Epidemiološka slika po državi komajda zadošča odpiranju osnovnih šol za prvo triado, kjer tudi ves čas pouka vladajo strogi varnostni ukrepi za zajezitev epidemije covid-19. Preostali učenci so prepuščeni šolanju na daljavo. Pri tem pa se morajo najbrž kar vsakodnevno spopasti s prenekatero težavo. Ne le da so ločeni od svojih sošolcev, vrstnikov in prijateljev, tarejo jih tudi tehnične težave.
Največji problem prostor
Dijakinja 3. letnika baleta na mariborskem Konservatoriju za glasbo in balet Nuša Urnaut je opozorila na svojevrstne izzive pri pouku baleta in osvetlila morda nekoliko globlji problem, na katerega pedagoška stroka sicer redno opozarja: vlada bi morala pred uvedbo ukrepov natančno preučiti, kako je slednje izvedljivo in v odločanje vključiti tudi mnenje stroke.
Največji problem, s katerim se spopadamo trenutno, je definitivno prostor, v katerem se izvaja pouk. Z onemogočenim dostopom v dvorano smo primorani vaditi doma, noben dijak pa žal nima na voljo dovolj velikega prostora, ki bi bil ustrezno opremljen za specifiko naših treningov. Nimamo amortiziranih tal, drogov, ogledal, ne moramo vrteti piruet, skakati…
“Največji problem, s katerim se spopadamo trenutno, je definitivno prostor, v katerem se izvaja pouk. Z onemogočenim dostopom v dvorano smo primorani vaditi doma, noben dijak pa žal nima na voljo dovolj velikega prostora, ki bi bil ustrezno opremljen za specifiko naših treningov. Nimamo amortiziranih tal, drogov, ogledal, ne moramo vrteti piruet, skakati… ,” pojasnjuje Nuša. Prostora za ustrezen trening doma praktično ni, povsod je ovira pohištvo ali premajhna velikost delovne sobe, poleg tega trening terja stalno prilagajanje ostalih družinskih članov ter hišnih ljubljenčkov.
Največji problem mi predstavlja kamera, saj je ne morem postaviti tako, da bi bila jaz vidna v celoti. Vidijo se lahko le stopala ali pa zgornji del telesa, zaradi tega ne dobivam ustreznih korekcij.
Prejemanje korekcij je po njenih besedah oteženo zaradi nepopolne slike ali njene kvalitete, kar pogosto vodi v pomanjkljivo popravljanje in izvajanje treningov. Tako je zapisala dijakinja ljubljanskega konservatorija: “Največji problem mi predstavlja kamera, saj je ne morem postaviti tako, da bi bila jaz vidna v celoti. Vidijo se lahko le stopala ali pa zgornji del telesa, zaradi tega ne dobivam ustreznih korekcij.” Korekcije oziroma popravki pa so pri šolanju in nadaljnji karieri mladih plesalcev in plesalk, ki šele začenjajo svojo profesionalno pot, ključnega pomena.
Pouk stresen tudi za profesorje
Po besedah Nuše se tudi njeni sošolci in sošolke soočajo s podobnimi težavami, ki jih bolj ali manj uspešno premagujejo, pri vseh pa se pojavlja “nemotiviranost za delo, frustracije, neučakanost, ponekod celo poškodbe zaradi neugodnih razmer”. Tako sta zapisali dijakinji mariborskega in ljubljanskega konservatorija: “Primanjkuje mi motivacije in sem že čisto obupana,” in pa “takšni treningi vadbi odvzamejo smisel in privedejo do poškodb. Profesorji so pri tem nemočni in še tisto malo, kar nas vidijo, je slika slabe kvalitete, ki jo popači še nenaraven kader”. Dijakinja mariborskega konservatorija je ubesedila: “Ne moremo narediti treninga v celoti, nismo več v takšni formi, kot bi lahko bili.”
