je v Sarajevu na Ilidži zgodil dogodek, ki je močno zaznamoval njene slikarske podobe žensk »Polna vtisov, slikovitih podob preteklosti, spominov moje mladosti, se ustavim ob deklici, ki jih ni imela več kot pet, šest let. Roke je imela sklenjene v prošnjo, velike temne oči so sijale pod kodri temnih las, slišim tih, zvončkljavi, komaj slišni glas: »Molim, molim …« 

Ustavi se ob njej, jo nežno poboža, prime za brado, ji pogleda v oči. “Kako se zoveš?” jo spontano  ogovori. »Nič. Tišina. Nejeveren, globok pogled in takoj za tem, sklonjene oči. V trenutku se zavem. Ime. Dotik. Pogled. V zadregi sem jaz, v zadregi je ona. Čepeče drobno telo, ki ima nalogo … oči, ki zrcalijo prezgodnje breme.«

Takoj, ko je prišla domov, jo je naslikala –  to deklico brez imena v opomin, meni, tebi, nam, da bi vse deklice tega sveta imele svetlobo v imenu, dlaneh in očeh. »Slikanje je postalo moj dih, moje sporočilo in moja brezkončnost,« pove ob koncu.