Velja za prvi in najstarejši glasbeni festival v Sloveniji.

Posnetek: Danilo Škofič

Številni Mariborčani in Mariborčanke se še kako dobro spominja(m)o tistega obdobja v letu, ko so na Lentu zasvetili vrtiljaki in na svoje atrakcije privabljali velike in male. Šlo je za veselo jesen, kakopak, za katero pa mi, vsaj tisti najmanjši nismo vedeli, da ima pravzaprav opraviti z istoimenskim festivalom. V Mariboru je namreč vrsto let potekal Festival narečnih popevk Vesela jesen, ki pa v prvi izvedbi ni potekal jeseni, temveč spomladi, tlakoval pa je pot danes nadvse priljubljenemu Festivalu Lent, ki predstavlja eno od blagovnih znamk Maribora.

Vesela jesen oziroma Festival narečnih popevk je bil prvič organiziran davnega leta 1962 v Mariboru, nazadnje pa je bil izveden leta 2011. V začetku je bil namenjen temu, da so se na njem kalili pevci iz severovzhodnega dela Slovenije. Tematika festivalskih skladb je bila povečini povezana z bolj ruralnim življenjem, tradicijo, poklici, ki so izginjali iz našega vsakdana. Seveda ni manjkalo pesmi, ki so častile trgatev in vinsko kapljico, ki v jeseni dozori v vino. V poklon kultnemu festivalu, ki je pomembno zaznamoval naše mesto, smo s pomočjo publikacije Festival vesela jesen 1962 – 1997 avtorja Dušana Tomažiča in spletnega bloga RBC pripravili današnji prispevek.

Sprva konkurirali Slovenski popevki

V sklopu študentskega časopisa “Katedra” je 17. aprila leta 1962 potekal prvi slovenski festival zabavne glasbe ter četrti tovrstni festival takratne Jugoslavije. Rodil se je glasbeni festival Vesela Jesen, ki je sprva predstavljal le mariborske avtorice in avtorje, sčasoma pa privabil priznane domače kulturnike. Leto poprej se je zgodila že neuradna in netekmovalna prireditev Vesele Jeseni, ki je dala pobudo in temelje za uradni začetek dotičnega glasbenega festivala.

Festival je bil namenjen predvsem mariborskim in drugim lokalnim pevcem in glasbenim ustvarjalcem. Ker je bil predstavljen pred Slovensko popevko, velja za prvi in tako najstarejši glasbeni festival v Sloveniji in četrtega v Jugoslaviji. Naslednja Katedra je bila organizirana leta 1965, tretja pa šele leta 1969, ko se je festival preimenoval v Veselo jesen, od takrat dalje daje prostor temu segmentu slovenske zabavne glasbe.

vir: kamra.si

Organizatorji so upali, da bo Vesela jesen postala nekakšna alternativa Slovenski popevki, vendar je kmalu postalo jasno, da z njeno priljubljenostjo ne more tekmovati. Potem ko so bile leta 1970 nekatere pesmi na festivalu zapete v narečju, je leta 1972 Vesela jesen pod idejnim vodstvom Bertija Rodoška in Edvarda Holnthanerja postala festival popevk, petih v slovenskih narečjih, in se tako diferencirala od Popevke. Do leta 1987 je festival potekal v organizaciji DGD Harmonija, po enoletnem premoru pa sta organizacijo prevzela Radio Maribor in agencija Geržina Videoton.

1962: Lidija Kodrič in Zmago Frankovič − Moja mala tiha sreča (Srečko Satler/Janez Mikuž/Ivo Meša)
1965: Lidija Kodrič − Njegove oči (Berti Rodošek/V. Gajšek/Berti Rodošek)
1969:

  • žirija: Alfi Nipič in Slavija 5 − Mladi (Berti Rodošek/N. Gričar/Berti Rodošek)
  • občinstvo: Jože Kobler − Črke lažejo (Berti Rodošek/N. Gričar/Berti Rodošek)

1970:

  • zlati klopotec (za besedilo): Alenka Pinterič − Ključ sveta (Berti Rodošek/V. Gajšek/Berti Rodošek)
  • žirija: Alenka Pinterič − Ključ sveta
  • občinstvo: Alfi Nipič in Slavija 5 − Štajerc (Berti Rodošek/Berti Rodošek/Berti Rodošek)
  • najboljša pesem v narečju: Lado Leskovar − Dobri pajdaši (A. Vlaj/J. Ternar/Jure Robežnik)

