V prostorih Prve gimnazije Maribor so v okviru projekta »Mestna občina Maribor – varna in mladim prijazna« izvedli preventivno prometno delavnico Vozim, vendar ne hodim. Z njo mestna občina omogoča vsem dijakom tretjih letnikov srednjih šol, da prisluhnejo osebni zgodbi poškodovanca v prometni nesreči. Z dogodkom so želeli dijakom ter širši javnosti predstavili obseg in pomen sodelovanja za izboljšanje prometne varnosti med mladimi v Mestni občini Maribor.

Po uvodnih nagovorih ravnatelja Prve gimnazije Hermana Pušnika, Barbare Kos z Zavoda Vozim, dr. Sama Petra Medveda, podžupana Mestne občine Maribor, in Vinka Virtnika, predsednika Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, je o svoji izkušnji s prometno nesrečo in njenimi posledicami spregovorila Barbara Slaček, ambasadorka Zavoda VOZIM in izvajalka preventivne prometne delavnice Vozim, vendar ne hodim.

Med prevračanjem jo je iz avtomobila vrglo v jarek

43-letna Barbara, ki je že dobrih 20 let na invalidskem vozičku, na katerega jo je prikovala prometna nesreča, še vedno vozi avto in letno opravi ogromno kilometrov. Rojena je bila v Celju, kjer je zaključila srednjo tekstilno šolo, nato se je preselila v Rače. Prometno nesrečo je doživela leta 1999, eno leto po maturantskem plesu. Pred tem je bila aktivna športnica, igrala je profesionalno košarko v celjskem klubu. “Naša prometna nesreča se je zgodila 6. januarja, kar pomeni, da je bil na cesti sneg, zato je bila ta spolzka. Štirje prijatelji smo se peljali iz Celja v Velenje na pico, ko smo se vračali proti domu, smo zleteli iz ovinka na regionalni cesti z omejitvijo 90 kilometrov na uro. V ovinek smo se pripeljali s hitrostjo 130 kilometrov na uro, policisti so kasneje povedali, da bi morali, če bi želeli varno zvoziti ovinek, voziti z optimalno hitrostjo 60 kilometrov na uro. Tako nismo samo prekoračili dovoljene hitrosti, ampak smo več kot enkrat prekoračili tudi tisto, s katero bi še šlo skozi ovinek. Potem ko je avto vrglo iz ovinka, se je še približno 150 metrov kotalil po cestišču in se nazadnje ustavil na boku. Mene je čez zadnjo stran skozi šipo vrglo iz vozila, nakar sem obležala v jarku,” je razložila Barbara.

V tem trenutku Barbara Slaček še posebej opozori na sopotnike v razbitem vozilu, ki so se sicer rešili, vendar so kaj hitro ugotovili, da nekdo manjka. “To je bilo pred več kot 20 leti, kar pomeni, da ni bilo na voljo mobilnih telefonov, na katerih bi lahko prižgali lučke in me šli iskat. S težavo so me našli približno 50 metrov nazaj v obcestnem jarku. Takrat nisem kazala nobenih znakov življenja, v bistvu sem bila mrtva. Moram se jim res zahvaliti. Namreč, kljub temu, da se je tudi njim zgodila prometna nesreča, so ohranili trezno glavo in mirno kri, mi nudili umetno dihanje in me spravili k življenju ter poskrbeli zame do prihoda reševalcev.”

Zaradi poškodb je nastopila paraplegija

Reševalci so Barbaro odpeljali v celjsko bolnišnico, kjer so jo operirali. Po opravljeni diagnostiki so ugotovili, da je imela zlomljeno prsnico, ključnico, rebra, hrbtenico med lopaticama, raztrgana jetra in zelo hud udarec v srce in pljuča ter pretres možganov. “Zdravniki so takrat povedali, da če moje telo ne bi bilo tako močno in v formi, bi mi srce z gotovostjo počilo. Imela sem srečo, da sem se ukvarjala s športom. Lahko rečem, da mi je šport rešil življenje,” je še dejala Barbara in dodala: “Po operaciji so me obrnili na trebuh, stabilizirali hrbtenico, dali v umetno komo in priklopili na vse mogoče aparate ter me tako ohranili pri življenju.”

