Ludvik Kramberger, ki ga širša javnost pozna kot brata leta 1992 v Jurovskem Dolu ustreljenega Ivana Krambergerja, pri častitljivih 88 letih še vedno z veseljem vzame fotoaparat v roke in dokumentira dogodke na območju Gornje Radgone, odkoder prihaja, in v njemu ljubih Slovenskih goricah. Lahko bi dejali, da je fotoaparat, poleg klobuka, njegov zaščitni znak. Že več kot 60 let piše tudi za različne časopise in revije. 

O njegovi življenjski zgodbi smo že pisali, nazadnje v prispevku Ludvik Kramberger: Kovač, ki je postal novinar, sejemska ikona ter celo župnik v Petelinjem zajtrku (VIDEO), ki smo ga objavili le kakšen mesec po tistem, ko je izgubil svojo dolgoletno življenjsko sopotnico, ženo Marijo, s katero je bil v zakonu dolgih 63 let. 

'Povorka' sosedov se je ustavila pri njegovem domu 

Da sosedje Ludvika še kako spoštujejo, se je pokazalo preteklo soboto, ko so ga na njegovem domu na Šlebingerjevem bregu presenetili v velikem številu, in to z enim samim namenom - da bi mu po dveh mesecih od izgube ljubljene žene pomagali urediti okolico hiše. Marija je namreč imela ogromno rož, rada je vrtnarila in marsikaj postorila okoli hiše. Zdaj pa je vse to padlo na Ludvika. 

[[image_1_article_81533]]

Zbrali so se z vsemi potrebnimi orodji - kosilnicami, samokolnicami, grabljami, motikami, škarjami - ter pokosili in uredili kar 1300 kvadratnih metrov njegove parcele in še 600 kvadratov zemljišča njegove svakinje Zofije Haptman, ki živi na Bledu. 

[[image_2_article_81533]]

In kako je vsa zadeva potekala? "Stal sem pri izhodnih vratih do ceste, ko sem zagledal 'povorko' sosedov, ki so bili opremljeni z vsemi potrebnimi rekviziti za urejanje vrta in okolice. Ugibal sem, kam so namenjeni, nakar so se ustavili pred mojim vhodom, kjer so me najprej družno pozdravili," nam je povedal Ludvik. 

[[image_3_article_81533]]

Ni mogel skriti solza

Ob prizoru številnih družin, ki so se zbrale, da mu pomagajo, in čustvenem govoru sosede Carmen Krancelbinder, ni mogel skriti solza. "Je to mogoče, da me tako spoštujejo. Je mogoče, da ob tem, ko sem ostal brez žene, niso pozabili name. Kako ne bi potočil solze, če so se cele družine spomnile na soseda in mu pomagale narediti tisto, kar v tolikšnem obsegu, kot so ga oni opravili, ne zmore več."

[[image_4_article_81533]]

V skoraj dveh urah so sosedje vrt, sadovnjak in zelenico spremenili v lepo urejen prostor, ki bi ga pohvalil vsak mimoidoči. Po delu so se zbrali v garaži družine Krancelbinder, kjer so se okrepčali z bogračem, ki ga je pripravil Damjan Fridau, in s sladkarijami ter pijačo, kar so prav tako prispevali sosedje. Ob kosilu so ob »gasilskih« mizah tekli pogovori, šale in smeh.

[[image_5_article_81533]]

V preteklosti je bila solidarnost vrednota 

Dogodek je dokazal, da na Šlebingerjevem bregu še vedno živijo pristna solidarnost, sosedska pomoč in spoštovanje. Ludvik je ob koncu izrekel iskreno zahvalo vsem, ki so mu pripravili presenečenje, še posebej družini Krancelbinder, in dodal: "Kot je znano, je bila solidarnost vedno močno prisotna na podeželju. Sosed je spremljal delo soseda in, če je bila nuja - na primer nevarnosti nevihte, je cela družina sosedu prišla pomagat, da so pred dežjem spravili seno na varno. Danes pa se ljudje s sosedi skoraj več ne vidijo. V mestih, vsaj tisti, ki se vozijo z dvigali, svojega soseda sploh ne poznajo. Ja, tudi na deželi je že tako. Kajti avtomatska vrata garaže omogočijo, da že v garaži potnik sede v avto in se odpelje iz garaže, ki jo daljinsko odpira in zapira s »pilotom«. Torej, potnik sploh ne stopi na tla, pač pa ga avto »odnese« z njegovega dvorišča."