Maribor

Dom Danice Vogrinec ostal brez javnih delavcev. Ker ni občinski?!

Gabrijel Toplak, 10.02.20 ob 05:00

Po prepričanju direktorja Doma Danice Vogrinec, ne gre zgolj za kršitev ustave, ampak tudi osnovnih etičnih vrednot, ki bi jih vodstvo Mestne občine Maribor moralo poznati in spoštovati. Razmišljajo celo o selitvi iz mesta.

Odločitev Mestne občine Maribor o razporediti delavcev javnih del, kot smo poročali, da tri posameznike v letošnjem letu vendarle razporedijo Domu pod gorco, ki je sicer v občinski lasti, Domu upokojencev (DU) Danice Vogrinec Maribor pa nobenega, še vedno precej odmeva in deli.

Dvig kvalitete življenja stanovalcev

Marko Slavič, direktor DU Danice Vogrinec, je poudaril, da so zaposleni preko javnih del izjemno pomembni pri zagotavljanju določenih programov in vsebin za njihove starejše stanovalce, predvsem ko gre za spremstva stanovalcev, nenazadnje tudi dementnih oseb, ali zgolj pomoči pri vsakdanjih opravilih, saj s tem nedvomno dvignejo kvaliteto njihovega življenja.

Javna dela so namreč financirana v različnih odstotkih glede na stopnjo nezaposlenosti v posameznih občinah in veliko večino sredstev za preprečevanje brezposelnosti v posameznih občinah pravzaprav zagotavlja država,« je pojasnil Slavič.

»Govorimo o nedopustnem razslojevanju Mariborčanov. Najbolj pa bode v oči, da je v 14. členu Ustave RS jasno zapisana enakost pred zakonom, in da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, spol, jezik, vero, politično in drugo prepričanje. Še posebej je navedena invalidnost oziroma katerakoli druga osebna okoliščina. V tem primeru nedvomno govorimo o nedopustnem razslojevanju, ki po mojem prepričanju pomeni ne samo kršitev ustave, ampak tudi osnovnih etičnih vrednot, ki bi jih vodstvo MOM moralo poznati in spoštovati. Javna dela so namreč financirana v različnih odstotkih glede na stopnjo nezaposlenosti v posameznih občinah in veliko večino sredstev za preprečevanje brezposelnosti v posameznih občinah pravzaprav zagotavlja država,« je pojasnil Slavič.

Marko Slavič.

Leta 2004 kar 35 zaposlenih preko programa javni del

Po njegovem prihaja v tem primeru v mestu do paradoksa, da MOM ne zmore izkoristiti ponujenih sredstev, ki jih »plasira« država preko razpisa tukajšnje enote zavoda za zaposlovanje. »Zame je to nedopustno, še posebej, da te možnosti ne ponudijo vsem Mariborčanom, kar je seveda presenetljivo, saj se zanjo odločajo vse manjše občine. Kot zanimivost naj omenim, da smo v našem domu dobili odobrene programe javnih del iz vseh okoliških občin (Šentilj, Rače-Fram, Hoče-Slivnica, Duplek, Ruše in Lovrenc na Pohorju), ki smo jih sicer zaprosili. Te občine so kot vsa leta doslej podprle pomoč neprofitnemu socialno-varstvenemu zavodu, ki skrbi za starejšo populacijo. Slednji so namreč socialno ranljivi in za kvaliteto življenja njuno potrebujejo sodelavce iz programa javnih del,« je dejal Slavič in dodal: »Nedopustno je razmišljanje, da se MOM tako loteva programov in projektov, iz katerih sledi neka dobičkonosna dejavnost, ki jo sicer podpiram, saj brez dobrega gospodarjenja tudi ni dobre občine. Ampak kakorkoli že, tako ozko gledanje in takšno poniževanje starejših ter nemočnih ljudi v mestu je res absurdno. Po mojem mnenju tudi zakonsko in ustavno neustrezno, etično pa nedopustno,« je razložil Slavič.

Če je torej Dom pod gorco dobil tri osebe, ki so vključene preko programa javnih del, smo izračunali, da je sorazmerna številka, ki bi pripadala DU Danice Vogrinec, najmanj 16, kar pa ni primerljivo s številkami, ko se je MOM v času županovanja Franca Kanglerja ali Andreja Fištravca odločala za boljšo socialno politiko. Leta 2004 smo imeli kar 35 zaposlenih preko programa javni del,« še pravi sogovornik.

