Zekira Marković je lastnica Baščaršije, tistega lokala na Poštni, kjer srečate kogarkoli. Baletnike po premieri, glasbenike po koncertu, tuje in domače zvezdnike na obisku. Pa tudi študente na malici, naključne obiskovalce in domačine bosanskih korenin. Skupno jim je to, da se vsak počuti dobrodošel za kar je kriva njena energija. V Mariboru se je znašla, ker je pač na pol poti med domačo Zenico in Švico, kjer je živel njen nekdanji fant, danes njen mož. Govorili sva o ljubezni, vojni, epidemiji, strahovih in razpetosti med dvema mestoma: »Sem privilegirana, imam dve mesti, ki sta moji,« pove.

V Mariboru ste se po spletu naključij znašli pred skoraj tridesetimi leti

Imela sem fanta, ki je bil deset let starejši od mene. Živel in študiral je v Varaždinu. Tam se je začela vojna in vrnil se je v Zenico. Ker je nekaj vojne doživel na Hrvaškem, ga je seveda spremljal strah. Med tem v Bosni niti slučajno nismo verjeli, da je vojna sploh mogoča. Zaljubila sva se, bila sva par, iz strahu pred vojno pa je on zapustil Zenico in se preselil v Švico. Jaz sem bila premlada, da bi me vojna sploh zanimala, mene je zanimala ljubezen. Ko sva se tako slišala po telefonu, sva se dogovorila, da se dobiva nekje na pol poti. Ta fant je danes moj mož.

Jaz sem bila premlada, da bi me vojna sploh zanimala, mene je zanimala ljubezen. Ko sva se tako slišala po telefonu, sva se dogovorila, da se dobiva nekje na pol poti.

Kako sta se odločila za Maribor?

Najprej sva načrtovala morje, potem pa sva pot med Švico in Zenico prepolovila. Sašo je gledal na zemljevid in se odločil, da je Maribor nekje na sredini. Morje je sicer  odpadlo, ampak ko si zaljubljen, to sploh ni pomembno. Rezervirala sva si teden dni v tedanjem hotelu Turist. Vmes se je pričela vojna v Bosni in nisva se mogla več vrniti.

Sta si sploh predstavljala, da se ne bosta vrnila?

Kljub tej sreči, da se končno vidiva, sva ves čas po malem spremljala novice. Videla sva, da je stanje vedno hujše, da se je začela vojna. V Maribor sem prišla na teden dni počitnic, potem pa se nisem več vrnila, ker se nisem mogla.

Kako to, da sta se odločila ostati tu?

Kot mešan zakon bi lahko šla v Avstralijo, Južnoafriško republiko, Novo Zelandijo, tudi na Norveško. Da sva ostala v Mariboru je odtehtalo predvsem dejstvo, da sva blizu Bosne. Jaz si nisem upala predaleč, navsezadnje sem načrtovala samo en teden. To, da lahko skočiš domov na obisk, je odtehtalo. Dokler sta bila moja starša živa, sem z majhnima otrokoma dejansko za kak mesec skočila v Zenico in se spet vrnila v Maribor.

Bi rekla, da sta zdaj Mariborčana?

Milan Kundera je nekoč rekel, da Francija ni njegova mati, ampak je dobra mačeha, ni namreč živel na Češkem, temveč v Franciji.  Jaz bi enako trdila za Slovenijo.  Še zdaj se kdaj pa kdaj vračam v Zenico k svojim prijateljem, k sebi. Ko grem dol, komaj čakam, da grem čez mejo. Ko prihajam v Zenico in vidim dimnike železarne, sem srečna. Isti občutek pa imam, ko se vračam v Maribor. Sem privilegirana, imam dve mesti, ki sta moji.

Ko prihajam v Zenico in vidim dimnike železarne, sem srečna. Isti občutek pa imam, ko se vračam v Maribor. Sem privilegirana, imam dve mesti, ki sta moji.

Po izobrazbi nista gostinca, kako sta se torej odločila za to pot?

Imam občutek, da vsak Balkanec moje generacije razmišlja o nekem »kafiču«, gostinstvu. Je pa res, da si najprej predstavljaš romantično, malo se ukvarjaš z gosti, malo zalivaš rožice. Poznam ogromno ljudi ki imajo odlične službe, so recimo zdravniki, pa razmišljajo, kako luštno bi bilo imet neko kavarnico, pit kavico in tudi midva sva imela verjetno neko tako predstavo. Če se znajdeš nekje, kjer nimaš vrat na katera bi potrkal, ko rabiš pomoč,  moraš uspeti, druge opcije ni. Čeprav moram priznati, da sva imela tudi veliko sreče.

