Na območju nekdanje Jugoslavije naj bi bilo po trditvah nekaterih posameznikov in organizacij v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja prodanih več kot 20 tisoč novorojenčkov. Do tovrstnih primerov naj bi prihajalo tudi v Sloveniji, slišati je o vsaj 70 otrocih, ki bi jih naj ukradla in prodala kriminalna združba, največ prav v Mariboru.

11. januarja leta 1986 je svojega prvega otroka v mariborski porodnišnici rodila takrat 18-letna Anica Bračko iz Lenarta. Do poroda je prišlo v osmem mesecu nosečnosti, z otrokom je bilo do takrat vse v najlepšem redu. Anica se poroda in dogodkov pred njim spominja, kot bi se zgodili včeraj: “Ko se je v urinu pojavila kri, sem odšla v mariborsko porodnišnico. Tam sem dobila popadke, ki so jih sprva zaustavili, čez dva dni pa sem v  rodila.” Pri tem je zanimivo, da je rodila povsem sama, brez babice ali zdravnika, tam ni bilo niti njenega moža Jožeta, saj očetje otrok v tistih časih še niso prisostvovali porodu. “Rodila sem v soboto ob 7. uri zjutraj, in to čisto sama, brez kakršnih koli težav. Ekipa se je ravno menjavala, vrata sobe so bila odprta, tako da sem jih videla. Takoj po porodu sem poklicala babico, ta je otroka uredila, oblekla in mi ga za nekaj minut položila v naročje.”

Potem ko so dejali, da mora otrok v inkubator, ga ni več videla

Anica je, kot je prepričana, rodila zdravo punčko, za katero je osebje trdilo, da ima prenizko težo in mora zato v inkubator. Tisto soboto otroka ni več videla, namestili so jo v sobo, kjer je bilo še enajst mater. V nedeljo zjutraj je sestro vprašala, kako je z otrokom, nakar ji je ta dejala, da mora do zdravnice. “Zdravnica mi je povedala, da je moja punčka ponoči umrla. Menda zato, ker ni prebavljala hrane in ker je občasno dihala. Po tistem sem jo prosila, če jo lahko vidim. Odgovorili so mi, da to ni mogoče, saj da ravno delajo obdukcijo, na kateri naj bi sodelovali tudi študenti, ki naj bi se na njej učili.” Ob teh besedah je bila seveda pretresena, čez čas pa so se pojavili prvi dvomi. Ni mogla razumeti, kako je mogoče, da je njena hčerka umrla ob štirih zjutraj, čez dve uri, ko je izvedela novico, pa naj bi bila že v obdukcijski sobi. Poleg tega je nihče ni vprašal, ali sploh dovoli obdukcijo.

Popoldne, v času obiskov, je novico povedala svojemu možu, ki otroka sploh ni videl, vmes so jo, ker je veliko jokala, premestili v drugo sobo. Z možem sta nato prosila osebje, naj ju odpelje do hčerkinega trupla. “Odgovorili so nama, da to ni mogoče, in da bodo že sami vse uredili za pogreb. Da je vse že končano.” Tako sta zakonca Bračko ostala brez otroka, še več, nista bila niti na njenem pogrebu. Anica pripoveduje, da so jima dejali, da bodo otrokovo trupelce položili v krsto k odrasli osebi. Kje naj bi bila punčka, za katero sta izbrala ime Simona, pokopana, še danes ne ve. O tem tudi na Pogrebnem podjetju Maribor, kot še pravi Anica, nimajo nobenih podatkov. “Tudi v porodnišnici nisem dobila odgovora na vprašanje, kje je pokopana, prav tako nisem dobila obdukcijskega lista, niti potrdila o smrti. Vzeli so mi materinsko knjižico, izginila je kartoteka, ki sem jo imela pri ginekologu. Prinesli so mi sicer mrliški list, na katerem je cel kup popravkov. Na enem delu celo piše: Ni dala denarja, otrok umrl.” Od kriminalista, ki jo je obiskal pred nekaj tedni, je izvedela, da bi baje morala plačati za rojstni list, kar pa po njenem ne drži.

Pridružila sta se številnim staršem, ki iščejo svoje otroke

Dvom, da nekaj v tej zgodbi ni v redu, se je Anici pojavil zelo hitro. Kot mama je čutila, da je njena punčka še živa. Nobeno leto 12. januarja ji ne more prižgati sveče, vedno pričakuje 11. januar, ko se je Simona rodila. “Kot mama čutim, da otrok nekje živi.” Prepričana je, da je bila, kot še številne druge mame, žrtev trgovine z ljudmi. “Zdaj nas je že 70 mamic, ki iščemo svoje otroke. Zgodbe so si zelo podobne.” Še vrsto let je od zdravstvenega doma za Simono, ki je zdaj stara 37 let, po pošti prejemala vabila na cepljenje, dobila je celo poziv za vpis v prvi razred. Takrat se je odpravila na lenarški matični urad in prosila, naj jo dokončno izbrišejo. Nikakor pa ni vrgla puške v koruzo, oba z možem jo intenzivno iščeta. Skušajo priti do tedanjih zdravnikov in babic. “Upam samo, da odpremo en primer, da se bodo potem razrešili še drugi.” Pred časom so se starši, ki z Bračkovima delijo isto usodo, srečali v Novem mestu.

Anica je sicer kasneje v mariborski porodnišnici rodila še dva otroka. Prvega že čez dobro leto po tragičnem dogodku. Niti misliti si ne moremo, s kakšnimi občutki se je znova odpravila v porodnišnico. Tja je odšla zadnji trenutek pred porodom. Tudi sin, ki ga je rodila, je moral v inkubator, vendar ga ni izpustila izpred oči. Čez dve leti je rodila še zdravo hčerko.

O domnevnih krajah novorojenčkov je letos na parlamentarni Komisiji za peticije in človekove pravice spregovorila Simona Šeremet Kalanj, ki pomaga materam, ki so prepričane, da njihovo otroci niso umrli, temveč so bili ukradeni in potem prodani.