1971:

  • zlati klopotec:
    • Marjetka Falk in Bor Gostiša − Mi smo mi (Jože Kreže/Jože Kreže/Jože Privšek)
    • Lado Leskovar − Še en gvažek (Milan Križan/Marjan Stare/Jože Privšek)
  • žirija: Jože Kobler − Dan, ki ga zamenjala je noč (Berti Rodošek/S. Rodošek/Jože Privšek)
  • občinstvo: Jože Kobler − Dan, ki ga zamenjala je noč
  • najboljša pesem v narečju: Alfi Nipič − Prlek (Berti Rodošek/Edvard Sitar, Berti Rodošek/Berti Rodošek)

Od leta 1972 je zlati klopotec postal nagrada žirije in vse pesmi so bile pete v narečju.

1972:

  • zlati klopotec: Alfi Nipič in New Swing Quartet − Bolfenk (Berti Rodošek/Marjan Stare/Berti Rodošek)
  • občinstvo: Alfi Nipič in New Swing Quartet − Bolfenk

1973:

  • zlati klopotec: Braco Koren in New Swing Quartet − Žabe na vasi (Simon Gale/Marjan Stare/Jože Privšek)
  • občinstvo:
    • Alfi Nipič in Kvartet Do − Flosarji (Jože Kreže/Miroslav Slana/Bojan Adamič)
    • Braco Koren in New Swing Quartet − Žabe na vasi

1974:

  • zlati klopotec:
    • Berti Rodošek in New Swing Quartet − Nazdravimo prijateljstvu (Berti Rodošek/Berti Rodošek/Berti Rodošek)
    • Braco Koren − Ribničan (Bojan Adamič/Marjan Stare/Bojan Adamič)

1975:

  • zlati klopotec: Edvin Fliser − Muaja Pepka (Boris Kovačič/Marjan Stare/Mojmir Sepe)
  • občinstvo: Edvin Fliser − Muaja Pepka

1976:

  • zlati klopotec: Karli Arhar − Roraš Karči (Dezider Cener/Dezider Cener/Jani Golob)
  • občinstvo: Karli Arhar − Roraš Karči

1977:

  • zlati klopotec: Janko Ropret − Bohinsko vesele (Jože Kreže/Jože Kreže/Mojmir Sepe)
  • občinstvo: Branka Kraner − Ko me osvajaš (Renato Lah/Boris Nikovec, Branka Kraner/Edvard Holnthaner)

1978:

  • zlati klopotec: Alenka Pinterič − Krašovc (Aleš Kersnik/Milan Krapež/Jani Golob)
  • občinstvo: Edvin Fliser in Branka Kraner − Stari tango (K. Doler/K. Doler/Jože Privšek)

1979:

  • zlati klopotec: Duo Kora − Grubanje (Milan Kamnik/Milan Kamnik/Edvard Holnthaner)
  • občinstvo: Sonja Gabršček in Braco Koren − En Gašp’r je živu (Bojan Lavrič/Bojan Lavrič/Edvard Holnthaner)

1980: Zorica Fingušt − Mejdun, šta lonca (Zorica Fingušt/Zorica Fingušt/Edvard Holnthaner)
1981: Karli Arhar
1982: Renata Brumec − Bougo, al gre pa lie (Renata Brumec/Renata Brumec/Silvo Štingl)
1983: Zorica Fingušt
1984: Mladi upi − Naš ata (Oto Pestner/Jože Čibej)
1985: Rudi Šantl − Mi Štajerci (Boris Rošker/Brigita Kobe/Boris Rošker)
1986: Nace Junkar & Oto Pestner − Slovenija, najlepša si dežela (Oto Pestner/Ivan Sivec/Oto Pestner)
1987: Edvin Fliser & Vinko Šimek

2003:

  • žirija: Halgato Band − Skuza
  • občinstvo: Modrijani − Moje dekle

2005:

  • žirija: Halgato band
  • občinstvo: Prifarski muzikanti

2006:

  • žirija: Lidija Kodrič − Forza, fešta! (Emil Glavnik/Metka Ravnjak-Jauk/Lojze Krajnčan)
  • občinstvo: Ansambel Zreška pomlad − Veselejce so luvejšče (Domen Hren/Domen Hren, Marko Kočar/Marijan Golob)

2007:

  • žirija: Regina − Tvoje očij (Dezider Cener/Feri Lainšček/Patrik Greblo)
  • občinstvo: Malibu − Sin muj se neče žjenet (Marjan Lipičnik, Matjaž Vrh, Marjan Uljan, Patrik Greblo)

2008:

  • žirija: Prifarski muzikanti − Lepu je blu
  • občinstvo: Prifarski muzikanti − Lepu je blu

2009:

  • žirija: Rudi Šantl − Vejnec skuznatih rouž (Mišo Kontrec/Mišo Kontrec/Igor Podpečan)
  • občinstvo: Domen Kumer − Marička Štajerka (Boris Rošker/Metka Ravnjak Jauk/Lojze Krajnčan)

2010:

  • žirija: Crescendo − Prleška napitnica
  • občinstvo: Prifarski muzikanti − N’ spumlad

2011:

  • žirija: Halgato band − Prekmurski cvejt (Saša Ostojić/Milan Ostojić/Primož Grašič)
  • občinstvo: Prifarski muzikanti − Moja Izola (Žiga Bižal/Dušan Bižal, Darjan Gorela/Gregor Forjanič)

Prva Vesela Jesen, se je dogodila v Unionski dvorani v Mariboru. Drugi glasbeni festival Vesele Jeseni se je zaradi finančnih težav dogodil šele tri leta kasneje, po njegovi festivalski premieri leta 1962, in sicer, 6. oktobra leta 1965, ob 20.00 uri, v okviru prireditve Vesela Jesen, ki je potekala med 25. septembrom in 10. oktobrom v Hali C, na mariborskem sejmišču. Tretja izvedba je potekala na stadionu Ljudski vrt.

Festival je vsa leta potekal v Mariboru (Unionska dvorana, Hala C, Ljudski vrt, dvorana Tabor od 1984 do 2001, SNG Maribor), razen leta 2003, ko so ga organizirali v studiu Televizije Slovenija v Ljubljani. Od leta 2004 znova poteka v Mariboru v Slovenskem narodnem gledališču. Zmagovalna popevka je bila nagrajena z zlatim klopotcem. 

Uvertura v Veselo jesen – Katedra ‘62

Na prvo Veselo Jesen se je prijavilo 29 kandidatov, strokovna žirija pa je izbrala 10 najboljših, ki so se predstavili na festivalu v živo. Komisijo so sestavljali naslednji člani: slovenski glasbeni publicist in kritik časopisa Večer Vlado Golob, urednik za kulturo, umetnost in književnost pri časopisu Večer, ter tajnik Slovenske Filharmonije Branko Avsenak, pomočnik ravnatelja Centra za glasbeno vzgojo Maribor (CGV) Srečko Grušovnik, visokošolska profesorica in članica društva univerzitetnih profesorjev Maribor (Pododbor Maribor) Nena Hohnjec ter novinar in urednik časnikov Katedra in Tribune ter dopisnik RTV Ljubljana in časopisne hiše Delo Ivo Vajgl.

Glavni pobudniki tovrstnega festivala, so bili člani uredništva študentskega časopisa Katedra, ki je izhajal od leta 1961 do leta 1994, v sklopu mariborske Univerze.

Velike zasluge za izvedbo dogodka gredo tudi RTV Ljubljana, ki je omogočila neposreden radijski prenos, a žal brez televizijskega snemanja. Voditelja dogodka prve Vesele Jeseni sta bila Milan Valant in Eva Puma. Popevke so nastopajoči izvajali po sistemu dveh alternacij. Vsako skladbo sta odpela dva različna vokala v spremljavi z orkestrom Alberta Kramerja, imenovanim po slovenskem politiku in novinarju ter Zabavnim orkestrom KUD Jože Hermanko pod taktirko Iva Meša.