Imam občutek, da vsak Balkanec moje generacije razmišlja o nekem »kafiču«, gostinstvu.

Sta takoj pomislila na Bosansko restavracijo?

Najina pot je bila proces. Najprej sva odprla pizzerijo na Gregorčičevi, bilo je veliko vzponov in padcev. Vse kaj drugega od romantične predstave. Z leti sva se odločila za nakup. Čutila sva, da želiva promovirati bosansko kulturo, seveda ob tem tudi zaslužiti, nenazadnje se boriš za preživetje. Če nisi len in si pogumen, se ti ko delaš prave zgodbe, to vedno obrestuje. Po naključju sva izvedela za lokal na Poštni, ga uredila in danes sva tu.

Kako sta se lotila jedilnika?

Vsi recepti, ki jih imamo tukaj, so moji recepti. Sem dobra kuharica, vem kaj je dobra hrana in znam jo pripraviti. Iz Bosne pripeljemo kuharje, ki se spoznajo na bosansko kulinariko. Potem gre vsak skozi »mojo šolo«. Veste v Bosni se drugače je, tam pojemo veliko kruha, recimo pražena jetra se naredijo z ogromno omake, kamor potem pomakaš kruh. Ljudje tukaj kruha ne jedo, naše jedi so lokalnim gostom hitro premastne. V baklavo dam minimalno sladkorja, ki sicer ni tako hrustljava, je bolj kot pita, po okusu pa kot izvirna baklava. Nujno je ponudbo prilagoditi lokalnemu okusu.

Danes sta del skoraj edine mestne ulice, kjer se nekaj dogaja

Z možem sva odprla restavracijo, kjer promovirava bosansko hrano, ki je bogata in se prodaja, sploh v etno ambientu. Sicer sva to naredila iz čiste potrebe po obstoju, ampak naenkrat se nama je zgodilo, da sva nevede postala del oživljanja središča Maribora. Sodelovala sva pri postavitvi društva za revitalizacijo mestnega jedra, zdaj se delajo koncerti v Poštni ulici, nekaj sva dala temu mestu.

Zakaj menite, da pravzaprav ljudje od drugod prej prepoznajo potencial mesta?

Šele, ko greš od doma, začneš ceniti svojo državo in svoje mesto. Če si nekje rojen in ti je tvoje mesto »dano od boga«, ga morda sploh ne znaš ceniti. Ko kot tujec prideš nekam, vidiš potencial. Moj mož je pravoslavec jaz pa muslimanka in v taki kombinaciji se nisva mogla nikoli vrniti. Midva sva svoje mesto izgubila, nisva bila dobrodošla. Zato sva se tukaj maksimalno asimilirala, ne maram namreč ljudi, ki gredo iz svoje države, drugod pa se ne bi prilagodili. Gre za osnovno kulturo. To je, kot da pridem k vam na obisk in preuredim hišo, kot je meni všeč.

Midva sva svoje mesto izgubila, nisva bila dobrodošla. Zato sva se tukaj maksimalno asimilirala, ne maram namreč ljudi, ki gredo iz svoje države, drugod pa se ne bi prilagodili. Gre za osnovno kulturo.

K vam zahajajo tuji zvezdniki vseh nacionalnosti, obiščejo vas Bosanci na počitnicah in japonski turisti, domačini pridemo na malico. Kje je vaša skrivnost?

S Sašotom sva vzgojena, da je različnost treba spoštovati in da nas bogati. To verjameva in tako živiva, verjetno je čutiti najino energijo, zato se ljudje počutijo dobrodošle.

Mariborčani vaju imamo za svoja, kaj na to rečejo vajini domači?

Moja mama je bila oseba, ki ti da samozavest. Vse kar smo njeni otroci naredili, je bilo zanjo dobro. Vedno, ko je prišla na obisk, je rekla: “Maribor ima srečo, da je moja hčerka tukaj,” bila je ponosna na mojo zgodbo.

Imate mešan kolektiv vseh narodnosti, kako obnese?

