Takrat smo še preračunavali nazaj v tolarje. Tu in tam. Ko je Zlatko Zahović postal športni direktor, 1. avgusta 2007, je podpisal za dve leti. Njegov sin Luka, ki ima že sam sina, še ni bil star 12 let. V Ljudskem vrtu je ostal še debelo desetletje več. 4606 dni. Ducat let in pol, v katerih je, mimogrede, Slovenija zamenjala šest vlad. Pogodbo je imel Zahović sicer še za štiri leta. Odšel je, ker se je zgodil šport. V atmosferi linča. Ni povedal, kdo točno je kriv, da je vzdušje, kakršno je. Odšel je.

Milijoni, smsi, peticije

Osem naslovov prvaka, dve ligi prvakov, tri evropske lige, za 29 milijonov evrov prihodkov od prodaje igralcev. Bili so izjemno uspešni, a bili so tudi zelo trdi trenutki. Trikrat je ponudil odstop. Šel je šele v tretje, ko je (drugič) želel oditi leta 2013, je mesto podpisovalo zanj peticijo, klub je pravilno verjel, da »si bo fant premislil«, na mostovih je visel napis »Zaho, ostani«, viole so ga šle podpirat v Ljudski vrt, čeprav tam sploh ni bilo tekme. Transparent z njegovim obrazom je bil podpisan s »stil in kvaliteta«. Tudi po tem, ko mu je maja lani mimo glave z vzhodne tribune letelo najprej pivo, nato še bakla. Ko je bil Maribor evropska prestolnica kulture, je dobil filmski portret. Naslov? Pregnani mojster.

Šel je šele v tretje, ko je (drugič) želel oditi leta 2013, je mesto podpisovalo zanj peticijo, klub je pravilno verjel, da »si bo fant premislil«, na mostovih je visel napis »Zaho, ostani«, viole so ga šle podpirat v Ljudski vrt, čeprav tam sploh ni bilo tekme. Transparent z njegovim obrazom je bil podpisan s »stil in kvaliteta«.

Znal je dajati lucidne, tehtne, pikre, žlahtne in burne izjave. A bili so tudi žaljivi smsi z igralci, neprimerne tiskovne konference, izjave o malomeščanih in neizogibni suspenzi. Domače in evropske nogometne zveze. Njegovo zasebno življenje je bilo vedno manj zasebno. V mestu, ki ga je rad okušal, saj se je že začasa kariere vedno rad vračal domov. Odšel je pa tako, kot je prišel. Sam. Sporazumno. Po slabih trinajstih letih na petek trinajstega. Pred tem je ocenil, da se je pač zgodil – šport. Šel je zadovoljen, kot je povedal za Večer. Hvaležen vsem skupaj za vse, ki bodo kot eno, je dodal za EkipoSN.

Zaposleni na strani upravnega odbora

»Sporočamo, da smo se z Zlatkom Zahovičem kot športnim direktorjem NK Maribor sporazumno razšli, kot prijatelji. Sklep je bil sprejet na njegovo pobudo in z današnjim podpisom sporazuma je sodelovanje športnega direktorja s klubom končano,« so sporočili iz Ljudskega vrta. »O vseh nadaljnjih potezah v povezavi s strokovnim vodstvom in naslednjimi kadrovskimi zadevami vas bomo sproti obveščali.«

Začeli so se torej scenariji in ugibanja, kakšen bo NK Maribor po Zahoviću. Ko je odšel, so se po naših informacijah tudi zaposleni postavili na stran upravnega odbora. Še ob začetku zimskih priprav je Zahović rekel, da je treba misliti tudi na zaposlene v klubu, ko je prodal še Dina Hotića za 1,2 milijona evrov v Belgijo. S pojasnilom, da NK Maribor pač vzdržuje samega sebe, da bogatih stricev nima. Verjel je, da kader, v katerega je poleti pripeljal za rekordno klubsko odškodnino Rudija Požega Vancaša, ne bo preveč oslabljen. Pa je bil. Maribor drugič zapored ni dočakal Evrope, izpadel je že jeseni iz pokala in le en krog vodil v ligi, prezimil na tretjem mestu, zdaj pa zaseda četrto.

