Božični večer ima pri Slovencih, zlasti tam, kjer je močno zakoreninjena krščanska tradicija, poseben pomen. To je čas, ko se ob božični večerji zbere celotna družina, otroci težko čakajo na darila, marsikje se potem skupaj odpravijo k polnočnici. 

O tem, kako je ta večer doživljal kot otrok, kako ga danes oblikuje v krogu svoje družine in kako božično sporočilo živi skozi svoje služenje Cerkvi, smo se pogovarjali z Janezom Kurnikom. Mož in oče iz Voličine, stalni diakon v župniji sv. Barbara v Koreni, nam je odprl pogled v osebno doživljanje božičnega večera.

Zelo zgodaj je izgubil oba starša

Janez Kurnik nam pove, da prihaja iz družine, v kateri je pet otrok. Otroštvo je preživljal na manjši kmetiji v Voličini. Oče in mama sta bila zelo verna, oba sta tudi pela na cerkvenem koru. So pa otroci še v času šolanja ostali brez staršev. "Ko je umrl ata, šlo je za nesrečo s čolnom na jezeru, sem bil star šest let, ob mamini smrti, zbolela je za rakom, pa štirinajst. Kot otrok se marsičesa niti ne zavedaš. Kasneje, ko odraščaš, pa vidiš, da imajo drugi očeta in mamo, ti pa ne. Takrat pridejo misli, kako bi bilo, če bi bila še živa. Pri mami je bilo še posebej težko. Star sem bil štirinajst let in takrat sem starša najbolj potreboval, posebej mamo. Bil sem zelo navezan nanjo. Dolgo sem potreboval, da sem prišel k sebi." Kasneje sta otrokom pri odraščanju pomagala teta in stric, ki sta živela blizu. 

Mama je otrokom znala pričarati doživet božič 

Je pa mama, kot nadaljuje sogovornik, znala družini pričarati doživete božične praznike. "Bila je posebna ženska, zelo verna. Božični prazniki so bili pri nas vedno nekaj posebnega, a zelo skromni. Nikoli ni pretiravala. Danes je vse okrašeno, ulice, hiše, vse se sveti - pri nas tega ni bilo. Jaslice smo vedno postavljali na sveti večer. Šli smo po smrečico, otroci smo nabrali mah. Ko smo prišli iz šole, je mama rekla, da bo sama šla v hlev, mi pa naj začnemo pripravljati jaslice. Imeli smo nekaj figuric, smrečico smo okrasili z bonboni in piškoti. Vse je bilo zelo preprosto."

24. decembra je bila večerja zelo skromna: kakav, bela kava ali mleko in kruh. Ko so se najedli, so šli k jaslicam in molili - vedno rožni venec, litanije, včasih so tudi zapeli.

"To so res lepi otroški spomini. Hvaležen sem staršema, da sta nam to dala in da je to ostalo v nas." Pri tem Kurnik poudari, da otroci takrat niso nikoli nasprotovali molitvi: "Danes je molitev pogosto na zadnjem mestu, takrat pa je bila nekaj povsem normalnega. Skoraj tekmovali smo med seboj, kdo bo naprej molil rožni venec. To je bilo nekaj več. Ne spomnim se, da bi kdaj kdo nasprotoval." Naslednji dan, na božič, je bilo kosilo nekoliko boljše, so pa morali otroci iti v šolo, saj takrat 25. december še ni bil državni praznik. 

Polnočnica je bila vedno nekaj posebnega, sploh če je bil sneg

Obisk polnočnice je bil nekaj samoumevnega. Kurnik se spominja, da je bila sprva za vse ob polnoči, kasneje, ko je bil župnik starejši, pa za otroke ob osmih zvečer.

"Vsi otroci v družini smo bili ministranti. Luči v cerkvi so bile ugasnjene, jaslice razsvetljene, oglasile so se orgle in zapeli smo Sveto noč. In šele takrat je zazvonilo in smo šli do oltarja. Res čudovito." K polnočnici so se odpravili peš, v rokah so držali bakle, kar je dalo poseben čar. 

Za božič nikoli niso dobivali daril, je pa jih, sicer skromna, prinesel sv. Miklavž. "Verjetno jih mama niti ni mogla kupiti. Ni namreč hodila v službo, samo na kakšen tavrh. Po očetu pa je imela samo skromno pokojnino. Poleg tega pa tudi ni bilo v navadi, da bi se obdarili za božič."

Je pa bilo v času božiča običajno vse belo. V tistih časih je namreč v decembru zapadlo precej snega in sogovornik se spominja soseda Krambergerja, ki je s konjsko vprego splužil ceste, da so lahko šli otroci v šolo, odrasli pa na delo. "Danes si otroci težko predstavljajo bel božič. Že leta ni snega, ki da poseben čar. Čeprav je najpomembnejše, kaj se dogaja v srcu."

Kar je dobil od staršev, je prenesel tudi na svojo družino 

Vrednote, ki jih je Janez dobil od svojih staršev, je prenesel naprej, na svojo družino. "Ob božiču smo pri nas doma vedno naredili velike jaslice, dva krat dva metra. Otroci, hčerka in dva sinova, so z veseljem pomagali, hodili po mah in dodajali še druge elemente - kakšen mostiček, vodo in podobno. Hvala Bogu, da jim je to ostalo. Danes sicer ne hodijo več tako redno v cerkev, kot bi si želel, a imam mirno vest - svoje sem naredil, oni pa, tako kot vsi, odgovarjajo zase. So pa pošteni, dobri ljudje, in to je najpomembnejše."