V kolektivu imamo zaposlene predstavnike iz Bosne, ki so različnih narodnosti, To so mladi ljudje, ki so »otroci vojne«. V Bosni bi težko delali z ramo ob rami, jaz pa sem vzgojena v Jugoslaviji. Zdaj v Sloveniji delajo skupaj in v minimalnem času postanejo prijatelji. Pa ne gre za male stvari, to so mladi, katerih starši so bili po sili razmer najhujši sovražniki. V okolju, kjer ni vsiljevanja medijev, kjer imajo neke cilje, kjer ni te bosanske apatije in stalno prisotnih nacionalizmov, mlada generacija stopi skupaj.

Pa ne gre za male stvari, to so mladi, katerih starši so bili po sili razmer najhujši sovražniki. V okolju, kjer ni vsiljevanja medijev, kjer imajo neke cilje, kjer ni te bosanske apatije in stalno prisotnih nacionalizmov, mlada generacija stopi skupaj.

Pred kratkim ste se lotili pisanja svoje zgodbe

Življenjskih zgodb, ki so težke, ni lahko odpirati. Pa ne želim biti dramatična in tarnati o tem, kaj se mi je zgodilo. Hvaležna sem namreč, da sem tukaj, kjer sem. Iz Bosne sem se pravočasno umaknila in nekih vojnih izkušenj iz prve roke nimam. Spomini pa so vseeno boleči.

Prvič čutim, da je v tej tekmi tudi čas, da neham divjati po igrišču in lahko končno stopim na žogo. Ko sem na to žogo končno stopila, se je v moji glavi začel počasi vrteti film za nazaj in zdaj je čas, da ga zapišem.

Ker pa imam prvič v življenju nekaj časa, sem se odločila sebe dati na papir. Šele, ko se daš na papir, lahko o tem začneš govoriti tudi z drugimi. Zdaj, ko pišem, se mi zdi, da je bilo moje celo življenje neka tekma, kjer se boriš za obstanek. Potem pa se celo zgodba nekako zloži, otroci odrastejo, finančno postaneš stabilen in neodvisen in zgodi se korona. Prvič čutim, da je v tej tekmi tudi čas, da neham divjati po igrišču in lahko končno stopim na žogo. Ko sem na to žogo končno stopila, se je v moji glavi začel počasi vrteti film za nazaj in zdaj je čas, da ga zapišem. Iz strahu, da ne pozabim vsega, kar sem in kar sem, sem začela pisati. Ne gre za strah iz demence, gre za strah, da se oddaljiš od sebe in nisi več sam sebi zvest.

Se je stvari težje spomniti ali jih je težje zapisati?

Pisanje ni problem. To je proces, ki te celega prevzame. Rekla bi, da je celo psihoterapija, taka ki jo nudim sama sebi. Ko sedem za računalnik in pišem, se spominjam stvari, za katere ne morem verjeti, da se jih spomnim. Ob tem jih podoživljam in včasih mine štiri ure, brez da bi sploh opazila, drugič sedim pol ure in sem čisto izmučena.

Včasih mine štiri ure, brez da bi sploh opazila, drugič sedim pol ure in sem čisto izmučena.

Nisem imela normalnega življenja v smislu, da bi končala srednjo šolo, vpisala študij in tako naprej. Nisem imela recimo študentskega življenja, popivanja, obiskov mame, poslušanja rokenrola. Zaradi  vojne in zaradi tega, ker sem za teden dni zapustila državo, moje življenje ni tako, kot bi si predstavljala.

Kljub temu, da med vojno niste bili v Bosni, se vas je verjetno močno dotaknila

Če se ti dogajajo grde stvari, jih brišeš iz spomina. Čeprav v vojni nihče ni streljal name, je to nekaj, kar doživljaš. Tam so tvoji starši, gre za tvojo državo, kamor se ne moreš vrniti. Seveda so to travme. S starši sem se slišala preko radioamaterjev, včasih smo si pisali pisma, ki smo jih pošiljali po avtobusu, ki je imel postajališče na Teznem. Vsake toliko smo se slišali po telefonu, ampak to je bilo zelo redko. Včasih je minilo nekaj mesecev, brez da bi sploh vedela, če so moji starši in sestre živi, nisem vedela kaj se dogaja. Prepričujem se, da sem jo dobro odnesla, ampak podoživljam stvari, ker sem se končno ustavila.

Kaj vam je dalo čas, da se ustavite?