Točka ena in točka dve: trener in športni direktor

Da vodstvo kluba odloča tudi o njem, je znal Zahović povedati tudi takrat, ko je že bila vprašljiva njegova prihodnost. Zdaj, ko sta odšla najprej trener Darko Milanič, nato pa še on, bo klub s šestlčanskim upravnim odborom moral sprejeti vsaj dva ukrepa. Najti oziroma odločiti se mora za novega dolgoročnega trenerja, saj trenutno, ko sicer zaradi prekinitve prvenstva zavoljo koronavirusa vsaj do srede ni več treningov moštvo vodi pomočnik Saša Gajser, ki mu pomaga Oliver Bogatinov, od poletja strokovni vodja nogometne šole. Nato pa še športnega direktorja.

Trinajst let je tako dolga doba, da je težko najti pot v (pol)preteklosti, preden je Zahović prišel v klub. Ko še ni bila slogana »en klub, ena čast« in ko nihče o vijoličastih ni govoril kot o inštituciji. Ko klub ni imel kar dveh trgovin Vijol’čna bajta, po eno na vsakem bregu Drave. Ko je, kot rad pove direktor Bojan Ban, redkodko po mestu hodil z dresom, majico ali imel vijoličasto-rumeno zastavico v avtomobilu.

Pred Zahovićevim prihodom je sicer trener Marijan Pušnik spravil moštvo, pretežno sestavljeno iz lokalnih fantov, do zmage nad Villarrealom v pokojnem pokalu Intertoto (2006), a Maribor je – tik preden je Zahović prevzel funkcijo, a že deloval v njem, pokasiral petardo od Hajduk Kule v pokalu Intertoto (2007) – obenem že štiri leta čakal na osmi državni naslov. Čakal je še skoraj dve leti tudi z Zahovićem, ki je v prvi sezoni, ko je zamenjal kar tri trenerje, že skoraj odšel skupaj z Milkom Đurovskim, ko četrtouvrščeni Maribor drugič (in zaenkrat zadnjič) v samostojnosti Slovenije ni tekmoval v Evropi. Đurovski pač ni bil takšen adut kot drugi Zahovićem soigralec iz igralske kariere: Darko Milanič.

Od milijonskih dolgov do milijonskih presežkov – in nazaj?

Ko je komaj 36-letni Zahović z bogatimi igralskimi izkušnjami prišel v klub kot najboljši strelec slovenske reprezentance, predvsem pa Mariborčan, ki sicer v vijoličastem nikdar ni zaigral, sta bila predsednik Drago Cotar in poslovni direktor Bojan Ban. Oba sta še zdaj na svojih funkcijah in oba sta si ob Zahovićem prihodu javno obetala večje sponzorske prihodke kluba. Ban je takrat pojasnil, da Zahović ne bo vodil marketinškega, temveč »le« športni del, Zahović pa je prosil za potrpežljivost »brez evforije iluzij o čudežih«.

Ampak ti so prišli. Kmalu. Zahović je sunkovito povlekel klub iz rdečih številk. Preden je prišel, je klub dolgoval 3,2 milijona evrov, kar 800 tisoč davkariji, da so se v klubu vsakič bali naslednjega obiska »dacarjev«. Dokler se jih več niso. Zakaj? Ker je Zahović, ki je vrnil naslov v Maribor z moštvom, ki si je lase ob osvojitvi naslova še pobarvalo na vijoličasto, uspel premeteno prodati najprej Dimitarja Makrieva v Izrael (2008), nato pa zadel s terno, ko je ekspresno prodal še Josipa Iličića in Armina Bačinovića (2010). V Palermo, ki je vijoličaste sicer izločil iz pokala Uefa, vendar so v tej situaciji zmagali vsi. Toda ko je Etien Velikonja s sijajno potezo v Ljudskem vrtu načel, Dalibor Volaš pa v Glasgowu (2011) pokončal Rangerse in je klub dočakal prvo od kar petih evropskih jeseni (in celo eno pomlad), je Maribor zmagoval tudi na igrišču, v pisarne pa so začeli dotakati evropski milijoni iz Nyona. Najprej trikrat za evropsko ligo, nato še dvakrat za evropsko ligo.

In kaj, če žoga ne gre v gol?

Vijoličasti so začeli delovati na obratih, ki so začeli krepko presegati osnovni proračun. Iz prve lige prvakov desetletje prej so se nasledniki naučili, da je bolje shraniti kaj tudi za slabše čase, ne pa tudi tega, da morda ni optimalno, če sta ustroj in stabilnost kluba (naj)bolj odvisna od tega, ali bo žoga šla v gol. Nazadnje, letos poleti proti Ludogorcu, je šla namreč v vratnico. In ko se je v slovenskem nogometu pojavil še Milan Mandarić, ki ga je Zahović rad označil za bogatega strica, ni bilo vroče le v evropskih poletnih kvalifikacijah, ampak tudi v dolgem in izenačenem vsak-lahko-premaga-vsakor prvenstvu.