»Zavedati se moramo, da je javna mreža za zagotavljanje skrbi za starejše povsem enakovredna tudi v javnih zavodih, ki so, tokrat na srečo, v lasti države, saj si ne želim lokalne politike, ki dnevno spreminja neke kontinuitete ustaljenih navad in dobre prakse. Vendar zavodi v javni mreži niso deležni enakih pravic. Že meni je težko razložiti, kaj šele stanovalcem našega doma, ki so enako kot stanovalci v drugem domu vse življenje plačevali prispevke na način in pod enakimi pogoji kot njihovi kolegi v Domu pod gorco, a so ta trenutek brez pomoči. Če je torej Dom pod gorco dobil tri osebe, ki so vključene preko programa javnih del, smo izračunali, da je sorazmerna številka, ki bi pripadala DU Danice Vogrinec, najmanj 16, kar pa ni primerljivo s številkami, ko se je MOM v času županovanja Franca Kanglerja ali Andreja Fištravca odločala za boljšo socialno politiko. Leta 2004 smo imeli kar 35 zaposlenih preko programa javni del,« še pravi sogovornik.

Razmišljajo celo o ustavni presoji

Vodstvo DU Danice Vogrinec razmišlja celo o ustavni presoji, saj jih jezi dejstvo, ker so se sredstva njihovih stanovalcev stekala neposredno iz žepov v integralni proračun. »Že v spremni dopis, ki smo ga naslovili na MOM, smo zapisali, da pričakujemo enakovredno obravnavo in očitno, domnevamo, da imajo nekateri Mariborčani smolo, da so ‘državni’, drugi pa ‘mariborski’. To je posmeh temu mestu, ker Danica, ki je že toliko dala Mariboru, zdaj naenkrat nima več enakovrednih pogojev. Zaradi enakosti pred ustavo prav zato resno razmišljamo, da bomo sprožili ustavno presojo, če se morebiti kdo od odgovornih na občini ne bo premislil in ‘zbudil’,« je dejal Slavič.

Marko Slavič: »Zaradi enakosti pred ustavo prav zato resno razmišljamo, da bomo sprožili ustavno presojo, če se morebiti kdo od odgovornih na občini ne bo premislil in ‘zbudil’.«

Sogovornik pričakuje, da bo tisti, ki je po njegovem mnenju naredil takšno nesorazmerno napako, ki je sprožila neenakost, prevzel določeno odgovornost. »Voditi MOM pomeni veliko odgovornost, tudi poznavanje vseh javnih institucij, javnih mrež, ki zagotavljajo osnovno bivanje ter podpirajo dobre smernice v gospodarstvu. Ali lahko MOM popravi to zame nezaslišano odločitev, ne vem, ampak o tem bo presodila občina ali kakšni organi v pravnem postopku,« je dodal direktor.

Tomaž Teran.

Brez javnih delavcev bo precej težje

Tomaž Teran, vodja tamkajšnje zdravstvene nege, pa pravi, da so bili delavci preko javni del vključeni v program, ki ga v domu imenujejo »kanček več«.

Govorimo o večjem številu stanovalcev, zato je slednje pripomoglo k razbremenitvi naših zaposlenih, tudi tako, da je bilo lahko več stanovalcev zunaj. Delavci preko javnih del so jih spremljali tudi na razne prireditve, terapije, opravljali so individualne razgovore z nepokretnimi, ki ne morejo iz sobe in jim s tem vseeno ‘pričarali’ en del življenja tako, da so jim samo kaj prebrali ali namenili pogovor.

»Ne gre za osnovno nego in oskrbo, temveč je govora o tistem delu, kjer človeka gledamo kot celoto. Pogovarjamo se o socialnem delu, od tega, da z nekom popijemo zgolj kavo, ga kam pospremimo, tudi k frizerju. V primeru, če smo imeli nemirne stanovalce, smo se odločili, denimo, za sprehod. Govorimo o večjem številu stanovalcev, zato je slednje pripomoglo k razbremenitvi naših zaposlenih, tudi tako, da je bilo lahko več stanovalcev zunaj. Delavci preko javnih del so jih spremljali tudi na razne prireditve, terapije, opravljali so individualne razgovore z nepokretnimi, ki ne morejo iz sobe in jim s tem vseeno ‘pričarali’ en del življenja tako, da so jim samo kaj prebrali ali namenili pogovor.