Zmagovalna skladba Vesele Jeseni je bila pesem “Moja Mala Tiha Sreča”, ki sta jo na besedilo Janeza Mikuža odpela Lidija Kodrič in Zmago Frankovič. “Moja Mala Tiha Sreča” je prejela nagrado občinstva, nagrado za najboljše besedilo, najboljšo priredbo ter bila leta 2000 izdana tudi na zvočni kaseti in zgoščenki “Zlata Leta Vesele Jeseni (Festivalske Uspešnice 1962 – 1979), pri založbi Helidon.

vir: kamra.si

Na festivalu debitirala velika imena slovenske glasbe

Na festivalu so se predstavile danes številne zimzelene popevke, nastop pa je takrat pomenil odskočno desko za številna imena zabavne glasbe, ki jih danes dobro poznamo. Med njimi so denimo Lidija Kodrič, Nace Junkar, Jože Kobler, Ivo Mojzer, Janko Ropret, Karli Arhar, Vinko Šimek, Oto Pesner, Lado Leskovar, Bor Gostiša, Braco Koren, Edvin Fliser, Ivo Mojzer, Alenka Pinterič, Tomaž Domicelj, in legendarni Alfi Nipič. Med mlajšo generacijo je na festivalu zapel tudi Domen Kumer.

Poleg Lidije Kodrič, ki je nagrado prejela že ob prvi izvedbi festivala, je že na drugi izvedbi postala priljubljena tudi Irena Kohont.

Najbolj odmevno odrsko ime druge izvedbe festivala je bila Lidija Kodrič, ki je odpela dve popevki “Njegove Oči” in “Vesela Jesen”. Ta se je v srca občinstva vtisnila leta 1965, ob drugi izvedbi Vesele jeseni s skladbo “Pojdiva”, ki je bila leta 2006 izdana na zgoščenki “Bilo Je Nekoč”. Pesem “Pojdiva” sta ustvarila Janez Mikuž, ki je bil leta 2010 prejemnik Steletove nagrade za življenjsko delo, za izjemne dosežke na področju konservatorstva in restavratorstva ter Srečko Satler, ki je bil že stari znanec domačih popevkarskih vod.

Kot debitant festivala se je s skladbo “Moj Maribor” preizkusil domači tekstopisec, pevec, televizijski in radijski voditelj ter eden izmed prvih slovenskih stand-up komikov Vinko Šimek, ki je deloval pod psevdonimom Jaka Šraufciger ter pridno izdajal zvočne kasete, zaradi katerih danes spada, med najbolj prodajane govorne kasete, v takratni Jugoslaviji in posledično je prejemnik osmih zlatih plošč in kaset. Prva zvočna kaseta “Jaka Šraufciger – Vol. 1”, je bila izdana leta 1981, pri založbi PGP RTB. Vinko je med drugim, pisal besedila za Alpski Kvintet. Šimek je vodil številne prireditve, med njimi Pop delavnico, Slovensko popevko, kar 12-krat Festival narečnih popevk v Mariboru.

Na Veseli jeseni leta 1965 se je preizkusil tudi mlad pevec Janko Pipan, ki je zapel pesem “Pomladi”, popevka pa je javnost seznanila še z enim podmladkom, ki je demonstriral skladbo “Tam Sem Doma”, katero je zapel Alfi Nipič. Alfi je svojo prvo 7” malo ploščo “V Pajzlu Vizavi / Vroče Hlače”, izdal leta 1972, pri založbi Helidon.

Alfi Nipič, ljubljenec občinstva in eno najbolj zvenečih imen slovenske zabavne glasbe doma in drugod, je na festivalu v različnih kategorijah zmagal več let zaporedoma, natančneje kar šestkrat.

V sklopu glasbenega festivala Vesela Jesen 65 je na odru zazvenelo nekaj popevk, kot so “O, Maribor”, “Uspavanka O Mariboru” ter “Prelepi Maribor”. Tekom festivalskega večera, naj bi se na odru uprizorile tudi številne glasbene priredbe, kot so “Zakaj Prav Peter”, “Mali Potep”, “Ljubezen In Semafor”, “Oba Rada Pleševa”, “Fant Me Povabil Je”, “Pajkov Cha-Cha” in “Čakam Te” in druge. Domneva se, da bi lahko bile to tuje popevke, ki so bile deležne novih lokalnih aranžmajev.

