Kot bi bilo včeraj se natančno spominjam dne, ko me je mama poslala v Železnino. Nenazadnje smo živeli kar takoj nasproti bivšega Tanina, oziroma Plastike, zato smo imeli vse potrebno za življenje dokaj pri roki. Nekaj nepredstavljivega kakopak, danes v času Europarkov, Supernov in velikih prehrambenih trgovcev, ko sem pa še dobri dve desetletji prej s košaro hodila po mleko v Maxino na vogalu Gosposke. Železnina torej, eno ulico nižje. Zanimivo je predvsem to, da se številnih dandanes kultnih mariborskih trgovin spominjam skorajda s fotografsko natančnostjo, čeprav takrat nisem obiskovala niti osnovne šole. Trgovinice so med Mariborčani in Mariborčankami ostale v tako lepem spominu, da so še danes sinonim za stavbo, v kateri se je morda menjal že ducat najemnikov ali lastnikov. Ena takšnih je bila železnina. Zanimivo je, da se ne spomnim, po kaj me je mama poslala, niti za katero priložnost točno je šlo, natančno pa se spomnim visokih polic, lestve, balkona in nekakšnega rahlo skrivnostnega, a tako prijetnega vzdušja, ki me je premamilo, da sem se vedno znova ozirala za Železnino, ko me je pot zanesla tam mimo.
Mnogi se še danes spominjajo trgovin, v katerih so nakupili vse potrebno za vsakdanje življenje, v tistih “daljnih časih” pred trgovskimi centri: Železnina na Jurčičevi, Kemikalije na Partizanski, Barve-laki na Glavnem trgu, Elektron v Vetrinjski, Melodija na Gosposki, Drogerije na Koroški, Partizanski in Tyrševi, Plastika na Ulici 10. oktobra, Usnje na Partizanski in podobno. Nenazadnje je podjetje odprlo tudi prvo trgovsko hišo v mestu, hišo, ki je spremenila mestno jedro na vogalu Vetrinjske in Jurčičeve in dala mestu poseben pečat: Trgovska hiša Merkur.
Svoj čas zaposlovali skoraj dva tisoč ljudi
Jeklotehna Maribor je bila eno največjih trgovskih podjetij v Mariboru, v svojih najuspešnejših časih je zaposlovala skoraj 2.000 ljudi in imela močno razvejano dejavnost. Ta je obsegala veleprodajo s predstavništvi po celotni nekdanji Jugoslaviji in v tujini, prodajo na drobno s številnimi trgovinami v centru mesta Maribor, v Slovenski Bistrici ter Murski Soboti. Podjetje se je uveljavilo kot oskrbovalec industrije, gradbeništva in obrti v Podravju, Pomurju in na Koroškem z domačo in uvoženo opremo in tehničnim reprodukcijskim materialom.
Podjetje je ime Jeklotehna dobilo leta 1954, formalno pa se za njegovo ustanovitev šteje leto 1947, ko je bilo ustanovljeno podjetje Industrijski servis Maribor. Zgodovini podjetja pa lahko sledimo v še zgodnejši čas, v leto 1920, ko sta družbenika Ferdo Pinter in Rado Lenard, mariborska trgovca, ustanovila podjetje Pinter & Lenard, Maribor, ki se je ukvarjalo s trgovanjem z železnino na drobno in debelo. Sedež podjetja je bil na nekdanji Aleksandrovi cesti 32–34 (današnji Partizanski cesti). Te prostore je kot svoje podjetje uporabljalo do devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Od ustanovitve do stečaja je minilo 50 let. Podjetje je pokopalo več dejavnikov: od denacionalizacijskih postopkov, ki so zarezali v dejavnost posameznih poslovnih enot (trgovin) do prehoda na drugačen način poslovanja, stečajev proizvodnih podjetij, ki so bili Jeklotehnini veliki odjemalci, ter velike nezaposlenosti v Mariboru, ki je zmanjšala kupno moč prebivalstva. 60 let po ustanovitvi je bilo podjetje v stečaju prodano podjetju Rating d. o. o. Ljubljana. Dejavnost podjetja po uvedbi stečaja se je leta 1997 prenesla na hčerinsko podjetje Jeklotehna Trgovina d. o. o., ki je bilo ustanovljeno leta 1991. Zaposlovalo je le še 600 ljudi, poslovalo pa je brez nepremičnega premoženja, saj je bilo vse v lasti podjetja Jeklotehna Maribor – v stečaju. Za vse lokale in trgovine je tako moralo plačevati najemnino. Že v začetku leta 1998 so začeli z zapiranjem trgovin in prodajnih centrov. Sčasoma se je tudi v tem podjetju začel stečajni postopek, ki se je leta 2004 zaključil.