Takšni treningi vadbi odvzamejo smisel in privedejo do poškodb. Profesorji so pri tem nemočni in še tisto malo, kar nas vidijo, je slika slabe kvalitete, ki jo popači še nenaraven kader.
Pouk na daljavo pa tudi za profesorje baleta na Konservatoriju pomeni precejšen zalogaj, saj morajo biti osredotočeni na več dijakov hkrati. “Učitelji so se razočarano prilagodili danim razmeram, a poudarjajo, da bomo morali veliko nadoknaditi, ter da se tovrsten pouk ne more primerjati s poukom, ki poteka v normalnih okoliščinah. Seveda so zelo strpni in nam pridejo naproti, ko naletimo na težave, poskušajo nas motivirati na sto in en način, ter nam stati ob strani v teh negotovih časih,” pojasnjuje Nuša.
Učitelji so se razočarano prilagodili danim razmeram, a poudarjajo, da bomo morali veliko nadoknaditi, ter da se tovrsten pouk ne more primerjati s poukom, ki poteka v normalnih okoliščinah. Seveda so zelo strpni in nam pridejo naproti, ko naletimo na težave, poskušajo nas motivirati na sto in en način, ter nam stati ob strani v teh negotovih časih.
Okrnjen pa je tudi učni program. “Večjih skokov ne izvajamo, ker razmere tega ne dopuščajo, kombinacije ostalih vaj pa so prilagojene glede na prostor,” razlaga Nuša. Tudi ocenjevanja so prestavljena. “Vsi upamo namreč, da se čimprej vrnemo nazaj v dvorane, kjer bomo imeli vsi enakovredne možnosti za pridobitev poštene ocene ter izvedbo izpitne snovi v obsegu, ki doma ni mogoč,” dodaja dijakinja baleta.
Premalo prostora in (pre)več poškodb
Izvajanje zahtevnih plesnih vaj že v idealnih razmerah lahko privede do poškodb. V primerih, ko se težave pri ustreznem izvajanju vaj le kopičijo, obenem pa primanjkuje tudi motivacije, se te še pogosteje pojavijo.
Ob bolečini in nelagodju se po besedah mlade plesalke Nuše dijaki najprej posvetujejo s profesorjem, “če pa je poškodba hujša in se stopnjuje pa smo primorani sami poskrbeti, da ukrepamo z obiskom pri osebnem zdravniku ali fizioterapevtu,” razlaga.
Zaradi online treningov sem si poškodovala kolena in kolke. Morala sem plačati veliko denarja za fizioterapijo, ter s tem izostati iz veliko treningov, da bi se mi poškodbe zacelile.
Fizioterapije so večinoma samoplačniške, kar predstavlja še dodatno breme mladim plesalcem. Svojo izkušnjo sta z nami delili dijakinji ljubljanskega konservatorija: “Zaradi online treningov sem si poškodovala kolena in kolke. Morala sem plačati veliko denarja za fizioterapijo, ter s tem izostati iz veliko treningov, da bi se mi poškodbe zacelile,” in “o zaprtju šol sem bila v procesu okrevanja po operaciji, ki pa se je zaradi tega, ker ne treniramo na ustrezni baletni podlagi, zaustavil in podaljšal.”
Že lani brez produkcij, tudi letos bo ta odpadla
Mladi plesalci in plesalke so se morali lani zaradi slabe epidemiološke slike odpovedati tudi letni produkciji, oziroma nastopu, ki zanje pomeni nabiranje izkušenj na odru pred publiko, obenem pa potrditev. V tem trenutku bi za številne najbrž pomenila motivacijo, ki jo tako močno potrebujejo. A letna produkcija je že lani odpadla, letos pa so odpovedali tudi božični nastop.
“Vse bolj pa se nam dozdeva, da bomo izpustili tudi letošnjo glavno produkcijo. Prav tako ni tekmovanj, ki so v baletnem svetu redkost, teh pa se udeležijo le izbrani. S tem smo prikrajšani pri našem razvoju kot umetniki ter mladi plesalci, kar bo na dolgi rok pustilo opazne posledice,” opozarja Nuša.