vir: kamra.si

Na festivalskem odru se je leta 1969, na tretji izvedbi festivala, v glavnini predstavilo mnogo debitantov, med katerimi so nekateri sploh prvič solistično izvedli svojo popevko. Alfi Nipič je predstavil tri narečne skladbe in sicer: “Mi Mladi”, “Prosim Te, Nikar” ter “Ostala Boš Sama”. Prvo mesto je zasedla “Črke Lažejo”, ki jo je zapel Jože Kobler. Istega leta se je javnosti predstavil tudi Karli Arhar, sicer član Ansambla Jožeta Krežeta, ki je svojo prvo malo ploščo “Jure Veseljak”, izdal leta 1966, pri založbi PGP RTB. Arhar je na festivalu zapel “Utrujeno Srce”. V zgodnjih šestdesetih letih je delovala tudi glasbena skupina “Charly And His Continentals”, kjer so ob boku Karlija, na kitari in vokalu igrali še: Boris Piko Pic na solo kitari, Hari Pernarčič na bas kitari in vokalu ter Ivo Mojzer na bobnih. Arhar je bil kasneje še član benda “Kon Tiki”, kjer je igral bas kitaro, zasedbe “The Out”, kjer je ob basu še prepeval ter skupine “Alarm”, kjer je samo pel.

V sklopu festivala Vesele Jeseni je leta 1969 dve popevki predstavila tudi debitantka Marjetka Neca Falk, ki je bila med drugim članica mariborske glasbene zasedbe Rdeči Dečki. Zapela je Cilenškovo “Dober Dan” in Rodoškovo “Dežela Čudnih Ljudi”, ki jo je zapela skupaj z Lidijo Kodrič.

Sprva skromne nagrade

V primerjavi s Slovensko popevko je bila Vesela Jesen kot domača glasbena prireditev precej bolj na stranskem tiru ter je v samih začetkih delovala precej s pomočjo lokalnih sponzorjev in vnetih glasbenih zanesenjakov, ki so želeli dvigniti nivo slovenske umetniško glasbene veje.

Posledično je imela Vesela Jesen bolj skromne denarne nagrade ter je sprva delovala v idejni miselnosti razvoja festivala, na katerem se bodo predstavili krajevni popevkarji in tako pridobili možnost za nastope tudi drugod.

Z leti je festival dobival več podpore na lokalnem nivoju, kar je botrovalo dejstvu, da je pri organizaciji in podpori festivala prisostvovalo mnogo lokalnih sponzorjev. Med njimi so bili Mariborska turistična zveza, Zavod Stadion, Puntik, Turist agent, Mariborski tisk ter Kompas in Hotel Slavija, kjer so med drugim prodajali festivalske vstopnice.

Dogodek je bil v svojih začetkih sicer večkrat nedeležen televizijskega prenosa, temveč le radijsko oddajanje, preko lokalnega radia postaje Maribor. Posnetke za Radio Ljubljana in Radio Maribor, so posneli v mariborski Kazini. Vsekakor je zanimivo dejstvo, da so imeli pred radijskim snemanjem, na voljo le štiri dni, za pripravo festivalskega glasbenega repertoarja, katere zasluge gredo nedvomno domačemu glasbeniku in takratnemu dirigentu Engelbertu Rodošku, ki je vodil veliki zabavni orkester. Pri snemanju popevk sta sodelovali še lokalni zasedbi Slavija 5 in Rdeči Dečki.

Na festivalu je nagrado podelila strokovna žirija, podelili pa so tudi nagrade po izboru občinstva. Vse od leta 1970 so podelili tudi nagrade za najboljšo pesem odpeto v narečju in podelili zlati klopotec za besedilo. Od leta 1972 je zlati klopotec postal nagrada žirije in vse pesmi so bile pete v narečju. Denarne nagrade so na prvih izvedbah festivala znašale približno tisoč dinarjev, kasneje se je fond povečal.

Izbrane nagrajene skladbe so običajno posneli tudi na promocijsko ploščo, izbrane popevke pa so bile kasneje predstavljene tudi na kompilacijski zgoščenki in kaseti “Zlata Leta Vesele Jeseni (Festivalske Uspešnice 1962-1979).