Merkur povsem spremenil videz mesta
Ko je leta 1970 Jeklotehna na vogalu Vetrinjske in Jurčičeve ulice v Mariboru odprla veliko trgovsko hišo Merkur, se je videz mestnega jedra povsem spremenil. Sredi industrijskega mesta je zasijala nova moderna blagovnica z velikimi izložbami, tekočimi stopnicami in samopostrežnim načinom izbire blaga. Jeklotehna, Kovinotehna, Metalka, Merkur … so bili nekoč štirje največji slovenski veletrgovci. Njihovi poslovni partnerji, dobavitelji in kupci so bila vsa večja jugoslovanska podjetja, z veleblagovnicami, v katerih si dobil vse, od plenic do strojev, pa so oskrbovali domače prebivalstvo. Razen Merkurja nobenega od teh podjetij ni več.
Gradnja Merkurja, 1969, vir: PAM
Zgodovina podjetja Merkur se začenja veliko prej pred njegovo vključitvijo v podjetje Jeklotehna Maribor. Ta se je zgodila leta 1969, ko je bilo Trgovsko podjetje (TP) Merkur vključeno v Jeklotehno kot sektor maloprodaje, kasneje, leta 1973, organizirano kot TOZD Trgovina Maribor, po letu 1977 pa kot samostojna temeljna organizacija TOZD Merkur. Podjetje je sicer nastalo že leta 1948, ko je Mestni ljudski odbor Maribor sprejel sklep o ustanovitvi Mestnega trgovskega podjetja »Železnina – Kemikalije« Maribor, ki se je ukvarjalo z nakupom in prodajo blaga železniške stroke, tehniških potrebščin ter barv in kemikalij. Sedež podjetja je bil sprva v ulici Ob jarku 6, leta 1949 se je preselilo na naslov Ulica 10. oktobra 1/I, leta 1951 pa na Vetrinjsko ulico 11.
Maloprodajna dejavnost podjetja je potekala v štirih trgovinah:
• Železni mož na Partizanski cesti 1,
• Barve-laki na Glavnem trgu 20,
• Kolesar na Partizanski cesti 44 in
• Elektromaterial v Gosposki ulici.
Leta 1963 je imelo podjetje že skoraj 100 zaposlenih sodelavcev, 1968 pa 115 ter še 37 učencev. Dolgo časa je podjetje vodil Stanko Vidovič, 1968 ga je nasledil Zoran Stiplošek. V njegovem času so se začela prizadevanja za izgradnjo trgovske hiše, ki je bila kasneje znana kot Trgovska hiša (TH) Merkur. Hkrati so potekali intenzivni dogovori o združevanju mariborskih trgovskih podjetij, ki so pripeljali do združitve Merkurja in Jeklotehne. Prvi načrti za gradnjo velike trgovske hiše so sicer predvidevali gradnjo tehnične blagovne hiše na Trgu svobode 5, ki naj
bi imela »le« za 4.000 m2 uporabnih površin. Leta 1968 pa je Zavod za urbanizem odločil, da je možno v preboju Vetrinjske in Svetozarevske ulice locirati novo poslopje. Ker se je za to lokacija potegovalo tudi ljubljansko podjetje Metalka, se je Trgovsko podjetje Merkur združilo z močnejšim podjetjem Jeklotehna in tako uspelo pridobiti omenjeno lokacijo za gradnjo
trgovske hiše. Za lokacijo, na kateri je bila zgrajena Trgovska hiša Merkur, se je potegovala tudi ljubljanska Metalka. Zato se je TP Merkur bil primoran združiti z Jeklotehno. V nasprotnem primeru bi izgubil lokacijo za gradnjo.