Tistega obdobja se naša sogovornica ne spominja, opozori pa na občutke, ki so jih ob novici, da je doživela hudo prometno nesrečo, doživljali njeni sorodniki. Po treh tednih v komi so jo, ker se je njeno telo odzivalo na zdravljenje, zbudili, nakar je še en mesec odležala na travmatološkem oddelku celjske bolnišnice. “Če ne bi imela zlomljene hrbtenice oziroma poškodbe hrbtenjače, bi iz bolnišnice odkorakala domov in dejala, da sem imela prekleto srečo, da sem preživela prometno nesrečo. Vendar je zaradi poškodb nastopila paraplegija, torej ohromelost udov, in invalidski voziček. Morala sem v Sočo na rehabilitacijo, kjer sem preživela še nadaljnjih pet mesecev.”

Po naravi sem nemiren človek, rada sem zdoma, z invalidskim vozičkom sem marsikje, pri čemer me vedno skrbi, ali bom lahko šla na wc.

Barbara pravi, da je hroma od višine poškodbe navzdol, kar ponazori s filozofijo ledene gore, ki je le v 10-odstotkih nad morsko gladino, ostalo je pod njo. “To, da sedim na invalidskem vozičku, je 10 odstotkov tega, kar ljudje pri meni vidijo. To je tudi tisto, kar z veseljem takoj podpišem, vse tisto, kar pa ljudje pri meni ne vidijo in s čimer moram živeti vsak dan, so pa težave, ki pestijo nas paraplegike. To je tisto, kar se ne vidi, in česar ne bi nikoli podpisala. Na vprašanje, katero opravilo je za njo najtežje, odgovori: “Po naravi sem nemiren človek, rada sem zdoma, z invalidskim vozičkom sem marsikje, pri čemer me vedno skrbi, ali bom lahko šla na wc. V teh dneh se ravno ukvarjam z rezervacijo dopusta na morju, kar pomeni, da klicarim naokoli in prosim za fotografije sanitarij. Pomembno je, da je kopalnica dostopna in dovolj prostorna.”

Sicer pa so poleg vseh fizičnih stvari, s katerimi se paraplegiki srečujejo vsak dan, še socialne, družbene in psihične stiske, ki jih doživljajo. “To so visoki pločniki, klančine, ki jih marsikje ni ali so nedostopne, prav tako zasedena parkirišča za invalide, …” Poleg tega je, kot pravi Barbara, invalidnost “drag šport”, saj denimo invalidski voziček stane 7.500 evrov, v višini 2.000 evrov je sofinanciran s strani zavarovalnice.

Barbarin sin Žiga je bil rojen po naravni poti

Barbara Slaček je bila po poškodbi 12 let zaposlena pri Zvezi paraplegikov Slovenije, še prej končala študij in diplomirala iz poslovne administracije. Nato se je zaposlila v podjetju z medicinskimi pripomočki, v lanskem letu pa je zaradi covida ostala brez službe. Trenutno vodi varno hišo za gibalno ovirane invalidne žrtve nasilja, še vedno pa v podjetnih, kjer je bila prej uradno zaposlena, deluje kot zunanja strokovna sodelavka. Hkrati pa je tudi mama: “Z bivšim možem sva se z umetnimi oploditvami sedem let trudila za naraščaj. Imela sem šest splavov, sedmo nosečnost pa sva pripeljala do konca. Zadnja dva meseca in pol sem odležala v celjski porodnišnici, nakar se je tri tedne in pol prezgodaj po naravni poti v 20 minutah rodil moj Žiga. Ker nič ne čutim, se je porod kar zgodil. Sedaj je sin star 11 let in je popolnoma zdrav.” Barbara zdaj v Račah živi s sinom in partnerjem ter je zaročena. Ob tem je prva Slovenka invalidka z opravljenim potapljaškim izpitom, pozimi s pomočjo monoskija – smučke s sedežem smuča in veliko potuje.

V svojo življenjsko zgodbo, ki so ji dijaki Prve gimnazije pozorno prisluhnili, je dodala še nekaj nasvetov oziroma opozoril za srednješolce. Omenila je najpogostejše vzroke prometnih nesreč, kamor spadajo: neupoštevanje varnostne razdalje, vožnja pod vplivom alkohola, ki ga je sicer za volanom med mladimi vedno manj, ter vrstniški pritisk potnikov na voznico/voznika med vožnjo. Zelo problematična je še uporaba mobilnih telefonov med vožnjo, saj, kot pravi Barbara, človeški možgani niso sposobni sprocesirati več kot ene stvari hkrati. Omenila je še preveliko hitrost in neuporabo in nepravilno rabo varnostnih pasov.

S sinom na fizioterapiji