Kurentovanje je eden izmed običajev, ki se je ohranil na v severovzhodnem delu Slovenije. Kot je zapisano na spletni strani Zveze društev kurentov, gre za največji slovenski in srednjeevropski pustni festival. “Entnografski del pustnih dogajanj, ki ga zaznamuje osrednji pustni lik kurent oziroma korant, je omejen na regijo Spodnje Podravje, ki zajema devetnajst občin,” so še zapisali.

Kurentovo opravo si je oblekel pri treh letih

Kurenti ali koranti predstavljajo najbolj množičen etnografski pustni lik, ki vsako leto v času od svečnice do pepelnice opravljajo obhode po vaseh in mestih. Osnovni nosilci in izvajalci te dediščine izhajajo iz družinske skupnosti v vaseh in od 19. stoletja dalje s preseljevanjem ljudi tudi v mestih.

Po starodavnem izročilu so dedje prenašali obredje na sinove in vnuke, saj so le moški zmogli veliko fizične moči in napora pri nošenju težke kurentije ter boja z zlom.

Eden izmed nosilcev in izvajalcev te dolgoletne tradicije je tudi Aleš Ivančič, ki je med drugim tudi predsednik Zveze društev kurentov. Kot je za nas povedal, se je s kurenti srečal v otroških letih po sorodstvenih vezeh. Najprej so mu kurenti vlivali strah, vendar je želja po nošenju oprave ta strah premagala. Prvič ga je nadel pri treh letih: “Spomin je še kako živ, občutenje se ni spremenilo in je še danes enako. Notranja strast in želja po nadnaravni moči, s katero se boriš proti vsemu slabemu, te tako prevzame, da te občutki nadnaravne moči spremenijo, spremeni se stanje duha v tebi, ki sporoča –  delaj dobro, odženi vse, kar je slabo, spoštuj naravo in naravne zakonitosti,” je za nas povedal Ivančič, ter dodal, da gre za poslanstvo, ki te prevzame: “Bolj, ko se približujemo svečnici, bolj nemiren postajaš. Edinstvena sila te žene, da od svečnice do pepelnice preprosto moraš biti kurent.”

“V naši družini si opravo nadenemo vsi. Smo tri generacije, moj sin, jaz in moj oče.”

Kurenti se z glasnim truščem zahvalijo zimi

Kot je zapisano na spletni strani zveze, postaja kurent v sodobnem svetu tekmovalnosti, individualizma, egoizma in nerazumnega uničevanja okolja s svojo sporočilno vrednostjo ambasador socialnih in kulturnih sprememb, ki ljudi vrača v čase, ko je človek živel v sozvočju z naravo, rastlinstvom, živalstvom in sočlovekom. V lokalnem okolju je tako močno prisoten, da se z njegovim poslanstvom istovetijo mnoge socialne strukture. Upodobljen je v mnogih celostnih podobah podjetij, javnih pravnih oseb in civilno-družbenih organizacij.

Sporočilna vrednost kurentovih obhodov soustvarja in krepi trajnostno identiteto mesta Ptuj in okolice.

Na etnografski in karnevalski povorki, ki nosita ime “kurentovanje,” simbolizira osrednji pustni lik, brez katerega si ni moč omisliti obeh dogodkov. Številni lokalni prebivalci se vedno bolj zavedajo te dediščine in v tej tradiciji prepoznajo mnogo modrosti, ki so jih poznali in spoštovali naši predniki in lahko veliko pripomorejo k izboljšanju kakovosti ne zgolj našega življenja, ampak vsega bivajočega. “V času kurentovanja, smo kurenti bratje po zvoncih. Z glasnim truščem se zahvaljujemo zimi, da je zemljo spočila in kličemo v deželo pomlad. Z obhodi kurentov v domove prinašamo dobro in odganjamo vse, kar je slabega. Izjemen občutek, ki je neopisljiv,” je za nas pojasnil Ivančič.

Foto: Facebook; Etnografsko društvo kurent

“Žalosti me, da danes lahko postaneš kurent z nekaj ‘fičniki v žepu”

Ivančič si želi, da bi se dediščina kurenta ohranila kot del ljudskega izročila na Ptujskem in Dravskem polju, v Halozah in v Slovenskih goricah. Je pa v nadaljevanju dodal: “Žalosti me, da danes lahko postaneš kurent z nekaj ‘fičniki’ v žepu in brez pravega razumevanja dediščine.” Po ustnem izročilu se v kurenta sme obleči mlad fant, neporočen moški.

“Danes smo z množičnostjo in časom, v katerem živimo prišli tako daleč, da se v opravo odene skoraj vsak, kar nas, zaprisežene nosilce in skrbnike tega ljudskega izročila, skrbi.” Kot je pojasnil, si ljudje po celotni Sloveniji kupujejo oprave. A ker poslanstva in dediščine ne poznajo, spreminjajo to bogato ustno izročilo in etnografsko dediščino v karnevalizem, kar stroka mirno gleda. Institucije, ki jih imamo, da ščitijo to dediščino, po njegovih besedah nimajo pravega vzvoda, kako to preprečiti.

“Žalosti me, da danes lahko postaneš kurent z nekaj ‘fičniki v žepu”.

Oprava lahko tehta do 40 kilogramov

Za izvajanje samega obredja je potrebna oprava, ki se imenuje kurentija. Nekoč so si jo možje izdelovali sami iz priročnih materialov, ki so jih imeli na kmetiji. Danes kurentije izdelujejo lokalni mojstri domače obrti. Posebno vlogo imajo žene in dekleta, ki skrbijo za izdelavo okrasja za kurentijo, kot so papirnate rože in trakovi, izdelava volnenih gamaš, poslikava usnjenih mask, vezenje robčkov. Kot je pojasnil Ivančič, je kurentova oprava sestavljena iz korantove kape. Poznamo več tipov kap  – Rogati korant iz Haloz, Rogati korant iz Lancove vasi in Pernati korant. Pomembni elementi oprave so še ježevka, gamaše, ovčji kožuh, zvonci na verigi in črni čevlji. Vse skupaj pa tehta med 20 in 40 kilogramov. Izdelava kurentij je težko in naporno delo, ki traja skozi vse leto: “Biti moraš zelo močan, saj gre za pretežno ročno delo. Prepričan sem, da želi mnogo mladih nadaljevati to tradicijo, saj bomo le tako lahko dediščino ohranili.”

Foto: Aleš Ivančič

Oprava in poslanstvo se dedujeta

Vsaka kurentova oprava je unikat. Narejena po meri nosilca in jo izdelujejo mojstri kurentij. “Da nastane kurentija, je potrebno ogromno časa, saj gre za naravne materiale, materiale živali, ki jih najdemo na kmetijah, nekatere na poljih. Oprava nastaja leto dni, saj toliko časa potrebujejo mojstri, da naberejo materiale. Sama izdelava pa traja potem še 4 do 6 dni,” je pojasnil Ivančič.

Tako kot samo poslanstvo, se deduje tudi oprava: ”Biti kurent se deduje, dedujejo se tudi zvonci.” Ker se oprava lahko izrabi, je zanjo treba skrbeti kot za “nedeljskim gvantom”, tako kot je veleval stari rek.

Včasih je veljalo, da je največja sramota za kurenta, če so mu vzeli zvonce. Kot je za nas potrdil Ivančič, velja to še danes. Zvonci so se prenašali iz roda v rod. Oče jih je predal sinu, sin naprej sinu in tako so zvonci pripadali družini. Izgubiti zvonce je bilo kot izgubiti naslednika ali “grunt”.

Foto: Aleš Ivančič