Merkur 1991, vir: PAM
Za izložbe prejeli nagrade
V novi trgovski hiši so uvedli t. i. samoizbirni način prodaje. Pri tem, novem načinu nakupovanja se je pojavilo vprašanje glede aktivnosti prodajalca, kdaj in kako naj prodajalec k stranki pristopi, ali si potrošnik želi njegovih nasvetov in v kolikšni meri. Po daljšem opazovanju so ugotovili, da nekatere kupce prisotnost prodajalca pri izbiranju moti, večina pa si še vendarle želi in pričakuje pomoč pri izbiri ter svetovanje. Ugotavljali so tudi, da bi bilo potrebno poskrbeti za ugodnejše pogoje za delavce in kupce, ki so bili v trgovski hiši tudi, ko je bilo poleti v njej nad 30 °C, ter pozimi, ko je bil prepih. Kupci se mnogokrat zaradi tega niso vračali.
Z Merkurjem se je precej spremenil tudi izgled mesta. Pridobil je nova, velika izložbena okna v dolžini 90 metrov. Jeklotehna je zaposlovala strokovne delavce, ki so skrbeli za urejenost izložb in jih tematsko urejali ob praznikih in prireditvah. Anton Ekart, vodja aranžersko-propagandne službe TOZD-a Merkur, je bil tudi predsednik Mariborskega društva aranžerjev, ki je sicer delovalo že od leta 1955. Za včlanitev v društvo so se mladi aranžerji potegovali na tekmovanjih. Merkur je imel zaposlene odlične aranžerje, ki so npr. leta 1984 na tekmovanju z nazivom »Mladi aranžerji se predstavljajo« za svoje izložbe prejeli najvišje ocene.
Leta 1975 je bilo v TH Merkur skupaj z učenci zaposlenih 350 delavcev, ki so ustvarili 280 milijonov prometa, kar je bilo okoli 70 % vse prodaje na drobno v TOZD-u Trgovina Maribor. Leta 1971 so pri 270 zaposlenih opravili 94 milijonov dinarjev prometa, leta 1972 pri 272 zaposlenih 125 milijonov, leta 1973 pri 270 delavcih 137 milijonov, leta 1974 pri 278 zaposlenih 207 milijonov in leta 1975 280 milijonov dinarjev prometa. Že leta 1980 je ta številka dosegla 800 milijonov dinarjev. Konec leta 1979 je bilo v TOZD-u Merkur, ki je bil po številu zaposlenih največji tozd v Jeklotehni, zaposlenih 729 delavk in delavcev. Šlo je predvsem za ženske (prodajalke), ki so delale v dveh izmenah.
Podjetje je v Mariboru pustilo neizbrisljive sledi, tako v srcih ljudi kot v videzu mesta. Kar okoli 2.000 ljudi je svoj kruh služilo z delom v mnogih trgovinah, v Avtohiši, v Trgovski hiši Merkur, v skladiščih v mestu in v Bohovi. Podjetje je v Mariboru postavilo prvo trgovsko hišo in vpeljalo nov samoizbirni način prodaje, vgradilo prve tekoče stopnice v mestu, odprlo prvo avtohišo, v Bohovi postavilo sodoben blagovnodistribucijski objekt itd. Te stavbe živijo še danes … z novimi vsebinami, drugimi ljudmi. Vseeno pa prebivalci Maribora še vedno rečemo »Dobimo se pri Merkurju«, čeprav je svoja vrata zaprl že pred dvajsetimi leti, torej leta 2002.
