Izučeni mizar Franc Ferlinc iz Svete Trojice (Cesta Maksa Kavčiča 21) v sebi skriva zanimivo zgodbo. Leta 1953 se je rodil na istem naslovu, kjer z ženo Ivanko in sinom Robijem živi še danes, le da se je naselje takrat imenovalo Spodnji Porčič 28. Njegov pokojni oče se je ukvarjal s kolarstvom, na domačiji je imel postavljeno delavnico, ki jo je Franc že od malih nog zelo rad obiskoval. Toliko je bil v njej, kot da bi bil pri očetu zaposlen, nam pove Franc in nadaljuje, da je potem oče, ko je bil on star približno 10 let, kolarsko dejavnost opustil in se prekvalificiral v električarja. Menda zaradi tega, ker kolarska obrt v tistih časih ni bila več donosna. Franc se je kasneje izučil za mizarja, doma postavil veliko delavnico z najsodobnejšimi mizarskimi stroji in vse življenje izdeloval pohištvo. »To so bili predvsem kuhinjski elementi, elementi za dnevno sobo, garderobo in podobno,« nam pove Franc in doda, da zadnja leta odkar je upokojen v mizarski delavnici izdela še kakšno malenkost, sicer pa je največ energije usmeril v ureditev kolarske spominske sobe, ki jo je postavil ob delavnici. »Dolgih osem let sem zbiral vso kolarsko in ostalo orodje, oblikoval in izdeloval različne predmete in nenazadnje tudi urejal primer prostor za svojo zbirko.«

Zbirka obsega kolarsko orodje, prav tako pa tudi razne izdelke in 24 vrst lesa, ki raste na Štajerskem

V Ferlinčevi kolarski spominski sobi je razstavljeno vso kolarsko orodje, ki je nekoč pripadalo njegovemu očetu. Prav tako so na ogled kolarski izdelki; od ročaja za motiko in sekiro do razkošnega zapravljivčka (vprežnega voza). »V zbirki najdemo razne skobljiče, dleta, ročne žage in svedre, obroče za lesena kolesa, merilne klupe, skobeljnik iz leta 1951, šablone za različne izdelke, lesen voziček, leseno samokolnico, različne dele lesenega voza, brusni kamen na nožni pogon, stružnico iz leta 1952, stojalo za nabijanje lesenih koles, …« nam je pojasnil Ferlinc in pokazal na še eno zanimivo zbirko, ki je najbrž edinstvena v Sloveniji.

Gre za različna drevesa; od bukve, smreke, jelke, duglazije, bora, … Ob vseh primerkih imam tudi označbo, ki govori o tem, ali je določena vrsta lesa primerna za kolarsko dejavnost ali ne.

Uspel je zbrati kar 24 različnih vrst lesa, ki raste na Štajerskem. »Gre za različna drevesa; od bukve, smreke, jelke, duglazije, bora, … Ob vseh primerkih imam tudi označbo, ki govori o tem, ali je določena vrsta lesa primerna za kolarsko dejavnost ali ne.«

V zbirki ne manjkajo niti njegova mojstrska spričevala (v originalu izpričevala) in obrtno dovoljenje.

Posebnost spominske sobe so pokrivala iz lesa

Kolarska spominska soba se nato nadaljuje v sosednji prostor, kjer je razstavljenih še več zanimivih eksponatov, izdelkov in predmetov iz Ferlinčeve mladosti. V sredini sobe stoji voz, ki ga je naš sogovornik izdelal sam, tako imenovana gara, ki smo jo lahko občudovali v filmu Samorastniki. Na vozu je postavljena natančno izdelana maketa cerkve Svete Trojice in tamkajšnjega samostana. Ob pritisku na stikalo se v maketi prižgejo luči, sliši pa se tudi zvonjenje cerkvenih zvonov. »Posebnost makete je prikaz odstranitve in nameščanja treh novih cerkvenih zvonikov leta 2017. Tisto leto, ob menjavi zvonikov, sem izdelal tudi 550 lesenih spominkov, ki so jih prejela vsa gospodinjstva v občini. Iz časa zidanja cerkve, to je bilo med leti 1636 – 1640, imam ohranjen delček ostrešja z žebljem,« nam razloži Ferlinc in pokaže na omaro, v kateri hrani staro harmoniko in radijske sprejemnike, razne izdelke iz lesa, med katerimi najdemo tudi lesene velikonočne jedi, in še marsikaj drugega, kar ga spominja na dom. Zraven na steni je družinsko drevo družine Ferlinc s fotografijami in vsemi rojstnimi in ostalimi podatki družinskih članov.

Našo pozornost pritegnejo tudi ročno izdelani stenski leseni koledarji, še bolj zanimivi pa so klobuki oziroma različna pokrivala iz lesa, ki jih je Franc Ferlinc prav tako izdelal sam.

Tudi sicer Franc na različnih prireditvah večkrat zaigra na obnovljeno lajno iz leta 1914.

Sicer zasebno zbirko rad pokaže tudi drugim

»Ob spremljanju očeta sem tudi sam odraščal s kolarsko obrtjo. Danes me zelo žalosti, ker zlasti mladi, pa tudi nekateri srednjih let, niti ne vedo, kaj pomeni kolarstvo. Ne vedo, da so kolarji izdelovali vozove, kočije, orodje in druge predmete. Menim, da je ta poklic celo težji od kovaškega. Kolarji so namreč vse žagali in oblikovali ročno, ob obdelavi lesa pa so morali znati delati tudi s kovino. Očetovo kolarsko zapuščino sem želel obdržati in mlajšim rodovom predstaviti kolarski poklic, ki je takorekoč izumrl,« nam pove Ferlinc.

Gre za zasebno zbirko, ki pa jo zelo rad pokaže tudi drugim. V njegovi kolarski spominski sobi so zlasti dobrodošli šolarji pa tudi ostali, ki jih zanima kolarska in ostala dejavnost, vezana na les. So pa pred prihodom dobrodošle predhodne najave obiska.

Robi izdeluje neverjetne stvari, v zadnjem času predvsem leseni nakit; od uhanov, kravat do metuljčkov in podobno.

Franc Ferlinc je sicer tudi član Rezbarsko umetniškega društva Kungoški detli. Člani društva se ukvarjajo z rezbarjenjem, izpod njihovega orodja pa nastajajo prave umetnine. Dodajmo še, da je Ferlinc mizarsko znanje prenesel na svoja sinova, Robija in Danila. »Tako kot sem jaz ob očetu rastel z lesom, tako sta v moje škornje stopila tudi sinova. Oba sta diplomirana lesarja z univerzitetno izobrazbo. Robi izdeluje neverjetne stvari, v zadnjem času predvsem leseni nakit; od uhanov, kravat do metuljčkov in podobno. Pri tem uporablja lasersko in CNC tehniko, za diplomsko nalogo pa je oblikoval stroj, ki omogoča tisk na les.«