Ime Jugova domačija je domače ime za družino Pristavnik. Gre za lokalno posebnost, kjer se imena posameznih domačij poimenujejo drugače od uradnega priimka. »Priimek Pristavnik nosi več oseb. Zaradi tega ima v lokalnem okolju vsaka domačija svoje domače hišno ime, zato so njih poimenovali Jug. Na Hočkem in Slivniškem Pohorju je kar nekaj podobnih primerov,« je povedal predsednik občinske organizacije Zveze borcev za vrednote NOB Boris Demšič.

Kot se za vsako izletniško točko spodobi, je vsako leto organiziran poseben pohod na Jugovo domačijo, ki poteka v okviru krajevnega praznika Krajevne skupnosti Slivnica. »Ponosen sem, da je v statutu KS Slivnica 22. september opredeljen kot praznik. To je tudi praznik Krajevne skupnosti Fram, saj se je med 22. in 24. septembrom 1944 zgodilo veliko tragičnih dogodkov. Obe krajevni skupnosti tako ohranjata spomin na težke in tragične čase, ki so se zgodili osem mesecev pred koncem drugem svetovne vojne, ko je že bilo jasno, da bodo sile osi v vojni poražene. Framsko področje je bilo vsa leta močno povezano z Osvobodilno fronto (OF). Jugova domačija je tako bila ena izmed točk oziroma javk, kjer so se križala pota partizanskih kurirjev TV S13, obveščevalcev, mobilizacijskih skupin zaščite in oskrbe, prav tako pa je bila lokacija za aktiviste iz celotnega mariborskega področja. Poleg Ranč in Jugove domačije moramo omeniti še Planico, kjer so številni kmetje sodelovali z osvobodilnim gibanjem,« je o pomenu Jugove domačije dejal Demšič.

Za tragedijo kriv domači izdajalec

Kot smo že omenili, je bilo dogajanje tukaj posebej burno v septembru 1944, ko je predsednik okrajnega komiteja Komunistične partije Slovenije Karel Kladnik-Uroš nacistom izdal lokacijo sestanka aktivistov OF. Demšič takratno dogajanje opiše po pripovedi dveh še živečih udeleženk dogodkov, in sicer Marije Veronik Šifrar in Štefke Jug. »22. septembra sta iz smeri Hoč pritekli obveščevalki Marica Čokl in Ela Kovač. Sporočili sta, da se je v Hočah ustavila in formirala močna nemška kolona, ki se je usmerila proti Polani. Vodil pa jo je Karel Kladnik. Zanimivo je, da je ta isti Kladnik tistega dne popoldne bil pri Veronikovih in povpraševal, kje je najbližja pot v Ranče. Ko sta iz Hoč prišli Čoklova in Kovačeva, je Marijina mati takoj zaslutila, da gre za izdajo. Marija in njena sestra Alojzija sta se takoj odpravili proti Jugovi domačiji, ki je tedaj že bila obkoljena, in vstopili v hišo. Ko sta prišli, vojakov nista videli, saj so se skrili. Partizanom sta povedali, kaj se dogaja in ti so nemudoma zagrabili orožje ter stekli k vratom, vendar je bilo prepozno, saj je bila hiša že obkoljena. Pri poskusu preboja okupatorjevega obroča so bili ustreljeni Ambrož Kovačič, Janko Veronik in Hinko Domadenik. Nemci so vse prisotne v hiši pozvali naj z dvignjenimi rokam stopijo ven,« pripoveduje Demšič.

Iz hiše je prišla tudi Štefka Jug, proti kateri je eden izmed vojakov uperil revolver, vendar je po Demšičevih besedah njegov nadrejeni dal ukaz »nicht schießen,« kar je pomenilo, da je Štefka po čudežu preživela. Ostale so postrojili pred hišo in jih ustrelili. V njej so ostali gospodar Franc Pristavnik, Slavica Iskra in Franc Kager, ki so zgoreli v požaru, saj so nacisti hišo požgali. Pristavnikovo nosečo in ranjeno ženo Nežo so s šestimi otroki nagnali v gozd v smeri Šestdob, kjer ji je uspelo preživeti. Marijo Veronik in njeno sestro Alojzijo ter partizana Danila Verdela in Stanka Polajžarja pa so Nemci odvedli v mariborske zapore. Kakšna je bila povojna usoda Karla Kladnika nam ni uspelo izvedeti. Dva dni kasneje so Nemci požgali še kmetijo Uranjekovih na sosednji Planici, podobne požige pa so izvajali tudi prihodnjih mesecih vse do streljanja talcev v Čreti, 6. decembra 1944.

Po Demšičevih besedah je do leta 1991 javnost imela drugačen odnos do omenjenih dogodkov, kot ga ima danes, čeprav se članstvo v Zvezi borcev v zadnjih letih ponovno krepi. »Ljudje se zavedajo, da je to del naše zgodovine, ki se je ne da potvarjati, čeprav si nekateri to želijo,« je zaključil Demšič.

Planinska pot primerna tudi za »nehribolazce«

Spominske slovesnosti na omenjeni dogodek potekajo od leta 1978, ko so se v krajevni skupnosti Slivnica odločili, da s krajevnim praznikom in pohodom obeležijo prej omenjeno dogajanje. Kot zanimivost naj povemo, da omenjeni krajevni praznik poteka izven občine Hoče-Slivnica, saj Ranče spadajo v sosednjo občino Rače-Fram, kar je posledica dejstva, da sta Ranče in Slivnica tedaj spadali v isto faro. »Od leta 1980 do 1992 sem vodil pohod na Jugovo domačijo, ki se je pričel na igrišču pred osnovno šolo v Slivnici. Vsako leto se je pohoda udeležilo od 50 do 80 ljudi. Od Slivnice je trasa potekala po Kolmanovi cesti v Radizelu mimo domačije Rec proti Šestdobam, od koder pot nato vodi proti Rančam. Na domačiji je nato potekal kulturni program, ki mu je sledila pogostitev in druženje ob hrani in pijači,« se dogajanja spominja predsednik Društva upokojencev (DU) Slivnica Peter Kovaček. Kovaček pravi, da omenjena planinska pot ni pretirano zahtevna in je primerna tudi za tiste, ki niso ljubitelji planin. Danes na Jugovo domačijo ne hodi več peš, zato je pred leti začel z organizacijo avtobusnega prevoza v Ranče.

Tragične dogodke v Rančah so s pohodom in slovesnostjo v spomin na padle obeležili tudi to nedeljo, kjer sta zbrane v okviru krajevnega in občinskega praznika nagovorila podžupanja občine Hoče-Slivnica Andreja Kavaš in župan občine Rače-Fram Branko Ledinek. »Ta zgodba je tudi mene zelo ganila, zato se že 30 let udeležujem te spominske slovesnosti. Gre za dogodek, ki ti ostane v spominu, pri čemer gre tudi za prijetno druženje občanov obeh občin, ki je v zadnjem času zaradi pandemije covida-19 nekoliko okrnjeno. Drugače pa moram reči, da je spomin na preteklost postal del naših življenj,« je za povedal Ledinek. Hoška podžupanja Kavaševa pa je dodala, da je pohod na omenjeno domačijo postal že tradicija, zato je zanjo velika čast, da se lahko pokloni padlim žrtvam.