Četrti festival – sprememba imena

Četrti Festival narečne popevke leta 1970 je zaznamovalo predvsem dejstvo, da se je takrat uradno preimenoval v “Vesela Jesen”, ta pa je občutno zasukal tudi štajersko prestolnico, kjer je dogodek tudi potekal. Potekal je 26. septembra leta 1970 ob 20.00 uri v dvorani B Mariborskega sejmišča. Na narečni razpis se je prijavilo 28 skladb, med katerimi jih je strokovna žirija izbrala 13, ki so se udejanili še na festivalskemu odru.

Pravila festivala leta 1970 so prvič predstavljala skladbe v narečjih severovzhodne Slovenije, katerim naj bi narečno ustrezali le viži “Dobri Pajdaši” in “Štajerc”. Točno to pesem je leta 1992 priredil glasbenik Zoran Predin, ter jo izdal na svoji kaseti in zgoščenki “Gate Na Glavo” pri založbi Helidon. “Štajerc”, se je znašel tudi na kompilacijski tlačenki “Big Band RTV Slo – Zlata Šestdeseta Slovenske Popevke”, ki je bila izdana leta 1997 pri založbi ZKP.

Tudi na četrti narečni popevki se je predstavilo kar nekaj novincev, ki so na svoj način in v svoji interpretaciji predstavili lastno festivalsko skladbo. Fani Brečko je zapela “Maribor Večni”, Bor Gostiša je odpel skladbo “Saj Smo Mladi Le”, Ditka Haberl je izvedla pesem “Povsod Je Moj Dom”, Lado Leskovar je zapel pesem “Dobri Pajdaši”. Zadnji debitant festivala je bil Braco Koren, ki je urezal skladbo “Rad Bi Bil Tvoj”. Braco je sicer, prepeval pri Dobrih Znancih in Kraškem Kvintetu, njegov oče Franc Koren, pa je prepeval pri legendarnih bratov Avsenik.

Festival leta 1970, avtor Dragiša Modrinjak

Ostali nastopajoči so že imeli kar nekaj izkušenj, istega leta pa so se predstavili z naslednjimi popevkami in sicer: Edvin Fliser je odpel pesem “Oči, Ki Srcu So Lagale”, Ervina Štelcl je urezala “Naj Ponosno Bo Srce” in Alfi Nipič in Marjetka Falk, sta v duetu zažvrogolela komad “Ta Vražji Telefon”.  Pisec popevk Marjan Stare in vodja Ansambla Milana Križana, Milan Križan, sta kot debitanta na dotični Veseli jeseni, pripravila dve skladbi, “Moj Poštar” v izvedbi Zorice Fingušt in “Iščem Tvoj Nasmeh”, v uprizoritvi Irene Kohont.

Prvo nagrado občinstva in nagrado za najvedrejšo popevko je prejela viža “Štajerc”, drugo nagrado občinstva je požela Koblerjeva “Dala Si Mi Vse”, tretja po izboru občinstva pa je bila Irena Kohont in njena pesem “Iščem Tvoj Nasmeh”.

Prvo nagrado žirije, nagrado za najboljši glasbeni aranžma in zlatega klopotca za besedilo je bila deležna Gajškova skladba “Ključ Sveta”, drugo in tretje mesto po izboru žirije, sta si delili popevki “Rad Bi Bil Tvoj” in “Povsod Je Moj Dom”, ki je bila izbrana tudi za najboljšo interpretacijo večera.

Po številu glasbenih nagrad, naj bi bil dotični festival širom takratne Jugoslavije nedvomni rekorder.
V dvorani je bilo okoli 1200 poslušalk in poslušalcev, ki so morali za festivalsko vstopnico odšteti nekdanjih 3.000 dinarjev, kar bi danes naneslo okoli 25€.

Ob tedanjemu jubileju letošnje Vesele jeseni, sta bili izdani še dve mali festivalski plošči in sicer: “Vesela Jesen ‘70” s skladbama “Dala Si Mi Vse” in “Ta Vražji Telefon”, ter druga 7” plošča “Vesela Jesen 1970”, na kateri lahko slišimo “Nas Maribor” v intepretaciji Majde Renko in Milana Goloba.

