Dolgotrajne bolniške odsotnosti: Več kot 17.000 ljudi v staležu že več kot pol leta

Bolniške odsotnosti so lahko različno dolge (nekajdnevne, večmesečne, celo večletne), s tem pa so povezani tudi stroški oziroma nadomestila, ki pri tem nastanejo in jih na kratki rok krije delodajalec. Kadar pa je delavec odsoten več kot 30 delovnih dni, slednje krije država: dolgotrajni staležniki (z več kot 6-mesečno odsotnostjo) – teh je bilo po podatkih ZZZS konec letošnjega avgusta skoraj 17.000 (približno odstotek vseh delovno aktivnih) – po ocenah pristojnih predstavljajo kar tretjino vseh izgubljenih delovnih dni, kar pomeni tudi določen izpad dohodkov.

Kdaj lahko govorimo o dolgotrajni bolniški odsotnosti in kaj do nje privede?

Kot razlaga Samo Belavič Pučnik z NIJZ gre za odsotnost, "ki traja več kot 42 dni, kar je zaokrožen približek tridesetim delovnim dnem, ki jih kot mejo za spremembo plačnika določa Zakon o delovnih razmerjih". In takšnih primerov je tudi v Sloveniji vse več: leta 2023 jih je bilo dobrih 63.000, leto kasneje že 66.000.
Najpogostejši vzroki zanje pa so med drugim bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva ter poškodbe, duševne bolezni in pri višjih starostnih skupinah še neoplazme ter bolezni obtočil. 
"Potrebno je poudariti, da na njihov nastanek lahko bistveno vpliva to, kako je v posameznem podjetju poskrbljeno za varnost in zdravje pri delu oziroma kakšni so delovni pogoji: ti so namreč lahko povzročitelj, hkrati pa težji delovni pogoji otežujejo vračanje delavca na delo. Po naših izkušnjah se na splošno še vedno bistveno premalo časa in sredstev namenja tem področjem", še opozarja Matija Drmota z Zveze svobodnih sindikatov.

Kakšni pa so trenutni trendi?

Podatki ZZZS kažejo, da so bolniški staleži res precej pogosti, večmilijonski stroški pa se iz leta v leto povečujejo: 

Kako se ugotavlja, ali bolniški stalež res upoštevate?

Nadzor nad upoštevanjem bolniških staležev izvajajo različni organi oziroma posamezniki: za obdobje do 30 dni morajo za to poskrbeti delodajalci sami.
V kolikor pa gre za daljši stalež (nad 30 delovnih dni) pa o njem odloči izbran zdravnik ZZZS ( t. i. laični nadzornik), ki vsakih 30-90 dni pregleda medicinsko dokumentacijo, po potrebi še osebno zavarovano osebo ter presodi njeno (ne)zmožnost za delo.
"Pri tovrstnih kontrolah se predvsem ugotavlja, ali je ravnanje zavarovanca v skladu z navodili osebnega zdravnika oziroma imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ZZZS, pri čemer laični nadzornik nima pravice vpogleda v medicinsko dokumentacijo. V letu 2024 je bilo opravljenih 4859 nadzorov, letos do vključno julija pa 3113", pojasnjujejo z ZZZS.
Dodajajo še, da so nadzori ciljno usmerjeni – največ jih je sicer pri zaposlenih in samozaposlenih: "Prav tako se izvajajo na podlagi prijav ali pobud zavarovanih oseb ali delodajalcev, sicer pa so v utemeljenih primerih (npr. na osnovi prijav o opravljanju pridobitnega dela) možni tudi ob sobotah".

Katere so najbolj pogoste kršitve in ali je nadzor dovolj učinkovit?

Največkrat so to neupravičene odsotnosti od doma in dodatna (pridobitna) dela, ki se z leta v leto višajo: "Od skupaj 4859 opravljenih laičnih nadzorov v 2024 so bile v 225 primerih ugotovljene kršitve navodil, največji delež smo jih zaznali pri samostojnih zavezancih, in sicer 6,3% (to je 4,1 odstotke več v primerjavi z lanskim letom). Sledijo delavci in kmečki zavarovanci. Odločba o odvzemu nadomestila zaradi orpavljanja pridobitnega dela v času bolniškega staleža je bila izdana v šestih primerih. Ugotavljamo pa, da se pri vseh kategorijah delež različnih oblik kršitev znatno viša", nam z nekaj statistike postrežejo pristojni.
Kakšni pa so trendi na področju uspešno zaključenih bolniških oziroma vrnitev na delo? Z ZZZS odgovarjajo, da "je bilo v letu 2024 skoraj 150 takih primerov, odobritev skrjašanega delovnega časa je bilo skupno 35". 
Pa je nadzorovanje bolniških staležev v splošnem dovolj učinkovito? Na Zvezi svobodnih sindikatov menijo, da so splošne kontrole (v zvezi z upoštevanjem zdravniških navodil) dovolj učinkovite, medtem ko področje (ne)strokovnosti odobrenih bolniških odsotnosti nekoliko zaostaja oziroma se posebni nadzori na tem področju niti ne izvajajo.

Zakonodaja je sicer ustrezna, a kje so še možnosti za izboljšave?

Po mnenju pristojnih je z zakonodajnega vidika področje bolniških odsotnosti dobro urejeno, kljub temu pa je marsikje odprtega še kar nekaj prostora za izboljšave.

Na ZZZS menijo, da bi bilo na nivoju sistema potrebno:
- sprejeti ukrepe hitrega vračanja delavcev na delo (učinkovita poklicna rehabilitacija, prilagajanje delovnih mest ipd.),
- preurediti pravico do nadomestila plače (zlasti omejitev trajanja bolniškega staleža)
- povečati odgovornost zavarovancev,
- delovati v smeri preprečevanja zlorab (denimo z učinkovitejšimi sankcijami),
- prenoviti invalidsko zakonodajo,
- namesto 'nezmožnosti za delo' govoriti o prepoznavanju delovnih zmožnosti na kakšnem drugem področju/na drug način in
- prednostno obravnavati zavarovane osebe v staležu pri anročanju na zdravstvene storitve.

A ob tem opozarjajo, da bi vse te spremembe zahtevale korenito prenovo zakonskih določil.

"Zavedati se moramo, da si delavec ne more sam izbrati bolniške odsotnosti, še manj pa daljše"

Dejstvo je, da si bolniških staležev ne izbiramo prostovoljno  –  poškodbe in bolezni nas ujamejo nepripravljene: "Napačno bi bilo reči, da gre za zlorabe s strani delavcev; predvsem je potrebno to področje obravnavati z vidika zdravstva na splošno in varnosti in zdravja pri delu", menijo na sindikatu. 
In zaključijo: "Dolgotrajne bolniške odsotnosti imajo več plasti, zato je potrebno nanje gledati in jih obravnavati celovito: za podjetja predstavljajo predvsem izpad delavca, ki ga je potrebno nadomestiti ali pa delovni proces reorganizirati, hkrati se s tem prazni državna blagajna, nenazadnje pa ima vse to negativen vpliv na delavca, saj povzroči izpad njegovega dohodka, ki ga solidarnostne pomoči, dogovorjene v kolektivnih pogodbah, ne morejo nadomestiti".