Vse bolj pa se nam dozdeva, da bomo izpustili tudi letošnjo glavno produkcijo. Prav tako ni tekmovanj, ki so v baletnem svetu redkost, teh pa se udeležijo le izbrani. S tem smo prikrajšani pri našem razvoju kot umetniki ter mladi plesalci, kar bo na dolgi rok pustilo opazne posledice.
“Trenutno smo vsi plesalci v Sloveniji izgubili eno leto konstantnega plesa, kar je nepopravljiva škoda, saj so za baletnika vsakodnevni treningi in vaje izrednega pomena. Le-ti omogočajo napredek, žal pa z zamujenim nismo niti najmanj napredovali, kvečjemu nazadovali. Zamujenih treningov žal ni mogoče nadoknaditi,” še dodaja dijakinja. Priprave na zaključni izpit in na morebitne nadaljnje izpite ne morejo potekati, razlog je v neustreznih pogojih. K temu spadajo tudi avdicije za domače in tuje šole, poletne seminarje in gledališča.
S težavami se soočajo tudi starši
Mama dijakinje Nuše Tadeja Kavčič razlaga, da pri rednem pouku posebnih težav ne opaža, razen izgube motivacije. “Včasih imam občutek, da ni več prave volje, da se dijake loteva neka otopelost. Pri pouku baleta pa je problem napredovanja, nobene koreografije ne morejo plesati, delajo bolj ali manj osnovne vaje, da vzdržujejo kondicijo in gibčnost kolikor je možno,” opozarja Kavčičeva.
Ministrstvo smo prosili, če lahko umetniške gimnazije izvzamejo iz ukrepov, pa niti odgovora ne dobimo več. Točno vedo, kakšni so oddelki baleta pri nas, tudi v drugih letnikih ni nič drugače.
Starši med seboj izmenjujejo mnenja, a po besedah Kavčičeve nimajo moči, da bi karkoli spremenili.”Ministrstvo smo prosili, če lahko umetniške gimnazije izvzamejo iz ukrepov, pa niti odgovora ne dobimo več. Točno vedo, kakšni so oddelki baleta pri nas, tudi v drugih letnikih ni nič drugače,” opozarja Kaučičeva. V spomladanskem valu epidemije so ravnatelji lahko presodili, katere skupine dijakov lahko opravljajo pouk na šoli, zato je ravnateljica konservatorija prisluhnila težavam plesalcev. Pouk se je takrat izvajal, dijaki pa so ustrezno upoštevali ukrepe.
Vodstvo šole s posluhom za težave
Vodstvo konservatorija ima tudi v drugem valu epidemije posluh za njihove težave. Redno nanje opozarajo ministrstvo. Psihični pritisk, s katerim se soočajo tako otroci kot starši, je zato po besedah Kaučičeve zelo velik. “Vsak dan večji imam občutek. Ko se prične pouk, otrok reče, upam da bo vse dobro. Skrbijo jih tudi poškodbe,” razlaga mama dijakinje.
Sicer se člani družine zapiramo v sobe v času pouka baleta , umikamo se drug drugemu, ker imamo starši tudi delo od doma. Če pa imaš še delo s strankami, takrat je še težje, otrok vklopljen mikrofon, ti s stranko na telefonu. Dobesedno čakaš, da bo konec dneva, da se vse izide, da ni prehude nejevolje, ker pač motimo drug drugega.