Peta vesela jesen z manj nagradami

Peti festival narečne popevke Vesela Jesen je potekal 25. septembra, leta 1971 v dvorani B na mariborskemu sejmišču, ki je bilo tistikrat nabito polno. Festivalske vstopnice so se prodajale po 30 in 40 jugoslovanskih dinarjev in bile razprodane. Ob svoji petletni obletnici Veselo-jesenskega delovanja, je bila izdana biltenska publikacija “Popevka Vesele Jeseni”. Prireditev so prenašali v živo, preko antenskih valov Radia Maribor in Radia Ljubljana. Na mariborskemu radiu so celo organizirali radijsko oddajo “Radiogram”, v kateri so se predstavljali bodoči festivalski pevci in pevke.

Na festivalski razpis se je prijavilo 55 popevk, med katerimi, so jih izbrali najboljših 16. Razpisno komisijo so tvorili: skladatelj Mojmir Sepe (1930-2020), član programskega sveta Branko Mlakar, dirigent in umetniški vodja Totega Big Banda, Edvard Holnthaner, filmski in televizijski igralec ter voditelj Mirko Bogataj (1942-2007), časopisni (Večer) in radijski novinar Srečko Golob (1918-1998) ter literarni zgodovinar in urednik Marjan Kramberger (1938-2015).

Ob petnajst čez osem se je glasbena predstava pričela. Na odru sta dirigirala stari Jesenski znanec Berti Rodošek in debitant Edvard Holnthaner. Spremljevalna glasbena skupina, je bila vokalno instrumentalna zasedba Mladi Levi ter godalni sestav RTV Ljubljana. Pod režisersko taktirko se je sploh prvič podpisal operni režiser Franjo Potočnik (1927-1997).

Na odru se je predstavilo šestnajst kandidatov, med katerimi so bili štirje debitanti in sicer: pevec in pisec Andrej Grabnar, s skladbo “Grič Sreče”, članica zasedbe Belih Vran Doca Marolt s popevko “Naš Papagaj”, tretji debitantski predstavnik je bil Oto Pestner, ki je zapel pesem “Ostal Sem Sam”. Dotična popevka “Ostal Sem Sam”, je bila izdana leta 1972, na mali plošči “Vesela Jesen ‘71”, pri založbi Helidon ter istega leta še na zvočnih kasetah “Oto Pestner” in “S Popevko Po Štajerski”, ki sta bili izdani pri založbi RTV Ljubljana. Na zgoščenko “Zlate Popevke”, je bila Otonova skladba umeščena leta 1993, pri založbi ZKP in leta 2019 še na ploščku “Helidonove Uspešnice”. Zadnji odrski prvozačetnik je bil band Slavija 5, ki je predstavil vižo “Potepuh”.

V uvodnemu delu je bilo izvajanih 16 popevk slovenskih avtorjev. Popevke so bile po izvajalski, kakor tudi po glasbeni plati kakovostne, nekoliko so šepala le besedila popevk. Strokovna žirija je podelila prvo nagrado kreditne banke Maribor, popevki Bertija Rodoška, “Dan, Ki Ga Zamenjala Je Noč”, ki jo je zapel Jože Kobler. Isti popevki so prisodili še prvo nagrado revije Stop tudi poslušalci v dvorani. Strokovna žirija ni podelila druge nagrade Mariborskega Dela in tretje nagrade Intesa, ker po mnenju žirije izvajalska in glasbena raven popevk ni bila zadovoljna. Nagradi so namenili v sklad prihodnje prireditve. 

Drugo nagrado poslušalcev je dobila popevka “Stari Zvonik”, ki jo je zapel Edvin Fliser. Nagradi za najbolj izvirno in vedro narečno popevko je prejel komponist Berti Rodošek za “Prlek”, ki jo je predstavil Alfi Nipič. Žirija prireditelja zavoda Stadion je podelila “Zlatega Klopotca” popevki Jožeta Krežeta “Mi Smo Mi”. Ista popevka je razen simbola prireditve, prejela še tretjo nagrado občinstva.”

Za najboljše festivalsko besedilo je bilo izbrano besedilo pesmi “Naš Papagaj”. Aranžmajsko se je najbolj dokazal Janez Gregorc, s skladbo “Stopi V Korak Z Menoj”. Zmagovalna skladba pa je bila Leskovarjeva “Še En Gvažek”, ki je bila prav tako prejemnica Zlatega klopotca. Tokrat je bilo vsega skupaj deset nagrad, kar je bilo dve nagradi manj kot leto predtem. Denarne nagrade so bile v vrednosti od 1.500 do 3.000 dinarjev.