Marsikdo je še vedno pod vtisom nedavnega dogodka v Srbiji, kjer je na eni od šol v središču Beograda 13-letni strelec z očetovo pištolo ubil osem učencev in varnostnika. Trenutno je v psihiatrični ustanovi, zaradi nizke starosti pa ni kazensko odgovoren. Sledil je dogodek v treh vaseh blizu Mladenovca, kjer je 20-letnik z avtomatskim orožjem in pištolo ubil osem, ranil pa 14 ljudi, večinoma mladih. Storilec je priznal kaznivo dejanje in je v 30-dnevnem priporu. Starši, širša javnost in stroka se sprašujejo, kaj je šlo narobe, kje smo zatajili. Zakaj stisk otrok pravočasno ne prepoznamo in mladih pravočasno ne opremimo z informacijami, ki jim bodo pri tem v pomoč.

Res pa je tudi, da se je v šoli v zadnjih desetih, petnajstih letih marsikaj spremenilo. Nekoč je bilo nepredstavljivo, da bi starši, nekateri celo skupaj z odvetniki, obiskovali učitelje in se borili za ocene svojih otrok. Zdi se, da so učitelji nekoč lažje vzpostavili avtoriteto, tudi razmerje med pravicami in dolžnostmi učencev je bilo v preteklosti drugačno kot danes. O tem, kako in zakaj se je vse to spremenilo, smo govorili z Borisom Mlakarjem, ki je bil med leti 1980 – 2000 učitelj športa na Osnovni šoli Kungota, od 2000 do 2002 na Osnovni šoli Fram, nato pa do leta 2021 ravnatelj  na Osnovni šoli Sveta Ana. Zdaj je že dve leti upokojen.

Kako ste kot učitelj doživljali odnos z učenci? Vam je bilo težko vzpostaviti avtoriteto?

Vedno sem bil »nagnjen« k redu in disciplini, najbolj pomembna pri vzpostavljanju odnosa z učenci pa je doslednost. Po tej te učenci tudi sprejemajo kot avtoriteto (po domače: delaj kakor rečeno, tako storjeno). To se nanaša tudi na vlogo razrednika, ki sem jo opravljal praktično 22 let. Vedno je bila prisotna aktivna komunikacija s starši. V tem tako imenovanem didaktičnem trikotniku učitelj, starš in učenec je v bistvu doslednost nujna, sicer te oboji prepoznajo kot neresnega, morda celo naivnega, kar se danes dogaja v marsikateri šoli in marsikateremu učitelju. Dogovorjena pravila je potrebno spoštovati tako iz ene in druge strani (če karikiram: ob treh zjutraj pri rdeči luči na semaforju počakamo, čeprav ni nikjer nobenega avtomobila v križišču, kar seveda mnogi ne počnejo), ker taka pravila veljajo.

Se vam zdi, da so učenci v tistih časih lažje sprejemali avtoriteto?

Vsekakor, živeli smo tudi v drugačni državi, veljale so vrednote, kot so spoštovanje, odgovornost, pripadnost, … Učitelj je (še) pomenil do določene mere nekoga, ki je spoštovan, kasneje pa se je ta spoštovanost pričela izgubljati. Razlog je zagotovo v sami družbi, ki se je spreminjala, storjenih je bilo veliko potez, ki so k temu pripomogle. Če hočete tudi šolska zakonodaja oziroma zakonodaja, povezana s šolo. Menim, da smo nekatere soodločevalce (starši, lokalna skupnost, zunanje institucije ipd.) na šolskem polju pustili preblizu, stroka je v nekem smislu popuščala pred pritiski permisivnega načina dojemanja.

Danes učenci vsak minuto prostega časa (tudi med odmori) izkoristijo za spremljanje vsebin na mobilnih telefonih. Kako to vpliva nanje?  Kaj so učenci počeli v odmorih pred mobilnimi telefoni?

Predvsem so se družili, pogovarjali, izmenjevali izkušnje, če hočete tudi znanje, bili so veliko bolj socialno usmerjeni kot danes. Velikokrat se spomnim slike, ko je veliko učencev ždelo v svojem kotu šolskega hodnika in gledalo v ekran mobilnika. Iz enega konca hodnika na drugega so si pošiljali sms-e in podobno. Mislim, da je to povzročilo drugačno dojemanje odnosov med učenci, izgubljale so se originalne vezi, sodelovanje je bilo naenkrat brez konkretne komunikacije. Z ukinitvijo pravilnika o pravicah in dolžnostih učencev je vsaka šola ravnala po svoji presoji z uveljavitvijo t.i. šolskih pravil, hišnih redov in vzgojnih načrtov. Na marsikateri šoli je s temi dokumenti mobilnik postal v času pouka prepovedan predmet. Menim, da bi javna šola morala imeti skupna, centralna pravila, ki veljajo za sleherno šolo. Prepovedovanje ni rešitev. Čas teče in vse se spreminja, v katero smer, pa je drugo vprašanje. Z mobilnikom sicer ni nič narobe, vsebine, ki so dostopne, pa so druga stvar.