Težave pa vplivajo tudi na vse ostalo. Čeprav se po besedah Kavčičeve profesorji baleta zelo trudijo, da naredijo maksimalno, kar pač lahko, ostaja največji problem prostor, primerna oprema – drog, primerna podlaga, ogledalo…
“Prostor je največji problem, najprej prestavljanje pohištva, demontaža lestencev… da smo vsaj za silo ustvarili pogoje za delo. Sicer se člani družine zapiramo v sobe v času pouka baleta , umikamo se drug drugemu, ker imamo starši tudi delo od doma. Če pa imaš še delo s strankami, takrat je še težje, otrok vklopljen mikrofon, ti s stranko na telefonu,” opozarja Kavčičeva. “Dobesedno čakaš, da bo konec dneva, da se vse izide, da ni prehude nejevolje, ker pač motimo drug drugega,” strne mama dijakinje.
Plesni tečaji za marsikoga edino druženje
S težavami pa so se ob uvedbi ukrepov za zajezitev epidemije srečale tudi druge plesne institucije, plesne šole namreč. Luka Romih, pomočnik direktorja plesne šole Salsero pojasnjuje, da tečaji žal od lanskega marca (razen nekaj vaj v juniju in oktobru) ne potekajo. Odziv članov je v veliki meri takšen, da bi zelo radi prišli na plesne vaje, saj jim obiskovanje plesnih tečajev in dogodkov pomeni zelo veliko. “Gre za odrasle ljudi, ki jim obiskovanje plesnih vaj in dogodkov predstavlja edino družabno dogajanje,” razlaga Romih.
Za primerjavo: v pretekli plesni sezoni smo imeli na začetku sezone tri polne začetne tečaje s po 25 ali več prijavljenimi plesnimi pari v vsak plesni termin, v letošnji plesni sezoni se je prijavilo vsega skupaj osem plesnih parov.
Tudi vpisi so takorekoč nični. “V tem času smo imeli priložnost organizirati samo začetni plesni tečaj, na katerem smo naredili samo dve plesni vaji, preden so nam ponovno onemogočili delovanje. Za primerjavo: v pretekli plesni sezoni smo imeli na začetku sezone tri polne začetne tečaje s po 25 ali več prijavljenimi plesnimi pari v vsak plesni termin, v letošnji plesni sezoni se je prijavilo vsega skupaj osem plesnih parov,” opisuje Romih.
Največja težava za plesne šole pa predstavljajo tudi prihodki. Te namreč ustvarjajo popolnoma sami. “Kolikor lahko naredimo in delamo, toliko je na koncu meseca zaslužka. Počasi bo eno leto, kar je zaslužek dejansko popolnoma na ničli, delati pa žal ne moremo niti individualne vadbe,” navaja pomočnik direktorja in obenem dodaja, da so zaposleni trenutno na čakanju, vsi s katerimi sodelujejo preko s.p.-jev ali pogodb prav tako že leto dni čakajo na delo.
Živimo od prihrankov, ki pa so seveda po skoraj leto dni trajajoči epidemiji že zdavnaj pošli.
“Naše delo je takšno, da si moramo svojo plačo zaslužiti sami in na koncu meseca je prihodka toliko koliko smo bili sami uspešni. Živimo od prihrankov, ki pa so seveda po skoraj leto dni trajajoči epidemiji že zdavnaj pošli,” opozarja Romih.
Profesionalni plesalci brez tekmovanj
S težavami se srečujejo tudi profesionalni plesalci. Zaenkrat lahko trenirajo samo tisti z najvišjo kategorizacijo s strani olimpijskega komiteja. “To pomeni, da lahko trenirajo po pravilih samo 2-3 plesni pari, ki dosegajo tako visoko kategorizacijo. Državno prvenstvo v tem mesecu bo recimo potekalo samo za člane, ostale kategorije bodo ostale tudi brez tekmovanja. Za tekmovalca je to, da ne more tekmovati najslabša možna situacija, saj ko enkrat padeš iz tekmovalnega ritma, je pot nazaj zelo dolga. Žal večina te poti po mojem mnenju po epidemiji niti ne bo več pričela,” opozarja Romih in dodaja, da so se plesalci v podobni situaciji znašli tudi drugod po svetu.