V Zahovićevi eri je bil Darko Milanič dvakrat trener, moštvo so vodili še Milko Đurovski, Branko Horjak, Ante Čačić, Ante Šimundža in Krunoslav Jurčić.

V zadnjih štirih sezonah je naslov dvakrat šel čez Trojane, Maribor pa je po prihodu Mandarića le enkrat osvojil pokal. Ko je Milanič postal prvi trener v zgodovini kluba, ki je ne le dvakrat, temveč trikrat zapored izgubil derbi v Ljudskem vrtu, ko so zmaji skoraj uničili, vsekakor pa prestavili naslov Maribora, je postalo jasno, da star način niti z motivacijskimi premijami ne bo zalegel. Ne premije, ne prestopi. Nič. Denarja, kot je razvidno iz klubskih poročilo, je bilo in ga zaenkrat še je dovolj. Za letos in v veliki meri drugo leto. Ampak na teh obratih, na nagrajevanju zvestobe, večjemu številu zaposlenih, dolgoročnih za slovenski šport zelo zajetnih pogodbah?

Vprašanje je torej postalo, kako zamenjati filozofijo, pristop in delovni proces z ljudmi, ki ne le da kritiko (od zunaj) včasih težko sprejmejo, temveč so vsakič znova v krizi na novo pretresali temeljno hierarhijo kluba. Ko je odšel Milanič, je poudaril, da se čuti odgovornega, ne pa krivega. Zahović je krivca našel v atmosferi linča, koga točno je imel v mislih, pa ni želel povedati. Raje je odšel. Zdaj bo klub moral biti voden spet brez njega. Kako, kdaj in s kom?

Imen veliko, a hkrati malo

Slovenski nogomet veliko športnih direktorjev nima. Funkcionarjev je sicer dovolj, strokovnjakov še več, dosežkov na tujem tudi (od igralskih in trenerskih ter do celo sodniških), ampak takega, ki bi tako intimno poosebljal funkcijo kot Zahović, v mestu ni. Zato iskati drugega Zahovića nima smisla, ker se ga, na tak način, ne bo našlo.

Edini, ki mu lahko parira z uspehi, a ne igralskimi, temveč trenerskimi, obenem pa z zvestobo in prepoznavnostjo v mestu, je gotovo Matjaž Kek, ki je vijoličaste v preteklosti že vodil. Trenutno se zelo udobno počuti na selektorskem stolčku Slovenije, kamor je prišel po zelo uspešni epizodi z Rijeko. Je edini, ki je v minulih štirinajstih letih uspel za eno leto prekiniti dominacijo Dinama. Ampak da bi zamenjal zaenkrat še varen selektorski stolček za najbolj vročega v slovenskem nogometu? Zelo malo verjetno. Še zlasti, če bi nemara združil funkcijo trenerja in športnega direktorja, nekaj česar se je Zahović na široko otepal, dasiravno sta Ante Čačić in Krunoslav Jurčić po (pre)kratkih epizodah povedala, da je Zahović alfa in omega.

Zahović se je dalj časa, kar šest let, tesno zanašal na Mirana Pavlina, ampak ga je ta zapustil, ko je imel dovolj medsebojnih trenj. Lani poleti je odšel na Uefo in sprejel funkcijo tehničnega opazovalca, kar je bila bolj stabilna, varna in manj stresna ter dobro plačana služba.

Med domačimi kadri je v preteklosti o klubu v javnosti rad govoril nekdanji kapetan Marinko Galić, ki pa mu tovrstne kritike večinoma niso prinesle simpatij. Zelo so se, vsak po svoje, ne le na igrišču, ampak nasploh v klubu znašli nekoč glasni Marko Šuler, ki je zdaj predsednik drugoligaša Dravograda, preudarni Milijove Novaković, ki mu godi funkcija na NZS, kjer je podaljšana roka Matjaža Keka kot tehnični vodja, ter Jasmin Handanović, ki se tako kot Marcos Tavares dolgoročno vidi v klubu, vendar je tako kot kapetan trenutno še fokusiran na dogajanje na igrišču.

Kaj pa kdo od zunaj?

