Marko Veršič, mariborski stolni župnik in stolni kanonik, se po 12 letih službovanja v Mariboru poslavlja in bo po novem opravljal službo duhovnega pomočnika v Župnijah Sv. Jakob v Slovenskih goricah in Jarenina. Hkrati so ga razrešili službe dekana mariborske dekanije. Dodeljeno mu je tako imenovano sobotno leto, kar v praksi pomeni, da v tem času ne bo imel posebnih zadolžitev in funkcij in se bo lahko bolj posvečal sebi v smislu oddiha, duhovnega poglabljanja in podobno. Izraz sobotno leto prihaja iz Svetega pisma, v stari zavezi je namreč sobota dan počitka.

Dosedanji stolni župnik v Mariboru prihaja iz Markovcev pri Ptuju. Najprej je štiri leta deloval kot kaplan v mariborski stolni župniji, nato šest let v župniji v Šmarju pri Jelšah in zadnjih 12 let ponovno kot stolni župnik v Mariboru.

V naslednjem letu si bo prizadeval rešiti zdravstvene težave

Na vprašanje, ali se je sam odločil za odhod iz Maribora ali je upošteval navodilo nadškofa, nam odgovori: “O tem odloči nadškof, seveda pa je, na osnovi potreb, ki obstajajo, vse stvar dogovora. Naslednje leto bom stanoval v župniji v Jakobu, kjer bom kot duhovni pomočnik pomagal tamkajšnjemu župniku, prav tako bom v pomoč v Jarenini. Sicer pa si bom v tem času vzel čas za določene zdravstvene stvari, imam namreč težave s hrbtenico. Naslednje leto tako ne bom imel svoje župnije, ko pa uredim zdravstvene težave, pa verjamem, da se bo tudi to spremenilo. Res pa je, da v našem poslanstvu ni dolgoročnih kariernih načrtov. Upam, da bom v tem letu uspel narediti kaj za svoje zdravje, potem pa nekje zažupnikovat. Nismo duhovniki tisti, ki se prijavljamo na prosta mesta, temveč skušamo skupaj z nadškofom najti primerno mesto. Sicer pa bom to obdobje izkoristil tudi za obisk domačih. Posledično tudi ne bom več stolni kanonik, katerega naloga je pomoč nadškofu pri določenih odločitvah. Ker ne bom več tako blizu nadškofije, nima smisla, da še naprej opravljam to službo.”

“Če človek nekaj dela s srcem in veseljem, je slovo gotovo težko”

Ob tem ko zapušča stolno župnijo, poslovilno sveto mašo je daroval preteklo nedeljo, mu, kot pravi, ni lahko. “Če človek nekaj dela s srcem in veseljem, je slovo gotovo težko. Stolne župnije se bom spominjal z velikim veseljem in hvaležnostjo. V zadnjih 12 letih sem najbolj ponosen na to, da so številne družine začutile, da je lahko župnija prostor, kjer lahko z drugimi ljudmi, ki enako mislijo in skušajo hoditi v enako smer, doživijo svojo duhovno, čustveno in človeško bližino. Ob tem smo skrbeli tudi za materialne stvari, povezane s stolnico in župniščem. Tako smo na stolnici prenovili streho, dogovarjamo pa se še za notranji oplesk cerkve.”

Obdobje, ko je po posvetitvi v duhovnika prvih šest let kot kaplan deloval v mariborski stolni župniji, se je razlikovalo od zadnjega, 12- letnega. Takrat kot kaplan ni nosil odgovornosti za materialne stvari, bolj se je lahko posvečal delu z mladimi. V zadnjih 12 letih pa je moral paziti tudi na to, kako “priti iz meseca v mesec”.

Odkril je, da delo z mladimi pomeni delo z družino

V zadnjih letih je odkril, da delo z mladimi, poučeval je tudi verouk, pomeni delo z družino. “Kamor gre družina, tja gredo tudi otroci. Ne strinjam se ravno s tem, da gredo mladi zgodaj od staršev. Res je, da mora najstnik “tolčt”, vendar naj gre vedno v smer, ki mu jo kažejo starši.” V teh letih je Marko Veršič opravil nešteto krstov, birm, obhajil, porok, tudi pogrebov. Kot pravi, mu nikoli ni bilo bistveno to, koliko ljudi prihaja ali ne prihaja v cerkev, temveč je pomembno, da Boga sprejmejo v svoje življenje. “Če se to zgodi, bodo potem že sami iskali poti, kako se z njim povezati. Velikokrat je zmotno prepričanje, da moramo napolniti cerkve. Ne, to ni potrebno, saj se cerkve ne napolnijo na ta način. V župnijah in tudi v našem življenju ter delovanju mora biti odprtost za življenjskost, potem pa bo prišlo še vse ostalo.”

Je velik oboževalec skupine U2, videti ga je mogoče tudi na tekmah NK Maribor

Marsikdo pa najbrž ne ve, da je Marko Veršič velik oboževalec skupine U2 in da ima še druge zanimive hobije: “Rock mi je blizu, predvsem pa od te skupine, saj je drugačen kot marsikateri drugi. Sicer pa rad hodim na tekme NK Maribor, odigram bowling z mladino, blizu pa mi je tudi tarok.”

Spomini in dobre stvari, ki smo jih nekje naredili, pa ostanejo. Najbolj vesel sem takrat, ko vidim, da živijo naprej.

Za konec naš sogovornik doda: “Vedno je težko oditi, vendar se na koncu vedno odprejo druga vrata. Spomini in dobre stvari, ki smo jih nekje naredili, pa ostanejo. Najbolj vesel sem takrat, ko vidim, da živijo naprej. Sicer pa bomo, glede na vse sodobne komunikacijske možnosti, zagotovo z župljani iz Maribora še ostali v stikih.”