Epidemija nas je na silo ustavila in na nek način je enaka mojemu doživljanju vojne. V obeh primerih se ti zgodi nekaj, na kar nimaš vpliva. Gre za tvojo usodo, ti pa si nemočen. Kot so paravojaške enote vdirale v stanovanja in odpeljale cele družine v taborišča, tako so nas med korono zaprli. Imeli smo lockdown. Počutim se precej podobno, nikoli doslej nisem toliko razmišljala o vojni.

Epidemija nas je na silo ustavila in na nek način je enaka mojemu doživljanju vojne. V obeh primerih se ti zgodi nekaj, na kar nimaš vpliva.

Je ta občutek strah?

Spomnim se prvega dne epidemije, ko je odmeval stavek: Nikoli več ne bo enako. Takrat se mi je zdel ta stavek dramatičen, ampak zdaj verjamem, da res ne bo enako. Ne vem, nekaj se pripravlja, morda bomo izgubili svobodo, demokracijo. Če bi šlo samo za epidemijo, ne bi imela strahu. Nisem teoretik zarote, ampak očitno se dogaja nekaj, o čemer nimamo pojma. Večkrat se vprašam, kaj se dogaja v backstageu, dokler je korona na glavnem stageu. Verjetno gre za strah in nemoč.

Večkrat se vprašam, kaj se dogaja v backstageu, dokler je korona na glavnem stageu. Verjetno gre za strah in nemoč.

Pred nekaj leti je bilo predobro. Svet smo imeli na dlani, potovali smo, kamor smo želeli. Letalske karte so bile poceni. Moj sin, ki je študiral v Londonu, je recimo s prijatelji sedel na letalo in so šli v Prago praznovat rojstni dan kolegice iz Indije. To je lajf, tako se mora živeti. Trajalo je pa prekratko.

Zdi se mi, da trenutno sploh ne vemo, pod kakim stresom smo. Jaz sem tako situacijo enkrat že dala čez in jo zdaj podoživljam. Morda bo čez 10 – 20 let čas, ko boste tudi vi pogledali nazaj in razumeli trenutno situacijo.

Omenili ste sina, ki pa ga ja taista korona pripeljala domov

Res je. Aljoša je končal študij ekonomije v Londonu, potem je magistriral na Cambridgeu in je bil zaposlen v Berlinu pred lockdownom. Korona ga je pripeljala nazaj in zdaj prevzema lokal. Odločili smo se celo odpreti franšizo v Kopru. Ravno, ko smo bili na podelitvi na Cambridgeu sem si rekla: Adijo, kaj vse se ti lahko zgodi v enem samem življenju. Najprej si begunec, v drugem hipu na Cambridgeu gledaš, kako otrok magistrira. Pa ne neka četrta generacija, to je moj sin!

Najprej si begunec, v drugem hipu na Cambridgeu gledaš, kako otrok magistrira. Pa ne neka četrta generacija, to je moj sin!

Sta pričakovala, da bo prevzel posel?

Sploh ne, je pa res, da je celo življenje živel z nama, ki delava za svojo firmo. Pri nas smo pri vsakem kosilu razpravljali o poslu. Verjetno nama je v tem podoben, ker je s tem odraščal. Jaz si recimo ne predstavljam, da bi danes delala za nekoga drugega, sem človek, ki se mora odločati in zgleda nama je po tej plati podoben. Jaz sicer mislim, da gre za krvavo delo in nisem bila navdušena, mogoče bi bilo boljše, če bi delal recimo v Angliji, ampak on ima vizijo, želi franšize, digitalizira proces in ve, kaj hoče.

Kaj pa hči Maja?

Stara je šele 19 in se ravno ukvarja s sprejemnimi izpiti, rada bi študirala oblikovanje. Ampak že zdaj pravi, da bo pač končala študij in delala to, kar delamo mi.

Otroke ste imeli zelo mladi, kako danes gledate na to?

Aljošo sem imela pri 21 letih in v tej starosti otroke res sproščeno vzgajaš, pri Maji sem bila bolj napeta. Danes sem vesela, da sva družino imela tako zgodaj, ker smo družina, prijatelji in partnerji.

Danes sem vesela, da sva družino imela tako zgodaj, ker smo družina, prijatelji in partnerji.

Kdaj načrtujete otvoritev prve franšize v Kopru?

Načrtujemo jo prvega avgusta, ampak kot pravi moj mož, če bo dvajsetega, bo super(smeh).