Državno prvenstvo v tem mesecu bo recimo potekalo samo za člane, ostale kategorije bodo ostale tudi brez tekmovanja. Za tekmovalca je to, da ne more tekmovati najslabša možna situacija, saj ko enkrat padeš iz tekmovalnega ritma, je pot nazaj zelo dolga. Žal večina te poti po mojem mnenju po epidemiji niti ne bo več pričela.
Letos so vprašljivi tudi maturantski plesi, ki so preteklo leto v celoti odpadli. S tem pa je “odpadel” tudi dobršen del zaslužka plesne šole Salsero, ki vsakoletno organizira maturantske plese na številnih šolah. “Večina šol še sploh ni imela predstavitev za ponudnika maturantskega plesa. Vsi skupaj smo še vedno v velikem upanju, da bodo maturantski plesi lahko izvedeni. Nekatere šole so že zaprosile za rezervne termine v mesecu maju in juniju,” dodaja Romih.
Delavnice prek spleta velik izziv, a brez uspeha
Na številne težave opozarjajo tudi v mariborskem Kulturnem društvu Center plesa, kjer sicer izvajajo spletne delavnice, vendar so slabo obiskane zaradi premalo zanimanja. “O delavnicah, za katere menimo, da so primerne za izvajanje preko spleta, je potrebno obiskovalce obveščati, pripraviti je potrebno program, ki je primeren za izvajanje v dnevni sobi, ki je seveda precej drugačen od rednega,” opisuje Marko Urbanek.
Pripraviti je potrebno tudi nove urnike, saj pedagogi delavnice izvajajo v plesnih dvoranah, ker potrebujejo dovolj prostora, da se lahko dovolj oddaljijo od kamere. Redno je potrebno obiskovalce obveščati o online treningih, saj se včasih zgodi, da se jih pozabijo udeležiti.
Pripraviti pa je potrebno tudi vso opremo, da lahko delavnico kvalitetno izvajajo (računalnik z dobro kamero in predvsem dober mikrofon ter dobro internetno povezavo). “Pripraviti je potrebno tudi nove urnike, saj pedagogi delavnice izvajajo v plesnih dvoranah, ker potrebujejo dovolj prostora, da se lahko dovolj oddaljijo od kamere. Redno je potrebno obiskovalce obveščati o online treningih, saj se včasih zgodi, da se jih pozabijo udeležiti,” navaja Urbanek.
Mnogi pravijo, da bodo raje počakali, da bomo izvajali spet v živo. Tisti, ki so prijavljeni na spletne delavnice, so z njimi zadovoljni, seveda pa vsi komaj čakajo, da se bodo lahko vrnili v dvorane. Pri najmlajših obiskovalcih je včasih problem, ker nekaterih delavnice preko ekrana enostavno ne pritegnejo.
Za spletne delavnice se po njegovih besedah ne odloči veliko obiskovalcev. “Mnogi pravijo, da bodo raje počakali, da bomo izvajali spet v živo. Tisti, ki so prijavljeni na spletne delavnice, so z njimi zadovoljni, seveda pa vsi komaj čakajo, da se bodo lahko vrnili v dvorane. Nekoliko težav je bilo pri izbiri pravega programa za izvajanje delavnic, saj nekateri ne uporabljajo določenih aplikacij. Pri najmlajših obiskovalcih je včasih problem, ker nekaterih delavnice preko ekrana enostavno ne pritegnejo,” opozarja Urbanek.
Sedaj je najbolj boleče to, da se pripravljamo in vadimo za nekaj, kar morda nikoli ne bo ugledalo odrskih luči, se pa trudimo po najboljših močeh in zadevo bomo pač izpeljali v neki drugi obliki. Največja prepreka ostaja najemnina, ki jo še vedno plačujemo za dvorane, v katerih se skoraj nič ne dogaja. Ostale preprekice rešujemo sproti, ne pričakujemo veliko in sprejemamo stvari, kot prihajajo – dan za dnem.