O odločitvi glede diakonske službe je dolgo premišljeval 

Janez Kurnik je ob tem, da je mož, oče in dedek, že 17 let diakon. Zanimalo nas je, kako je prišlo do te odločitve? "Že kot otrok sem občudoval duhovnika pri oltarju. Ministriral sem, doma smo imeli celo »vaje«, kjer sem se igral duhovnika. Kasneje se je to malo izgubilo, verjetno tudi zaradi izgube staršev. Potem pa je na župnijo prišel mlad duhovnik, ki je v meni videl potencial. Pel sem na koru, prav tako žena. Pa me je enkrat ta duhovnik vprašal, ali bi bil diakon. Sprva sploh nisem vedel, kaj je to. O tem sem dolgo premišljeval, potem pa sem se vendarle odločil," pojasni. Takrat je bil že 13 let poročen.

Malo v smehu prizna, da je ravno žena zadnja izvedela, da se je odločil za diakonsko službo. "Pravzaprav je že izvedela od drugih, sam pa sem ji zadnji povedal. Nenazadnje je morala dati tudi soglasje. Nekaj časa sva imela kar krizo, bila je v dvomih, sploh pred mojim posvečenjem, ko je morala spet podpisati listino. Dvomi so bili, zdaj pa je drugega mnenja in me na moji poti močno podpira. Klic je najbrž bil že v otroštvu. Bog je že vedel, kaj dela, kje me najbolj potrebuje. Očitno bolj tako, kot da bi bil duhovnik."

Je tudi skrbnik župnije 

Janez Kurnik je že deseto leto skrbnik župnije sv. Barbara v Koreni v občini Duplek. "Tako imam pravzaprav dvojno vlogo: doma sem oče in mož, tukaj na župniji pa diakon in skrbnik župnije. Poleg tega pa opravljam še redno, pogrebno službo. Moram reči, da je vse skupaj kar naporno. Včasih je najbolj stresno doma, drugič na župniji, pa tudi v redni službi. Odvisno od mojega razpoloženja in od tega, kaj se v tistem trenutku dogaja okoli mene." Diakonsko pot je začel v Voličini, pri sv. Rupertu, nato je tri leta deloval v župniji na Sveti Ani. V letu 2011 je že začel pomagati v Koreni, vodenje tamkajšnje župnije pa je prevzel leta 2016. 

[[image_1_article_83859]]

Na Jezusovo rojstvo se pripravlja bolj zavzeto 

Kot diakon je še bolj vpet v skrivnosti božičnega časa. Kot pravi, se na Jezusovo rojstvo pripravlja bolj zavzeto, nenazadnje ima tudi pridige. "Vse je bolj zavestno. Ne prepustim se zgolj občutkom ali misli, da se bo že vse zgodilo samo od sebe. Na vse se moram pripraviti vnaprej. Seveda pa me kljub temu včasih prevzamejo močni občutki, pridejo trenutki, ko me nekaj zagrabi in bi se skoraj razjokal zaradi posebnega notranjega razpoloženja. Te praznike doživljam drugače tudi zato, ker gre za odgovornost. Ljudje od mene nekaj pričakujejo in se je potrebno pripraviti."

Največjo obremenitev predstavlja birokracija. "To mi je najtežje. Vse ostalo ni tako zahtevno, saj so stvari v župniji precej urejene. Veliko odgovornosti prevzamejo laiki, različne skupine se večinoma same organizirajo. Jaz usmerjam, a veliko naredijo sami, zato tu nimam večjih težav. Največ dela je s papirji in zadevami, ki jih zahteva škofija. Tam pač moraš biti prisoten in izpolnjevati obveznosti."

[[image_2_article_83859]]

Na prvo mesto postavimo ljubezen 

Na vprašanje, kaj naj naredimo, da bomo božične praznike doživeli v pravem pomenu besede, Kurnik odgovori:

"V prvi vrsti bi rekel, da je najpomembnejše to, da v svoje življenje, ne glede na to, ali smo verni ali ne, na prvo mesto postavimo ljubezen. Za tiste, ki ne verujejo, je to lahko preprosto ljubezen do bližnjega. Tu se vse začne. Če ima človek v sebi ljubezen, mu nič ni pretežko. Ni težko sprejeti nekoga, ki razmišlja drugače, in ni težko narediti nečesa, kar se zdi nemogoče. Če je prisotna ljubezen, se da vse. Poleg ljubezni je zelo pomembno tudi upanje. Če ima človek upanje, ima vedno nekaj pred seboj. Postavi si cilj, upa, da ga bo dosegel, in potem naredi korake naprej. Tudi če je kdaj težko, gre. Upanje nas žene naprej. Pomembna sta tudi medsebojno razumevanje in spoštovanje - tega nam danes zelo primanjkuje. In kolikor se le da, bi se morali oddaljiti od tehnike. Telefoni, internet, vse to nas je tako zasvojilo, da brez tega skoraj ne znamo več živeti. Človek bi moral vsaj enkrat na leto za nekaj dni vse to odložiti, iti nekam stran in preživeti dva ali tri dni brez tehnologije. Takrat vidiš, kako lepo je življenje."