Če je Zahović v preteklosti sicer poskušal z zunanjim kadrom, kot sta bila Čačić in Jurčić, so bile te epizode relativno kratke in so le utrdile, da klub najbolj zaupa (naj)bližjim na podlagi zvestobe ali nekdanjega nogometnega tovarištva.

Med trenerskimi imeni je – za razliko od športnih direktorjev – nabor teoretično dokaj širok, a v praksi precej ozek, da ni trenutno kandidat niti nekdanji slovenski selektor Slaviša Stojanović, ki je sklenil, kot je povedal za Siol, posel z enim od udeležencev za Euro 2020 po vodenju latvijske reprezentance. Še Tomaž Kavčič, prejšnji slovenski selektor, bi šel na Kitajsko, če ne bi bilo koronavirusa. Stojanovićeva dosežka kariere sta dva slovenska naslova prvaka z Domžalami ter naslov s Crveno zvezdo, kjer je, ko je rdeče-belim vrnil naslov po sedmih letih, pokazal, da mu je na klopi Slovenije morda bilo izkazanega premalo zaupanja.

Domžale nudijo še nekaj imen, za športnega direktorja se denimo pojavlja ime Nenada Protege, ki ga je Zahović v televizijskih studijih znal pohvaliti, nenazadnje pa je bil uspešni direktor tako v Interblocku kot Domžalah ter tudi Olimpija. Protega je sicer še bolj uspešen izvršni direktor podjetja Duol. Za trenerja bi bila na podlagi dela v Domžalah kandidata nemara celo Luka Elsner, ki je prvi Slovenec na stolčku francoskega prvoligaša, a se Amiens muči za obstanek, ter Simon Rožman, ki je z Rijeko vsaj uspel izločiti Dinamo iz pokala. Med potencialnimi kandidati za Zahovićevo mesto bi bil tudi Robert Koren, ki pa se trenutno dobro znajde v Celju, kjer je stabilen trener tudi vse bolj trenersko izkušeni Dušan Kosić. Tako kot Celje ima tudi Mura, kjer je trener Ante Šimundža, dovolj izzivov, da bi bila vrnitev Šimundže ta hip izvedljiva. 

Premor morda trenutno še »najboljši«

Čeprav pregovorno velja, da menjava trenerja kratkoročno prinese boljše rezultate, je vijoličastim premor, ki ga je sprejela Nogometna zveza Slovenije in (vsaj) do konca marca prekinila vsa tekmovanja, prišel morda še (naj)bolj prav. Že res, da je Saša Gajser, ki zdaj vodi moštvo, pomočnik trenerja že najbrž rekordnih osem let in pol, kar pomeni, da moštvo (naj)bolje pozna. Vendar četudi je v minuli sezoni parkrat vodil moštvo, kadar je bil Darko Milanič suspendiran, je lahko uvidel, kaj pomeni »biti glavni«. Na razliko je opomnil tudi Milanič, ki je Gajserju sicer precej zaupal, še zlasti ko gre za vzdrževanje odnosov v slačilnici.

Toda Maribor na star način več ni konkurenčen ne v Evropi in, kot kaže, tudi ne več v Sloveniji. Oliver Bogatinov je bil po dobrih rezultatih z Aluminijem sicer od poletja strokovni vodja nogometne šole, tako da je razmere v klubu lahko od blizu spoznal ter že izkusil rezultatski pritisk.

Toda Maribor na star način več ni konkurenčen ne v Evropi in, kot kaže, tudi ne več v Sloveniji. Oliver Bogatinov je bil po dobrih rezultatih z Aluminijem sicer od poletja strokovni vodja nogometne šole, tako da je razmere v klubu lahko od blizu spoznal ter že izkusil rezultatski pritisk. Na skupni lestvici mladincev in kadetov je trenutno Maribor na tretjem mestu, slabše gre zlasti mladincem, medtem ko starejši dečki bijejo boj z A2S Celje. Bogatinov sicer ni bil Zahovićeva prva izbira, ko je še bil športni direktor, zato ne preseneča, da je zgolj pomočnik (pomočniku) Gajserju. Skupaj bo dvojec bližje moštvu, ki pa bi v tem trenutku najbrž bolj potrebovalo svež, drugačen, nov in »zunanji« pristop.

NK Maribor sprejema glede na preteklost ključne poteze premišljeno in tudi počasi, včasih so odločitve v javnosti še preden jih klub javno objavi. Premor jim daje nekaj manevrskega prostora, ampak ključno vprašanje vendarle je, ali sta bila dva odhoda ključnih tvorcev uspehov zadostna.