Takšnih malenkosti je bilo ogromno, ki sicer predstavljajo precejšnjo razbremenitev za zaposlene, saj si žal pri vseh zahtevah stanovalcev, ki imajo zaradi zdravstvenega stanja vse večje potrebe, dejansko ne morejo vzeti toliko časa, se ustaviti ali morda nekoga prijeti pod roko ter ga za 15 ali 20 minut odpeljati na sprehod. Slednje je bilo zanje nedvomno boljše, kot če bi dobil tableto. Zdaj bo težje, ker preostali stanovalci ne morejo biti brez pomoči in nadzora. Kvaliteta stanovalcev je zato lahko tudi okrnjena,« razmišlja Teran, ki je že dlje časa v tej panogi, zato že sam opaža razlike izpred več let, ko je bilo teh delavcev še več in so lahko zanje uvedli še dodatne programe.

Slavič pa je ob tem dodal, da se že soočajo z nenehnimi vprašanji stanovalcev, ki že v vmesnem obdobju, ko se ukine neki program javnih del, v strahu sprašujejo po njih. »Lahko rečem, da sem med njimi stke posebna vez, saj zanje lepo skrbijo. Med drugim jim prinašajo tudi kakšne malenkostne priboljške iz trgovine, jih zapeljejo na kakšno prireditev in podobno,« je poudaril Slavič.

Marko Slavič: »Tako ozko gledanje in takšno poniževanje starejših ter nemočnih ljudi v mestu je res absurdno.«

Direktor bi bil, kot dodaja, zelo vesel, če bi jih ekipa odgovornih na MOM skupaj z županom, ki sprejema tako ključne poteze, kdaj  obiskala in Mariborčanom oziroma stanovalcem konkretno odgovorila, zakaj nekdo »čez cesto« lahko ima nekoga, ki ga prime pod roko in odpelje ven, na »drugi strani« ceste pa taisti Mariborčani te pravice nimajo. »Prepričan sem, da so zadnjič dobili njihov glas na volitvah,« je poudaril Slavič.

Marko Slavič: »Prepričan sem, da so zadnjič dobili njihov glas na volitvah,«

Na vprašanje, kako bodo to težavo reševali v prihodnje, direktor odgovarja: »Z zaposlenimi, ki skrbijo za socialno-varstvene storitve, bomo standard, ki ga imamo, izvajali še naprej. Zavedamo pa se, da bo takšna odločitev bistveno zmanjšala kvaliteto življenja ljudi. In ta bo postala med Mariborčani različna.«

V Danici razmišljajo o selitvi iz mesta

V Danici zato, pravi Slavič, razmišljajo tudi o selitvi iz mesta: »Med drugim smo od pristojnih dobili odgovor, da financirajo samo programe, ki potekajo v organizacijah, podjetjih, družbah, ki so v lasti MOM. Prepričan sem, da je to prevelik udarec domu, ki je nenazadnje najboljši v Evropi, pripravlja tudi odmevne prireditve. Resno razmišljamo, če nismo mariborski, da bomo postali dom tam, kjer nas spoštujejo, imajo radi, razumejo potrebe starejših in podobno. In to so okoliške občine, kjer že delujemo v medgeneracijskih centrih. Vodstvena ekipa bo pač morala prevzeti tudi odgovornost, da bo Danica zaključila z zgodbami v tem mestu in se selila tja, kjer imajo posluh za našo dejavnost.«

Izkušnje medgeneracijskih centrov izjemne

O medgeneracijskih centrih direktor Slavič pove, da v Rušah šele začenjajo, medtem  ko so izkušnje iz ostalih v Dupleku in Račah izjemno dobre.

Marko Slavič: »Med delovanjem doma in udeleženci medgeneracijskega centra se stkejo izjemne povezave.«

»Dnevno jih obiskuje celo do 40 ljudi, ki so tam našli svoje programe. Prepričan, da se bo tudi v Rušah, kjer imajo v načrtu gradnjo doma, zgodilo kmalu kaj podobnega, saj so nam tamkajšnji svetniki izrekli vso podporo. Tudi med delovanjem doma in udeleženci medgeneracijskega centra se stkejo izjemne povezave,« med drugim pravi Slavič in nadaljuje, da imajo v načrtu še gradnje manjših enot doma, s katerimi bi se približali ljudem v domačem okolju ter bi jih želeli sestaviti z zgodbami medgeneracijskih centrov in pomoči na domu. »Čakamo še končne dogovore, ki so bili že blizu realizacije, a so se zaustavili zaradi različnih političnih razlogov. Upam, da do tega konsenza pridemo čim prej in bomo lahko župane razveselili v Staršah, Dupleku in Rušah ali Šentilju, celo v Račah, kjer tam zrasli novi, majhni centri, ki predstavljalo zgodbo s perspektivo,« je sklenil Slavič.