Ste kadarkoli razmišljali, da bi posvojili najboljšega prijatelja? Če ste pokukali tudi na facebook na katero izmed strani, ki se ukvarja s posvojitvijo brezdomnih kužkov, zagotovo poznate Dašo Fras. To je tista punca, ki pod vsak oglas prilepi na desetine psov, ki bi vam morda bili pisani na kožo. Daša, katere življenjska želja je, da bi vsak zapuščen pes našel nov dom, iskanje “usodnih kombinacij” opravlja tako vestno, da je v zadnjem letu dni dom pomagala najti okrog 300 psom!
Živali me osrečujejo
Daša Fras je 18-letno dekle s Ceršaka, ki je vse kaj drugega kot tipična najstnica. Medtem, ko se njeni vrstniki v prostem času posvečajo hobijem, druženju in zabavi, Daša vsak prosti trenutek nameni pomoči živalim. Svojim psom vsak dan nameni triurni sprehod, ko ima nekaj prostega časa, pa v zavetišču sprehaja nikogaršnje kužke in hrani prostoživeče mačke: “Živali me osrečujejo, njihova bližina mi prinaša veselje,” preprosto pojasni.
Živali me osrečujejo, njihova bližina mi prinaša veselje.
“Ogromno časa mi vzame šola, to pa ni razlog da se ne posvetim svojim psom. Tudi če pridem iz šole utrujena ali zaspana se z Dunjo in Tedyjem vsak dan odpravim na tri urni sprehod. Poskušam čim več časa preživeti v naravi.” Novi član družine Bilbo je starejši gospod in ni ravno v olimpijski formi, zato si privoščita krajši “krog”:
Živali imajo v njenem življenju posebno mesto
Živali so njena stalnica že iz otroštva, tudi njena starša sta namreč ljubitelja živali. “Skozi otroštvo sem odraščala s psi, mačkami, kunci, imeli pa smo tudi ovce. Z leti sem se naučila sobivati z njimi, jim posvečala pozornost in tako se je gradil moj odnos do živali,” pove dijakinja Biotehniške šole Maribor, ki se bo kmalu ponašala z nazivom veterinarski tehnik.
Bilbo dolgih sprehodov ne zmore, zato si privoščiva nekaj krajših bolj v bližini doma,” ljubeče pojasni.
Mama je tista, ki je Daši vedno v oporo in je tudi “sokriva”, da je Daša pred dvema tednoma v svoj dom sprejela še tretjega kužka. Gre za brezdomnega enajstletnega “pasjega starčka” Bilba, ki se ga morda spomnite tudi iz našega prispevka: “Starša me podpirata, predvsem mami. Tudi ona je velika ljubiteljica živali. Skupaj sva se borili in sva pred kratkim prepričali tudi očeta, da je res že čas, da dobimo še tretjega psa,” pove Daša, ki se zaveda, da je Bilbo zaradi starosti, naglušnosti in slabega vida kužek, ki potrebuje malo več pozornosti in je zato deležen še dodatnega crkljanja.
Od dudarčkov do seniorčkov
Poleg Bilba, najnovejšega člana živahne druščine, Daši doma družbo dela še 5 mačk, kuža Tedy ter navihana Dunja, ki je posvojena iz Romunije. “Psička Dunja je z nami že leto in pol, posvojena je preko zavoda pit in so jo rešili v Romuniji. K nam je prišla že kot odrasla psička, po oceni veterinarja je takrat imela okoli dve leti. Zanjo smo se odločili zato, ker je mirnega karakterja in se odlično sklada z našim življenjskim stilom.” Dunja se je takoj ujela s Tedyjem in zavzela strateško pozicijo na Dašini postelji, zdaj ob prihodu Bilba pa še ni povsem prepričana, da ji je novi pasji “brat” všeč. Medtem, ko ga je Tedy odlično sprejhel, Dunjo še malce črviči ljubosumje, vendar se tudi med posvojenčkoma vezi iz dneva v dan čvrsteje spletajo.
Mački so k hiši prišli bolj po naključju: “Sivka je prišla k nam kot dudarček, stara približno mesec dni. Bila je zavržena v škatli ob cesti. Z nami pa je že sedem let. Olgica in Muri sta prišla nenačrtovano, očitno ju je kdo zavrgel blizu naše hiše. Olgica je z nami 4 leta, Muri je k nam prišel pred 5 meseci.”
Vsako rešeno življenje šteje
Medtem, ko se bodoči posvojitelji praviloma odločajo, da bodo pogledali ali izključno v azil, ali srečo poskusili le v društvih, je Daša prepričana, da bistvene razlike med načinoma posvajanja ni: “Vsako rešeno življenje šteje, ne glede na to kje se žival nahaja. Med Dunjo, ki je rešena iz Romunije in med Bilbom ki prihaja iz Zavetišča Maribor, ni popolnoma nobene razlike. V prvi vrsti moramo v Sloveniji poskrbet za nezaželena legla, le tako bodo postopoma naša zavetišča prazna.”
Med Dunjo, ki je rešena iz Romunije in med Bilbom ki prihaja iz Zavetišča Maribor, ni popolnoma nobene razlike.
Zaveda se, da imajo ljudje pri posvajanju različne kriterije. Sama v ospredje postavlja karakter: “Vem, da je veliko ljudem pomemben izgled in starost živali. Meni je najbolj pomemben karakter živali, da se bo usklajeval z mano, da se razume z drugimi živalmi.” Kljub temu, da je Bilbo že v letih, je do mačjih sostanovalcev zelo prijazen tudi oni pa so navajeni pasjih smrčkov. “Mački si ga z zanimanjem ogledujejo in ga povohajo, on pa jih premeri s pogledom in drema dalje,” novo sožitje opisuje Daša.