Pravice in dolžnosti učencev: je to razmerje porušeno?

Že omenjeni pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev v devetletni šoli je po moji oceni storil precej zmede na vzgojnem področju. Primer: v 30. členu omenjenega pravilnika je npr. pisalo: občasni neopravičeni izostanki nad 12 ur oziroma strnjeni neopravičeni izostanki nad 18 ur so veljali po pravilniku kot hujša kršitev. Če vprašate mene, je vsak neopravičen izostanek hujša kršitev. Torej je sam predpis dal staršem in učencem na izbiro, kako in kaj v zvezi s pravicami in dolžnostmi. O tem, kaj je prav in kaj ne in do katere mere ja, se ne debatira. Takoj se poruši ničelna toleranca. Zagotovo so razmerja med dolžnostmi in pravicami porušena. Dolžnosti same po sebi prinašajo tudi pravice, poudarjanje slednjih in postavljanje v ospredje pa je zagotovo napačen vzgojni pristop.

Pravice učiteljev: se vam zdi, da so v odnosu do učencev, pri vzgojnih metodah, pri odvzemu telefonov, … preveč omejeni?

Menim, da mora med učiteljem in učencem obstajati zdrava komunikacija, vendar predvsem čvrsta s strani učitelja. Že na začetku sem omenil doslednost. Učitelj, ki ne zna poskrbeti za red in disciplino, ima težave slej ko prej. Pomembno je postaviti pravila, ki veljajo za vse enako in vselej dosledno pri izvajanju. Težko bi bilo reči, da so učitelji omejeni pri določenih vzgojnih prijemih, vprašanje pa je, kako lahko ukrepajo ob pojavu neprimernega obnašanja. Zato še enkrat poudarjam, da morajo konkretna navodila veljati za celotno javno šolstvo, ne parcialno od šole do šole. Naša zakonodaja je napisana zelo »lebdeče« in neoprijemljivo.

So šli starši z angažiranjem odvetnikov za vsako najmanjšo stvar, ki se jim zgodi, predaleč? Kako ste to doživljali kot ravnatelj?

Imel sem nekaj takšnih izkušenj, ko so starši na tak način želeli reševati, dajmo temu reči, nesporazum med šolo in učencem. Jasno je in tudi razumem, da se vsak starš zavzame za svojega otroka (če se mu zgodi krivica), narobe pa je, ko starš v določeni situaciji ne vidi očitne krivde otroka in mu daje potuho. Tipični primeri so izsiljevanje boljše ocene. Tukaj mora učitelj jasno in glasno znati opredeliti kriterije in stati za njimi. Če tega ni, nastane problem. Sicer so pa primeri posredovanja preko odvetnikov že kar uveljavljena praksa, ki se ji lahko izognemo samo s strokovnostjo, še enkrat doslednostjo in s primerno komunikacijo.

Se vam zdi, da so se zlasti mladi učitelji v strahu pred ravnanjem staršev nekoliko povlekli nazaj? Da morda kakšnega “problematičnega” učenca raje pustijo na miru in mu omogočijo, da izdela razred?

Zaradi nastale splošne situacije v družbi, ki je precej materialistično naravnana, se bojim, da je temu res tako. Vprašanje pa je, ali je prav. Vsak ni rojen učitelj, na fakulteto pa se lahko vpiše vsak, ki meni, da bi lahko bil učitelj. Narobe. Še posebej ta poklic bi moral imeti sito, po katerem bi se lahko vpisal in se izobrazil za učitelja. To sicer ni idealna rešitev, gotovo bi pa bil korak bližje k temu, kaj kot družba želimo z našo šolo. Če učitelj ne stoji za svojo strokovnostjo, če ne zna argumentirati ocene, itd., potem se lahko dogaja, kot ste rekli, da nekaj povleče nazaj, kar je hudo narobe.

Na kak način so učenci nekdaj sproščali svoje frustracije, stiske? Zdi se, da pred 15 leti ni bilo primera, da bi vzeli orožje in obračunali s sošolci in učitelji (zadnji primer iz Srbije)?

Ta zadnji primer iz Srbije je tragedija brez primere. Če se spomnim svojih dni v osnovni šoli, brez omahovanja ugotovim, da je bilo nasilje v šoli prisotno že od nekdaj. Brez zadržka je potrebno tukaj omeniti vlogo staršev. Učenec, ki vzame pištolo in brez oklevanja in načrtno pride na tak način v šolo in izvrši tako dejanje, ni od danes. Tukaj je nekdo močno spregledal vse dejavnike, ki so otroka privedli do tega. Prej sem omenil pravice in dolžnosti; preveč je poudarka na pravicah in premalo na dolžnostih. In vse preveč pravic si jemljejo tako otroci kot njihovi starši. Pametni moramo biti pred takimi dogodki, po njih je vsako pametovanje odveč ali prepozno. Dejstvo pa je, da je nasilje tudi v slovenski šoli, saj poznamo kar nekaj primerov (npr. s sekiro nad učiteljico, …). To so stvari, o katerih se je treba pogovarjati. Otroka je potrebno učiti življenja s konkretnimi vrednotami, ki jih tudi v praksi izvajamo, s parolami in nauki bo to bolj težko.

Koliko je danes še spoštovan učiteljski poklic?

Če bi me vprašali na lestvici od ena do deset, bi rekel da pet. Zagotovo pa je spoštovan toliko, kolikor si vsak učitelj sam zagotovi spoštovanje. Včasih je bilo nekaj samo po sebi umevnega, da je učitelj nekaj, kar se spoštuje. Danes so družbene spremembe prinesle drugačne odnose, vse je bolj sproščeno, brez zadržkov. S tem sicer ni nič narobe, če pa ta sproščenost vodi v nespoštovanje in omalovaževanje, pa je to nekaj drugega. Vsak poklic mora biti spoštovan, še posebej takšni, ki se ukvarjajo z ljudmi. Učitelj je tisti, ki dovoli, kako daleč v komunikaciji gre z njim učenec, starš.

Kje, kdaj in zakaj se je po vaše zgodila točka preloma – da smo prešli na današnje stanje v šoli?

Na to vprašanje je težko odgovoriti precizno. Zagotovo pa je danes precej drugače kot nekoč. 40 let delovne dobe je skoraj pol stoletja. Spremembe so neizogibne, ker nas k temu sili okolje v katerem živimo. Včasih smo na TV-ju lahko spremljali le dva programa, mobilnih telefonov ni bilo, interneta nismo poznali, če je družina imela TV, je bil to skoraj čudež, in še to črno-beli. Spomnim se, da smo se otroci soseske zbrali pri sosedu in gledali skupaj kakšno oddajo, seveda smo ga zato vljudno prosili. Danes temu ni več tako in tudi prav je, da gre razvoj svojo pot, vprašanje pa je, ali niso te spremembe prehitre in jih ne dohajamo kot bio-psiho-socialne celote. Tudi šola je spreminjala svojo osebno izkaznico, uvedli smo devetletno osnovno šolo, ki pa se mi zdi bolj »popustljiva« in morda nagrajuje tudi takrat, ko to ni potrebno. Včasih smo ob koncu šolskega leta podeljevali le redka priznanja, in to res zaslužnim učencem, danes jih dobijo praktično vsi ne glede na input posameznika. Tako se mnoge stvari razvrednotijo. Učenci napredujejo včasih tudi na silo, kaj pa to pomeni za družbo kot celoto, pa je drugo vprašanje. Še enkrat poudarjam, da je potrebno delati na vrednotah, ki jih živimo, s tem mislim, da ne smemo govoriti eno, delati pa drugo. V času mojega ravnateljevanja smo za starše, učence in delavce šole organizirali niz predavanj z namenom izboljšati odnose, razvijati socialne veščine, širiti empatijo posameznika, žal pa ugotavljam, da so marsikatera izobraževanja šla samo skozi ušesa, trajnega ali masovnega učinka pa niso dosegla. Če zopet malo karikiram, ozrite se v prometu okoli sebe in opazujte, koliko avtomobilov vozi brez smerokazov, in presenečeni boste, da skoraj polovica, vsi pa so obiskovali avtošolo. Tako je žal tudi na vzgojnem področju, mladina potrebuje čvrst in jasen zgled tako pri starših kot učiteljih, samo takšna družba je lahko kompatibilna. Otrok nimamo samo zato, da jih imamo, predvsem je za njih potrebno prevzeti vso odgovornost v smislu vzgajanja v pravo smer, s sodelovanjem, dopolnjevanjem in odgovornostjo. Če tega ni, se marsikdo izgubi v času in prostoru, rezultat so lahko tragični dogodki, ki smo jim priča. Menim, da je skrajni čas, da se družba vpraša, kakšnega državljana želimo imeti in kako to doseči. Več reda in discipline ni nikoli odveč – velja za vse deležnike.