Za Bilba smo se odločili, ker za takšnega psa ni sposoben vsak skrbeti. Potrebno je več previdnosti, saj ne sliši in slabše vidi, tudi težje hodi.
Pomembno je, da posvojimo psa, katerega posebnosti bomo upoštevali, za starejšega kužka denimo, ni sposoben skrbeti vsakdo: “Za Bilba smo se odločili, ker za takšnega psa ni sposoben vsak skrbeti. Potrebno je več previdnosti, saj ne sliši in slabše vidi, tudi težje hodi. Pa tudi starejši je že, kar nekatere ljudi odvrne od posvojitve. Predvidevam, da se ljudje bojijo, da se bo kuža prehitro poslovil. Ampak ne smemo razmišljati o tem, temveč koliko lepega bo z nami še lahko preživel. Tudi meni bo hudo ob odhodu, ampak vedno bom imela v mislih, da sem ga rešila.”
“Velikokrat sem prebrala, da imajo ljudje slabe izkušnje z Zavetiščem Maribor, češ, da je od njih skoraj nemogoče dobiti psa. Sama sem imela z njimi čudovito izkušnjo. Glede na to, da smo kužka iz azila vzeli še isti dan, želeli so ga namreč hitro oddati, saj je starejši in ne bo več dolgo z nami, so nam ponudili ovratnico, oprsnico, odejo za vožnjo domov, brikete, konzerve. Skratka vse, česar je vajen. Jaz z njimi res nisem imela slabe izkušnje,” opiše nedavno posvojitev.
Velikokrat sem prebrala, da imajo ljudje slabe izkušnje z Zavetiščem Maribor, češ, da je od njih skoraj nemogoče dobiti psa. Sama sem imela z njimi čudovito izkušnjo.
Na spletu je pogosto zaslediti nezadovoljstvo z zavetišči nasploh in morda tudi tu tiči razlog, da se veliko ljudi raje odloči za posvajanje iz tujine. “Dunjo sem posvojila preko Zavoda Pit in prav oni v zadnjem času beležijo veliko dela. Tam posvojitev res ni težka. Izpolni se vprašalnik, pošlješ slike, kje bo kuža živel (Dunja je iz Romunije, zato si rešitelji niso mogli ogledati njenega novega doma), potem se slišiš po telefonu in to je to.” Včasih je ljudem lažje na tak način posvojiti najboljšega prijatelja.
“Zdi se mi, da je v zadnjih mesecih videti preskok tudi v mariborskem zavetišču. Zelo so ažurni pri posodabljanju spletne strani, redno objavljajo nove pse in tiste, ki so posvojeni, takoj umaknejo s seznama,” še pohvali spremembe na bolje.
“Kliknilo” je ob prvem srečanju
Daša je redna obiskovalka Zavetišča za živali Maribor. Kadar ob koncu tedna utegne, jih obišče in sprehodi štiri do pet psov. Za vsakega si vzame uro časa in prizna, da bi se tam oglasila pogosteje, če bi živela še bližje.
Ob njegovem pogledu so se mi ulile solze in vedla sem da je to pravi kuža za našo družino.
Bilbovo zgodbo je v začetku leta zasledila na facebooku preko sprehajalca, ki ga je redno obiskoval in še preden sta se spoznala, je imela preblisk, da je morda pravi čas, da pod streho vzame še eno kosmato dušico. “Takoj ko sem ga šla spoznati, je med nama “kliknilo”. Ob njegovem pogledu so se mi ulile solze in vedla sem da je to pravi kuža za našo družino.”
Vsak lahko pomaga
Daša svojo prihodnost vidi v delu z živalmi: “Vidim se nekje v krogu živali. Ali bo to zavetišče, društvo ali pa bom samo kot posameznik pomagala živalim pa bomo videli, ko bo tako daleč.” Da pomagaš živalim, ni potrebno imeti globokega žepa.
Ne glede na starost, lahko za živali postorimo marsikaj. Ni nujno, da pomagaš finančno. Dovolj je že, da greš za kak dan v azil, se malo podružiš s psi ali mačkami, kakega psa lahko sprehodiš.
Daša je kljub svoji mladosti zgled plemenitim ljudem dobrega srca. “Ne glede na starost, lahko za živali postorimo marsikaj. Ni nujno, da pomagaš finančno. Dovolj je že, da greš za kak dan v azil, se malo podružiš s psi ali mačkami, kakega psa lahko sprehodiš. Ni treba vedno nečesa darovati, veliko je načinov, kako lahko pomagaš.”
Sama Zavetišču za živali Maribor pogosto pomaga z donacijami hrane, dvakrat je bil avto že povsem poln pasjih dobrot. Denar je že velikokrat nakazala Zavodu pit. Od takrat jim pomaga z mesečnimi donacijami, saj jim, kot poudari, res zaupa in ve, da gre denar v prave roke.
Morda so ti korona časi še težji tako za ljudi, kot tudi za živali in prav bi bilo, da stopimo skupaj in pomagamo, kolikor lahko.
Istemu zavodu ima navado nakazati “božičnico” sodelovala pa je pri mnogih licitacijah. Dvakrat je pripravila tudi nagradno igro in vsakič zbrala po 400 evrov. Ob vsem tem pa seveda pridno sledi povpraševanju po psih, v komentar zapiše “kandidate”, povezuje društva z bodočimi lastniki. In prav to ji gre osupljivo dobro od rok.
